Odkar je Svetovna zdravstvena organizacija 12. marca izbruh novega koronavirusa razglasila za pandemijo, ne mine dan, ko novinarji ne bi poročali o tem. Po poročanju EU observerja so evropski novinarji v gibanju sedaj zelo omejeni, poleg tega pa imajo zelo omejen dostop do dogodkov, uradnikov, politikov in informacij.
Preverili smo s kakšnimi delovnimi pogoji se srečujejo nekateri kolegi iz drugih evropskih držav, katerih radijske postaje poleg Radia Si in Radia Maribor snujejo vsebine mreže Euranet Plus.
Italijanski kolega Gigi Donelli z milanskega Radia 24 pove, da so njihovi newsroom-i sicer manj oblegani, da pa njihovo delo kljub temu poteka, kot v času pred pandemijo: ,,Prvi pomislek je, da delamo na daljavo - ne le v smislu, da smo narazen pri prenosu informacij, temveč tudi, da je v naših radijskih strukturah razdalja postala bistvena. Kaj točno počnemo? Prvič, zloglasno polne novinarske redakcije, pomešane z ljudmi, ki prihajajo in odhajajo, so prenehale obstajati. Tukaj na Radiu 24 je na običajen dan ponavadi okoli 100 ljudi, včasih se zgodi, da nas ni več kot 50, v tem trenutku pa smo tukaj le trije, saj smo morali svoje strukture zmanjšati na absolutni minimum, tj. kar se tiče tehničnega in novinarskega osebja.'' Luigi doda, da obstaja poleg tega tudi skupina oseb, ki z delom nadaljuje, vendar to počnejo z običajnimi komunikacijskimi sredstvi, telefoni, aplikacijo WhatsApp, e-poštnimi sporočili, vsem, kar se lahko strogo uporablja na daljavo.
En kos opreme, ki so ga v času pandemije številni novinarji posvojili je t.i. boom palica, kovinska palica, ki ima namesto ribiške vabe na vrhu pritrjen mikrofon. Rick Mertens, novinar luksemburškega radia 100,7, si z njo pomaga pri upoštevanju dvometrske razdalje med njim in sogovorcem: ,,Boom palice ponavadi pridejo prav, če želite ujeti izjavo nekoga, ki govori pred večjo skupino novinarjev. To je potrebno, ko se voditelji držav srečajo npr. v Bruslju na kakšnem vrhu, kjer se za njihove besede gnete na desetine mikrofonov. V manjšem Luksemburgu pa se to redkeje zgodi in so vaše roke ponavadi dovolj za nošenje mikrofona. V časih pandemije korone pa temu ni tako.''
Spet drugi novinarji opažajo, da so se morali zaradi ukrepov in fizičnih preprek znajti po svoje. Lucia Roales Escudero s španskega radia Castilla y Leon je ena tistih, ki delo na terenu zelo pogreša: ,,Za novinarja je precej težko biti zaprt doma, saj smo po naravi" ulični delavci ", radi smo zunaj, v središču novic, nenazadnje je naše delo na ulici. Trenutno se ne pogovarjamo o ničemer drugem razen o koronavirusu. Mislim, da so ljudje postali zasičeni z vsemi temi informacijami. Kar je dobro je to, da po vsej Evropi prihajajo na dan tudi naše najboljše lastnosti.''
Kljub zahtevnim delovnim pogojem novinarji pri zbiranju in podajanju informacij ne obupajo. Amélie Förster z nemškega radia AMS je prepričana, da so uspeli s poslušalci vzpostaviti pristnejši kontakt: ,,Zelo vznemirljivo je videti, kaj je nenadoma mogoče: po telefonu se pogovarjate s sodelavci, ki vse to snemajo s svojimi pametnimi telefoni. Včasih pošiljajo sporočila preko WhatsAppa, Instagrama in drugih orodij družbenih medijev. Zelo zanimivo je to, da je kakovost posnetkov včasih celo boljša od neposredno posnetih telefonskih intervjujev.'' Amelie še doda, da veliko sodelavcev svoje oddaje v živo snema kar doma, kar poslušalci, ki so v teh časih tudi doma, zelo cenijo.
V Latviji, kjer so hitro po razglasitvi pandemije razglasili izredne razmere, pa je do novega odkritja na svoji poklicni poti prišel tudi novinar radia Latvijas, Rihards Plume, ki se je iz prestolnice Rige z družino preselil na podeželje k ženinim staršem: ,,Ogromno mojih kolegov dela od doma, zato nisem izjema. Seveda imam izzive, imam dveletnega sina, ki nenehno teka okrog in potrebuje pozornost. Zato se moram dvojno potruditi, da se osredotočim na delo. Traja veliko časa, da končam svoje delo, saj sta televizor in hladilnik zelo blizu mojega delovnega mesta. S tehnične strani je vse v redu in če morate po telefonu priti do nekoga, se večina ljudi odzove. Že skoraj tri tedne je naš avto moja nova radijska kabina, kamor grem in posnamem večino vsega, kar potrebujem.'' Tudi Rihardsova žena je novinarka, zaposlena je pri lokalnem novinarskem portalu, zaradi česar je koronavirus postal del njunega vsakdana.
Kot kaže se novinarji znotraj Euranet Plus mreže kljub geografskim razdaljam soočajo z zelo podobnimi izzivi. Hkrati spoznavajo, da je prav sedaj v času pandemije bolj kot kdajkoli prej z delom potrebno nadaljevati.
Evropska komisija se medtem drži svojih dnevnih tiskovnih konferenc, vendar se vprašanja tako kot pri nas postavljajo na daljavo. Enako velja za javna vprašanja, naslovljena na najvišje evropske uradnike. Se pa nekateri pooblaščeni novinarji kljub karanteni lahko gibljejo po belgijski prestolnici.
Lidija Petković, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope
@euranetplusslovenija
