Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, v času katere je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.
Matej Kolmanič je v dobrem letu šel od priklenjenosti na voziček do izgube 60 kilogramov in osvojitve prvega dvatisočaka
Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, med katero je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.
Pravi, da kot otrok “to sprejmeš kot del svojega življenja, ker drugega ne poznaš”. Ko je prišel v puberteto, je začel pogrešati razgibanost življenja, ki ga je videl pri vrstnikih. “Najtežje je bilo sprejeti to, da ko so drugi hodili na izlete ali zabave, sem bil doma. Predvsem zaradi gibalne oviranosti, ker sem se hitro utrudil.” V mladosti so ga precej stigmatizirali, česar sovrstnikom ne zameri, ampak je to razumel kot del odraščanja.
Zdravstvene težave so kljub podpori domačih začele terjati svoj davek. “Nabiranje kilogramov je bil stranski učinek vsega skupaj. Če se človek težko giba in je omejen na štiri stene in kratke poti do šole in nazaj, se slej ko prej pojavi dolgčas. Takrat je najlažje odpreti hladilnik.” Prišel je do 134 kilogramov in na rob depresije. “Po osmi operaciji pa se je zgodil preobrat. Zaradi res požrtvovalnega in odličnega osebja ortopedske klinike UKC Ljubljana sem se lahko postavil na noge. Volja se mi je povečala za 300 odstotkov.” Začel se je gibati in s svojo težo je dojel, da kaj več kot na Rožnik ne bo zmogel. “Začel sem pridobivati mišično maso, si začel urejati prehrano in s časom začel normalno hodit v hribe ter izvajati prilagojen program fitnesa.”
“Prvi dvatisočak, ki sem ga dosegel, je bil Viševnik nad Pokljuko, in to je bila čudovita prelomnica v mojem življenju. Leto pozneje sem stal na Triglavu.”
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, v času katere je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.
Matej Kolmanič je v dobrem letu šel od priklenjenosti na voziček do izgube 60 kilogramov in osvojitve prvega dvatisočaka
Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, med katero je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.
Pravi, da kot otrok “to sprejmeš kot del svojega življenja, ker drugega ne poznaš”. Ko je prišel v puberteto, je začel pogrešati razgibanost življenja, ki ga je videl pri vrstnikih. “Najtežje je bilo sprejeti to, da ko so drugi hodili na izlete ali zabave, sem bil doma. Predvsem zaradi gibalne oviranosti, ker sem se hitro utrudil.” V mladosti so ga precej stigmatizirali, česar sovrstnikom ne zameri, ampak je to razumel kot del odraščanja.
Zdravstvene težave so kljub podpori domačih začele terjati svoj davek. “Nabiranje kilogramov je bil stranski učinek vsega skupaj. Če se človek težko giba in je omejen na štiri stene in kratke poti do šole in nazaj, se slej ko prej pojavi dolgčas. Takrat je najlažje odpreti hladilnik.” Prišel je do 134 kilogramov in na rob depresije. “Po osmi operaciji pa se je zgodil preobrat. Zaradi res požrtvovalnega in odličnega osebja ortopedske klinike UKC Ljubljana sem se lahko postavil na noge. Volja se mi je povečala za 300 odstotkov.” Začel se je gibati in s svojo težo je dojel, da kaj več kot na Rožnik ne bo zmogel. “Začel sem pridobivati mišično maso, si začel urejati prehrano in s časom začel normalno hodit v hribe ter izvajati prilagojen program fitnesa.”
“Prvi dvatisočak, ki sem ga dosegel, je bil Viševnik nad Pokljuko, in to je bila čudovita prelomnica v mojem življenju. Leto pozneje sem stal na Triglavu.”
Kako v domačem okolju prepoznati težave otrok, ki so posledica stresa, kako ukrepati, da ne obremenijo njihovega duševnega zdravja in kako opremiti otroka, da bo stresne dogodke prepoznal in se znal odzvati nanje? V drugem delu nove serije Na podstrešju se pogovorjamo s psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek.
V novi seriji oddaj Na podstrešju se bomo zadržali med čustvenimi in duševnimi stiskami otrok in mladostnikov. Kako zgraditi podporno, varno družinsko okolje in ustvariti temelje za zdrav čustven razvoj otroka ter zmanjšati tveganje za razvoj vedenjskih in duševnih težav? Kako opremiti otroka, da se razvije v funkcionalno osebo z zdravo samopodobo? Danila Hradil Kuplen gosti kliničnega psihologa dr. Aleksandra Zadela.
Kako prepoznati vedenja, ki so povezana z odklanjanjem šole in kako otroku pomagati v čustvenih stiskah, ki se odražajo kot anksioznost, depresivnost, izbruhi trme in besa?
Pandemija in razmere v družbi poglabljajo duševne stiske. Posebej pri mladostnikih utegnejo biti hujša težava, saj za svoj razvoj potrebuejojo občutek pripadnosti, ki pa ga dobijo s socialno interakcijo. Navajeni so bili, da pripadajo svojemu krogu vrstnikov, da so se lahko družili in dobivali nove izkušnje. Te so jim zdaj omejene, opozarja klinični psiholog dr. Tristan Rigler.
Psiholog Aleksander Zadel o šolskem letu, ki ga je zaznamovala pandemija. Kako ocene, učni uspeh in sporočila učiteljev vplivajo na samopodobo tistih, ki se šolajo? Kako se nanje odzivajo učenci in kako njihovi starši?
S psihologom Aleksandrom Zadelom o vzdrževanju ravnovesja v zahtevnih časih.
V drugi oddaji o empatiji z gledišča nevroznanosti in psihologije Zvezdan Pirtošek in Miran Možina razmišljata o vprašanju, ali družba, v kateri živimo, postaja čedalje manj empatična in sočutna.
V družbi, ki jo poganja storilnost, ki zapoveduje uspeh in ki ustvarja individualiste, so nove življenjske razmere v epidemiji obudile spoznanje, da potrebujemo drug drugega. Potencial za empatijo je v vseh, a ni nujno, da jo bomo vsi razvili. O empatiji in sočutju z gledišča nevroznanosti in psihologije. Sogovornika: psihiater Miran Možina in nevrolog Zvezdan Pirtošek.
Psihiatrinja asis. dr. Karin Sernec in klinični psiholog dr. Tristan Rigler o tem, da če ni jasnih meja, se otrok ne počuti varnega, in če ni varnosti, ne zgradi zdrave samopodobe
Ta čas na strokovnjake za duševno zdravje pogosto naslavljamo vprašanja o vplivu novonastalih razmer na naše počutje, zdravje, na duševno kondicijo.Tudi minula valovska oddaja Na podstrešju je sledila tem vprašanjem. Osrednja tema današnje so spremembe. Razmere, v katerih smo se znašli in osamitev, iz katere smo izstopili, so namreč marsikoga opremile z novimi spoznanji, z željo po spremembah, prevrednotenju vrednot, spremembi prioritet. Sogovornika Danile Hradil Kuplen sta urednik in publicist Aljoša Harlamov in psihiatrinja Mojca Zvezdanana Dernovšek.
Potem ko smo v novembrskih oddajah Na podstrešju preverjali, kako na porast duševnih motenj vpliva družba s svojimi zahtevami, opozarjali na podcenjevanje stresa, iskali razloge za anksioznost in depresijo, se zdaj posvečamu času, ki ga je zaznamovala pandemija ter v naša življenja vnesla še več tesnobe in negotovosti. Kako razmere, v katerih smo se znašli, vplivajo na duševno zdravje in kako se odzivamo nanje? Kako ta čas doživlja Matej in kako o njem razmišlja psihiater in psihoterapevt Miran Možina, v oddaji na Podstrešju.
Če privzdignete dlani in si jih ogledate, se vam morda na prvi pogled zdijo čiste. Pogled skozi mikroskop razkrije, da vam po dlaneh gomazi več sto tisoč bakterij in virusov, večina je neškodljivih, kakšne med njimi pa bi lahko povzročale nevšečnosti. Za zadostno umivanje rok morate pod vodo porabiti vsaj 15 sekund, pomembno je tudi, da si jih ustrezno posušite. Če želite opraviti res temeljito čiščenje rok, strokovnjaki priporočajo razkužilo.
V seriji Na podstrešju predstavljamo orodja, ki utegnejo olajšati pot iz primeža razpoloženjskih in duševnih motenj: Čuječnost in meditacija.
Čeprav se kdaj znajdemo v primežu hudega strahu in tesnobe, čeprav smo kdaj nerazpoloženi, potrti in brez energije, še ne pomeni, da bomo razvili anksiozno in depresivno motnjo. A bodimo pozorni, če tako počutje traja več kot dva tedna, večji del dneva in nas začne ovirati v vsakdanjem življenju! V oddaji Na podstrešju sta o anksioznosti in depresiji govorila soustanoviteljica društva DAM Emanuela Malačič Kladnik in psihiater in psihoterapevt Miran Možina. Oddajo je pripravila Danila Hradil Kuplen.
Ustavite konje, kdaj pa kdaj, čeprav je delo prvenstveni vir vašega zadovoljstva. Če ob ponedeljkih, po prostem koncu tedna, prihajate na delo utrujeni, je to resen znak za alarm! Ko vam stres odnaša spanje, energijo in prosti čas, ko stres obvlada vaše življenje, utegne biti prepozno! Gostji Danile Hradil Kuplen sta bili psihiatrinja prof. Mojca Zvezdana Dernovšek in psihologinja dr. Eva Boštjančič.
Čustva, občutki, ranljivost, negotovost. Tesnoba, depresija, stres in izgorelost. Pritiski družbe in zagate posameznika, preventiva in kurativa. O stiskah človeka se pogovarjamo v štiridelni seriji oddaj Na podstrešju. Prvi gost je bil psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina, ki je spregovoril tudi o pritiskih družbe, ki želi, da živimo v strahu: "Strah imamo vgrajen v živčni sistem, to je alarmna funkcija prepoznavanja stalne nevarnosti. Sistem neprenehoma deluje, a se ga ne zavedamo. Čim pa pride dražljaj, vizualni, slušni, se sistem aktivira in strah prevlada nad vsem." V sodobnem času se človek vseskozi sooča s pričakovanji, da bo pri svojem življenju, pri delu, uspešen. Če je neuspešen, si je sam kriv. "Mnogokrat je uspeh v prvem planu, če ti ne gre, si v delo vložil premalo truda. To je šlo predaleč," pravi dr. Miran Možina in doda: "Spomnim se mlade ženske, ki je prišla v svet dela z nekimi ideali, a je bila ob soočenju s kruto realnostjo razočarana. Stiskanje, odpuščanje delavcev, vse večje obremenitve. Ni si želela življenja podrediti službi, s čimer pa se danes sooča vse več zaposlenih, ki so sposobni." Pogovor je pripravila Danila Hradil Kuplen.
Oktobra se na Valu 202 pridružujemo tekaški vnemi, ki bo v državi dosegla vrhunec konec meseca z Ljubljanskim maratonom, največjo tekaško prireditvijo v Sloveniji. A da o teku ne bomo govorili le med studijskimi zidovi, smo se odločili, da gremo ven, na prave tekaške proge in skupaj z našimi poslušalci in sledilci v enem mesecu osvojimo osnovno tekaško znanje ter vse ključne informacije, ki jih mora imeti rekreativni tekač začetnik. Prva postaja je bila ta ponedeljek pri Koseškem bajerju v Ljubljani, kjer se je zbrala številčno zela lepa tekaška skupina, kako je bilo, pa zdajle Maja Ratej in Jure Jeromen.
"Začelo se je povsem nedolžno, bolel me je trebuh. Tretji dan se je stanje nenadoma poslabšalo, izkazalo se je, da mi življenje visi na nitki. Od tam naprej se ne spomnim ničesar več, sledilo je 37 dni kome in nato še skoraj mesec bivanja na intenzivni negi. Brez naprav, ki so več kot mesec dni nadomeščale moje srce in pljuča, me ne bi bilo," se takrat 25-letna študentka spominja boja za svoje življenje pred osmimi leti.
V središču letošnjega tedna mobilnosti je poziv k hoji, ki naj postane redna spremljevalka naših vsakdanjih opravkov. Slovenci po podatkih Statističnega urada v povprečju hodijo pol ure na dan, pri tem pa so ženske nekoliko dejavnejše kot moški. Zakaj je hoja koristna za zdravje in blagodejno vpliva na naše duševno počutje ter za katere družbene skupine je še posebej priporočljiva? Naš gost bo dr. Aleš Dolenec s Fakultete za šport v Ljubljani.
Na svetovnem prvenstvu v kajaku na mirnih vodah je Slovenija prvič osvojila dve kolajni na enem tekmovanju. V dvosedu sta srebro in bron osvojili Špela Ponomarenko Janič in Anja Osterman. Pri tem uspehu še posebej izstopa zgodba Špele, ki je do odličja na svetovnem prvenstvu priveslala le 10 mesecev po rojstvu hčerke. O tem, kako združuje materinstvo in vrhunski šport, se je s Špelo Ponomarenko Janič pogovarjal Franci Pavšer.
Neveljaven email naslov