Ob veliki nagradi pravi, da mu je malo nerodno, in ob besedi »slava« prezirljivo zamahne z roko. Tak je Janez Škof, »igralski genij, ki v svojih stvaritvah naravno združuje apoliničnost in dionizičnost,« kot je zapisala Saša Pavček.

Na odru navidezno lahkotno ustvarja like, ki jih ne pozabimo več: Klementa Juga v Jančarjevem Klementovem padcu, doktorja Fausta v Goethejevem Faustu, Jurija v Šeligovi Svatbi ter služkinjo in soprogo v Lubichevem delu Ko sem bil mrtev. Je pa tudi interpret slovenske poezije ob spremljavi diatonične harmonike, ki se je je naučil igrati sam, ter igra in poje v skupini Čompe.

Igralca je pred mikrofon povabila novinarka 3. programa Radia Slovenija - programa Ars - Tadeja Krečič Scholten.