Gost podkasta Zorni kot je bil Fawzi Abder Rahim, ki se je rodil leta 1945 v Palestini. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil zaradi vojne z družino izgnan od tam, prišel je v Slovenijo in kasneje v Maribor. Ta je postal njegov drugi dom. Tukaj mu je na pot prišla ljubezen in ustvaril si je družino. Do upokojitve je delal kot učitelj na mariborski srednji šoli SERŠ. Je tudi pesnik; izdal je pesniški prvenec Do kdaj, v katerem piše tudi o svojem občutenju ob vojnem dogajanju v rodni Palestini. Že vrsto let živi v Bezeni v občini Ruše.

Rojstvo in otroštvo v Palestini: Nakba in nato še en eksodus

"Sem Palestinec, ki sem rojen leta 1945 in sem že kot 3-letni otrok občutil prvo nakbo (nakba, znana tudi kot palestinska katastrofa, je bil trajni pregon večine palestinskih Arabcev leta 1948, vir: Wikipedija). Kot triletni otrok se ne morem natančno spomniti okoliščin, v katerih smo živeli. So se mi pa zelo vtisnili spomini svojega očeta, ki jih je pripovedoval nam otrokom in novinarju, ki je objavil njegov intervju v jordanskem časopisu. Nas otroke je enkrat celo peljal do meje, kjer smo lahko iz daljave gledali na našo vas. Naša vas, Beit Jeez, je ležala ob poti do Jaffe, Ramle in Jeruzalema. Njena površina je obsegala 900 hektrarjev zelo rodovitne zemlje. Pridelovali smo pšenico, oves, koruzo, sezam in gojili drobnico, kamele in konje," svojo življenjsko zgodbo začne pripovedovati naš sogovornik, Fawzi Abder Rahim.

"Že leta 1929 so Judje poskušali kupovati našo zemljo, vendar pa nihče ni prodal niti peda zemlje, kljub težkim življenjskim pogojem. Po letu 1936 oziroma ob začetku 2. svetovne vojne, so Judi začeli preganjati palestinsko prebivalstvo s svoje zemlje. Pri tem so jim močno pomagali Angleži, ki so imeli takrat mandat v Palestini. S tem so začeli uresničevati Belfourjeve obljube in Judi so si začeli prisvajati zemljo, kar je bil povod za začetek uporov palestinskih prebivalcev. Upori so se nenehno nadaljevali, saj je bil pritisk judovskega sionističnega gibanja vedno večji. Bili so zelo dobro oboroženi s težkim orožjem, izvajati so začeli napade na vasi, zato smo se Palestinci začeli preseljevati na druga področja Palestine.

To je bila prva nakba, ko je morala naša družina zapustiti svoj dom in se še z ostalimi vaščani preseliti v šotorišče. Pod težkimi življenjskimi pogoji smo živeli v vasi Al Oja na Zahodnem bregu oz. CIS Jordaniji, kjer smo si postavili majhno hiško iz blata in ostali do naslednjega eksodusa. Tam sem končal osnovno šolo, od 7. do 10. razreda pa sem se moral voziti z avtobusom ali večkrat hoditi tudi peš, v drug kraj, oddaljen približno 8 km. V gimnazijo sem se moral voziti še 4 kilometre dlje, saj je bila v bližini mesta Jeriho. Po končani gimnaziji ni bilo možnosti za delo, zato sem se odločil, da nadaljujem še v tehniški strokovni šoli, ki je bila v okolici Amana. Bival sem v internatu in šolanje je trajalo dve leti, brez počitnic. To šolanje mi je bilo omogočeno na podlagi odpovedi prehrambenih bonov, ki jih je dobil vsak član družine od OZN. Ni pa to bilo povezano z vsemi ostalimi pravicami beguncev. Se pa najbolj spominjam, kako zelo me je prizadela delitev prehrambenih izdelkov, saj se mi je to zdelo veliko ponižanje in odvzem našega dostojanstva. Med šolanjem so bili organizirani šolski izleti, ki pa so bili možni samo po Zahodnem bregu, na ozemlje države Izrael nismo smeli potovati."

"V tehniški šoli sem z velikim zanimanje sledil pouku telekomunikacij. Vse te šole so bile ustanovljene pod okriljem OZN, oz. UNWRA. Po končanem šolanju sem se imel možnost takoj zaposliti na Meteorološkem zavodu na letališču v Jeruzalemu." Po šestih mesecih so ga premestili v oazo Azraq, kjer so na novo postavljali meteorološko postajo. "V tem letu, 1967, ko se je zgodila šestdnevna vojna, so morali moji starši, bratje in sestre zapustiti svojo vas in preselili so se v šotorišče na robu Amana, ki je sčasoma postalo taborišče in to je bil naš drugi eksodus."

Prihod v Slovenijo in v Maribor: študij elektrotehnike, učiteljski poklic in pisanje pesmi

"Po skoraj leto dni bivanja v puščavi, so me ponovno premestili, tokrat na sedež zavoda v Marki (begunsko taborišče) in lahko sem bival pri svoji družini v taborišču, kjer je bivala naša družina do smrti očeta pred nekaj leti. V Marki sem opravljal administrativna dela, kar pa mi nikakor ni bilo všeč, zato sem stremel za študijem v elektro stroki. Zaradi močnih vezi neuvrščenih držav, posebej z Jugoslavijo, se mi je leta 1969 ponudila možnost študija. Prišel sem v Ljubljano, kjer sem moral najprej opraviti tečaj slovenskega jezika, kar je bilo zelo naporno. Za tem pa sem se odločil za študij elektrotehnike v Mariboru in nato še takratno drugo stopnjo v Ljubljani," pove.

Med študijem mu je prišla na pot ljubezen, ustvaril si je družino, in tako ostal v Mariboru, oziroma že vrsto let živi v Bezeni v občini Ruše. Do upokojitve je delal kot učitelj praktičnega pouka na Srednji elektro in računalniški šoli SERŠ v Mariboru. Maribor je postal njegov drugi dom. "V Mariboru se dobro počutim. Že med šolanjem sem se tukaj dobro počutil. Všeč mi je narava, ki ga obdaja, hribi, Pohorje - radi gremo recimo na Pohorje."

"Po končanem aktivnem delovnem obdobju sem sedaj v pokoju, ki pa me ne pusti brezdelnega in neobčutljivega za dogodke, ki se dogajajo v moji domovini. Kot begunec od malega nosim bolečino v sebi, ki pa jo skušam deliti z drugimi ljudmi. Zato je nastala moja pesniška zbirka Do kdaj, ki je izdana v dveh jezikih, arabščini in slovenščini," pripoveduje sogovornik.

O genocidu v Palestini: Do kdaj?

Ali spremlja dogajanje v rodni Palestini? Pravi, da. "Vsa ta leta smo imeli Palestinci upanje, da se bomo lahko vrnili na svoje domove v Palestini, vendar pa nobena mednarodna resolucija, ki bi to omogočila, ni bila upoštevana. Namesto rešitev problema, je država Izrael nadaljevala s še hujšim terorjem nad Palestinci. Kljub temu, da smo bili Palestinci vedno pripravljeni rešiti problem na miren način, nikakor nismo uspeli in ponovno so se pojavljali upori. Že 75 let smo namreč priča kraji ozemlja, šikaniranju, zapiranju, ubijanju in pohabljanju ljudi. Ne smemo pa pozabiti še popolnega nadzora vojaških in policijskih enot nad vsakim gibom palestinskega naroda.

Gaza je eden od v nebo vpijočih primerov zatiranja in vsestranskega omejevanja življenja Palestincev. Tako kot zdaj, je bila že neštetokrat tarča uničujočih bombardiranj, kjer za okupatorja ni važno koliko nedolžnih ljudi je mrtvih in koliko domov porušenih. Kar počne zadnje dni, ko smo priče pravemu genocidu oz. iztrebljanju naroda in uničenju njihovih domov, presega vse meje razumnega in človeškega. Na tisoče ljudi je pobitih, med njimi kar polovica otrok, žena in starcev. Da sploh ne omenim bolnih in tisoče ranjencev, ki so tarča bombnih napadov. Nepojmljivi so napadi na bolnišnice, kjer so še tisoči ranjenih, od dojenčkov do starejših, pa tudi nemočnih otrok. Vse pod pretvezo, da napadalec ve, da se tam skrivajo borci Hamasa. Tudi svetost sakralnih objektov ni izjema pri napadih. V nekaj dneh barbarskih napadov na civiliste, kaže okupator svojo moč, ko odloča o vsem, kar je Palestincem dovoljeno, še več pa nedovoljeno. Ko so ostali brez vseh osnovnih potrebščin, ranjenci pa kljub srčni pomoči zdravniškega osebja, brez ustreznih zdravstvenih pripomočkov.

Vse te grozovitosti si okupator dovoli s privolitvijo in podporo Amerike in zahodnih elit. Ne smemo preslišati izjav teh »demokratičnih sil«, ki samo potrjujejo, da so »nad vsemi ostalimi ljudmi« in rasizem še zdaleč ni odpravljen. Vodi jih samo kapital in dobiček, brez človečnosti in občutljivosti do drugih ljudi. Zaradi takega obnašanja elit, ki ponuja ljudem popačene informacije in hoče zaslepiti ljudi, se po svetu oglašajo množice, ki so spregledale laži in teror, zahtevajo pa popolno prenehanje napadov, mir, odpravo apartheida in vse pravice palestinskemu narodu za obstoj in normalno življenje," je jasen Fawzi Abder Rahim.

Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi: