Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začenja se 29. mednarodni festival Mesto žensk. Na dvanajstih prizoriščih v Ljubljani bo več kot 90 umetnic in umetnikov pripravilo 36 dogodkov. Osrednja tema bo upor.
Začenja se 29. mednarodni festival Mesto žensk. Na dvanajstih prizoriščih v Ljubljani bo več kot 90 umetnic in umetnikov pripravilo 36 dogodkov. Osrednja tema bo upor.
Drago Tršar, rojen 27. aprila 1927 v Planini pri Rakeku, je pomembno zaznamoval razvoj povojnega slovenskega kiparstva, njegova osrednja materiala sta bila žgana glina in bron, ustvarjal je tudi v kamnu, bil je mojster portreta in abstraktnih, na figure spominjajočih se kiparskih podob v razponu od malih plastik do obsežnih javnih spomenikov. Ekvilibristi v ljubljanskem parku Tivoli, spomenik revolucije in spomenik Edvardu Kardelju na Trgu republike, Primož Trubar v murskosoboškem parku in številni drugi. Na javnih površinah seveda še posebej izstopajo glavnikaste gmote, ki se le v sredini držijo tal z bodisi špicami ali pa bolj jasno upodobljenimi nogami, iz osrednje osi izraščajo vedno manjše figure, stapljajoče se v množico, ki kdaj spominja na kapnike. Še posebej natančno je Drago Tršar analiziral svoje portretirance, na primer Jakca, Kocbeka, Kržišnika in Slovenski oktet, preden jih je uresničil v modernističnih kipih. Med njegovimi skupinskimi skulpturami so še kiparski cikli Stara mesta, Svetovi, Človek v času in prostoru, njegovi Manifestanti I so bili leta 1959 odkupljeni v Bruslju za stalno postavitev v parku moderne plastike. Bil je član Grupe 69 in Skupine 53, prav ta čas pomembno predstavlja njegov kip deklice Janice, ki ga hrani Moderna galerija in s katerim je nakazal nove možnosti v figuraliki. Preizkušal je tudi abstraktne oblike v kovini, v zgodnjem obdobju je osreden motiv žival, posebej bik. Bil je odličen risar, ustvarjal je še v grafiki, tapiseriji, gledališki scenografiji. Razstavljal je po svetu, na primer na beneškem bienalu in v Guggenheimovem muzeju v New Yorku. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je kot asistent zaposlil leta 1960, od 76-ega je deloval kot redni profesor, številna leta kot vodilni za kiparstvo. Prejel je Nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Jakopičevo nagrado in druge. Keramiko Draga Tršarja zaznamujejo tudi erotični prizori, kdaj eksplicitni, a prav v teh se še posebej pokaže njegov energičen odnos do življenja in motiva ter poglabljanje vanju. Izziva gledalca, da najde bistvo pod površino. Foto: Galerija Murska Sobota
Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je ob zaključku Tedna slovenske drame prejela Anja Novak Anjuta za delo Tekst telesa. Bienalno Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji je prejela Mojca Kreft, Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa pa je prejel avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana. V Prešernovem gledališču v Kranju so podelili osem nagrad.
Pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega sta izšli dve novi deli. Igrati (se) igralke Nataše Burger in knjiga z naslovom Moč igralca Ivane Chubbuck v prevodu Jedrt Maležič. Prevodno delo je namenjeno študentom in študentkam gledališke ter filmske igre, premisleki o igri Nataše Burger pa tudi širšemu občinstvu. Obe knjigi sta nastali pod peresom izkušenih igralk, ki skozi igralsko prizmo prihodnjim generacijam širita svoje metode, znanje, doživljanje in občutek sveta. V njem, kot pravi Nataša Burger, marsikdaj lahko opazimo, da v svetu velikokrat nismo mi tisti, ki igramo vloge, temveč one igrajo nas. Izrez grafik, vir Knjižnica MGL
V velikonočni čas sodijo tudi razstave o simbolih tega praznika. Med temi izstopajo pobarvana jajca, ki so po slovenskih pokrajinah različno poimenovana. Najbolj znane so zagotovo pisanice iz Bele krajine. V Belokranjskem muzeju v Metliki so na ogled postavili prenovljeno razstavo Belokranjske pisanice. Razstava je namenjena gostovanjem po Sloveniji in tujini. Foto: Belokranjski muzej Metlika
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma. Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi. Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu. Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
Kaj se zgodi, ko se znajdemo med podobami, ki se raztapljajo in njihov pomen postaja nedoločljiv, oziroma vabi, da ga interpretiramo na novo? Je tak tudi pogled v prihodnost? Kot v črne luknje? Ali kot so zapisali v galeriji Škuc: "V časih, ko se vednost in dojemanje borita z neprekinjenimi tokovi nepričakovanega, ponuja fikcija svoja orodja." Požiralniki – tak je naslov razstave – razgrinjajo in se upirajo, namesto da bi pojasnjevali. Avtorji del so Peter Černe, Ira Konyukhova, Yein Lee, Siggi Sekira in Sonja Vulpes, kustos je Domen Ograjenšek. Foto: Simao Bessa
V ospredju predstave je vprašanje družbene izoliranosti in osamljenosti, besedilo je srbski režiser, ki zadnja desetletja ustvarja tako v Evropi kot Ameriki, Nikita Milivojević, spisal med epidemijo. Navdih pa je našel, pravi, tako pri literarnem velikanu Samuelu Beckettu kot filmu Grey gardens oziroma Sivi vrtovi. Piko na i oziroma osebno noto pa je dodal iz izkušenj in življenja med izolacijo v času epidemije, ko se je vsakdanje vrvenje in drvenje povsem ustavilo. Igrata prvakinji slovenskega gledališča Milena Zupančič in Nataša Barbara Gračner. Z avtorji predstave se je še pred premiero na Ptuju pogovarjala Gabrijela Milošič. Foto: Stanislav Zebec Stanč
V Zagrebu še do nedelje poteka Zagrebdox, festival dokumentarnega filma, devetnajsti po vrsti. V 12 programskih sklopih je na ogled kar 116 dokumentarcev. Petra Meterc v svojem prispevku predstavlja nekaj vrhuncev letošnje izdaje festivala.
Sredo in četrtek so v Slovenski kinoteki posvetili palestinskim filmom. Na sporedu so bili trije celovečerni in trije kratki filmi; namen dogodka, ki je potekal v soorganizaciji z Gibanjem za pravice Palestincev in Gruppo Ibriq iz Trsta, pa je bil, kot so zapisali pri Kinoteki, predstaviti filmska dela, ki prikazujejo čim širšo sliko vsakdanjega življenja palestinskega naroda v Gazi, na Zahodnem bregu, v taboriščih ali na ozemlju Izraela. Filme si je ogledala Tina Poglajen.
Umetniška ustvarjalnost in kultura lahko pripomoreta k trajnostnemu razvoju, je sporočilo letošnjega Kulturnega bazarja. Jubilejno 15. usposabljanje za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja ter sploh vse, ki so povezani s kulturo ali jih zanima, v Cankarjev dom prinaša skoraj petdeset brezplačnih dogodkov – predavanja, pogovore, predstavitve in delavnice. Foto (izrez): Aleksandar Domitrica
Na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani je v sredo potekal enodnevni kolokvij o filozofiji Reneja Descartesa. Glavni povod za srečanje predvsem mlajših filozofov je bil izid treh nedavno prevedenih Descartesovih del. Kolokvij z naslovom Descartes: metoda, metafizika, fizika je potrdil, da je zanimanje za njegovo filozofijo še vedno živo. Foto: Gregor Podlogar
V začetku tedna so na svetovni dan gledališča v Prešernovem gledališču Kranj, podelili nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. S tem so tudi slavnostno odprli letošnji Teden Slovenske drame. Nagradi za življenjsko delo Marija Vera in Polde Bibič sta prejela igralka Milada Kalezić in režiser Dušan Mlakar. Sicer pa so bile podeljene še tri nagrade za dveletno obdobje, ki so šle v roke Tamari Avguštin, Jani Zupančič in Jeri Ivanc.
Že pojav spleta je od uporabnikov zahteval nek nov način razmišljanja, ki je presegal predstave, zaznavne s čuti. S porastom sodobnih tehnologij in zapletenih informacijskih pretokov pa imamo kdaj občutek, da marsičesa ne obvladujemo več in se zato lahko le prepustimo strokovnjakom in vse bolj tudi umetni inteligenci, da misli namesto nas. Pametna mesta, pametni domovi in s tem povezane manipulacije so téme preučevanja arhitekta in umetnika Farzina Lotfi-Jama, ki je ta teden iz ZDA, kjer živi, prispel v Ljubljano. V Aksiomi si lahko ogledamo njegovo razstavo Moja domača rutina, pripravil pa je tudi predavanje in delavnico. Vse to se vpenja v Taktike & prakse – širok izobraževalni program o novomedijski umetnosti, ki so ga letos naslovili Merilo in posvetili pojavom onkraj vidnega spektra. Da bi se z njimi spoprijeli, moramo razviti zmožnost razmišljanja v merilih, ki so večji ali manjši od človeškega, pravijo. Konference, delavnice in razstave bodo nizali do konca maja. Na sliki grafika z razstave
V SNG Drama Ljubljana je prišla na vrsto krstna uprizoritev igre Mrakijada. Po trilogiji Rimljanovina in po drugih besedilih Ivana Mraka sta jo priredila Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac, ki je predstavo tudi režirala. Gre za družinsko sago, prežeto z avtobiografskimi elementi Ivana Mraka, ki časovno sega od konca prve svetovne vojne do konca druge. Pisatelj, esejist in dramatik Ivan Mrak je bil kultna osebnost in je močno zaznamoval slovensko dramatiko. Študiral je režijo v Zagrebu in desetletje preživel v različnih večjih evropskih mestih. Kot svobodni umetnik je nato po večini živel v Ljubljani in nekaj časa vodil gledališko skupino Mrakovo gledališče, ki pa trilogije Rimljanovina ni uprizorilo v celoti, saj so leta 1942 Mraku prepovedali gledališko dejavnost. Zadnji del trilogije – Razsulo Rimljanovine – tako doslej še ni bil uprizorjen. Trilogija Rimljanovina je od vseh Mrakovih dramskih ciklov najbolj avtobiografska, saj na podlagi nekaterih dejstev iz avtorjeve mladosti, povezanih z usodo gostilne Mrakovega očeta, ki jo danes poznamo kot Hotel Mrak, pripoveduje fiktivno sago o družini, ki jo zaznamuje razkroj moralnih vrednot. Kot je zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac, se v besedilu Ivan Mrak neusmiljeno in pogumno norčuje iz šibkosti človeka in slavi njegov mrak. To počne z veliko humorja in distance, lahko bi rekli, da nastavi slovenski družbi ogledalo, majhnosti prisoli klofuto, margino pa postavi na piedestal. V priredbo Mrakijada so vključeni tudi odlomki iz nekaterih Mrakovih avtobiografskih besedil. V predstavi igra kar 17 igralk in igralcev ljubljanske drame in vsi so ves čas predstave hkrati na odru. Dramaturg predstave je Tibor Hrs Pandur, scenografka je Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, koreografinja Tanja Zgonc. Foto: Peter Uhan
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju se bo na mednarodni dan gledališča ob 19h začel 53. Teden slovenske drame. Podeljene bodo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, nagradi za življenjsko delo bosta prejela igralka Milada Kalezić in režiser Dušan Mlakar. Teden slovenske drame bo v dvanajstih dneh ponudil pester program tekmovalnih in spremljevalnih predstav, okrogli mizi, simpozij, koncerta, gledališče za mlade, bralne uprizoritve. Festival se bo nocoj začel tudi s premiero – kranjsko gledališče v koprodukciji s ptujskim bo uprizorilo dramo Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markoviča v režiji Sebastijana Horvata. Pred 53.Tednom slovenske drame pa nekaj več v prispevku Tadeje Krečič:
Razstava Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma prinaša svojevrsten portret rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. Andreas Mühler-Pohle v svojih delih niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Jan Babnik in Nataša Ilec Kralj. Fotografije rek na razstavi so razplastene – spodnji del zavzema podoba pod vodo, zgoraj se zarisuje kopno, meja med njima pa se vzpostavlja v različnih, od jasnih do ekspresivnih variacijah. Občutek imamo, da v fokusu ni človek, temveč reka, oziroma kot je v spremnem besedilu zapisal sokurator Jan Babnik zdi se, kot bi bilo kopno v podobah mostov, nabrežij, ladij, mestnih obzorij in jezov – kopno v podobi človeka torej – zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Kopno se po njegovih besedah zdi plod igrive domišljije med naravnima elementoma vodo in zrakom, ki se izkristalizira skorajda naključno kot svojevrsten estetski eksces njunega razmerja. Na ogled so izbrana dela iz umetnikovega širšega opusa Študije o vodi – gre za projekt reka Donava iz leta 2005 in vode Hongkonga iz let 2009 in 2010. Fotografije spremlja še video hongkonške reke Šing Mun ter zvok voda Hongkonga in Donave. Donava velja za najbolj onesnaženo evropsko reko, zato je Pohle odvzel vzorce vode in izvide kemijske analize kot nekakšno »krvno sliko« reke vstavil v podobe. Razstava pa odzvanja tudi siceršnji pristop, ki ga ima Andreas Mühler-Pohle do fotografije. Je eksperimentalni fotograf, ki pogosto preigrava to, kar naj bi bila fotografija in vse fotografsko. V ospredje postavlja tehnološko-estetsko-politično konstrukcijo podobe, ki zahteva različne vizualne pristope. Zdi se, da podobe rek na razstavi v mali galeriji Cankarjevega doma zaznamuje predvsem dvojnost, ki pa je kompleksnejša, kot je videti na prvi pogled. Če imamo občutek, da Mueller-Pohle v ospredje postavi govorico reke, pa je seveda vendar fotograf tisti, ki upravlja fotoaparat in nastale fotografije. Podobno je z njegovim upodabljanjem narave in človeka, ki se na fotografijah razplastita v dva sloja a, kot pokaže Mueller-Pohle, je tudi voda zaznamovana s človekovim vplivom. Morda pa prav ta kompleksni odnos odzvanja tudi v ekscesni igri vodne gladine, ki se zdi ključni element razstavljenih fotografij. Razstavo Okoljski odtisi, ki je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Membrana, si v mali galeriji Cankarjevega doma lahko ogledate še do 14. maja. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Radijska igra Pot domov po besedilu Miha Mazzinija je bila že pred premiero nominirana na mednarodnem radijskem festivalu Pri Marulić 2023 na Hvaru – takih novic smo še toliko bolj veseli v letu, ko Ars praznuje 60-letnico. Pot domov pripoveduje o demenci in neusmiljenem mehanizmu birokracije – osnova je bila resnična zgodba o Slovencu Alojsu Dvorzacu, ki je živel v Kanadi. Kot pove Mazzini, je "dramsko besedilo napisal iz jeze, ko je prebral članek o dementnem štiriinosemdesetletnem starcu, ki se je nekako znašel na londonskem letališču in ni vedel drugega, kot da hoče k hčerki v Slovenijo. Birokratska mašinerija ga je zgrabila z vso močjo in umrl je vklenjen v centru za imigrante." Radijsko igro so ustvarili v uredništvu igranega programa, v glavni vlogi je nastopil Boris Cavazza, režirala jo je Špela Kravogel. Premiera: četrtek, 23. 3. 2023, ob 22.05 na Arsu. Foto: RTV SLO
Zver v džungli je naslov otvoritvenega celovečerca, s katerim se je sinoči v Gradcu odprl Festival avstrijskega filma Diagonala. Urban Tarman je pred mikrofon povabil avstrijskega režiserja in scenarista Patrica Chiho, ki je priredil novelo Henryja Jamesa in jo iz Londona z začetka 20. stoletja prestavil v Pariz in zadnja desetletja 20. stoletja. Film se skoraj v celoti odvije v pariški diskoteki.
Pri založbi KUD Logos je izšla zadnja knjiga pesnika, pisatelja in esejista Jožeta Snoja z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu. Z njo je pred smrtjo obračunal s samim seboj. Skozi življenjske spomine se sprašuje, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v času bolezni, stiske in trpljenja, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zaradi česar je še toliko bolj pretresljiva. In kot že nakazuje sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, išče skozi pretekli odnos do očeta nov odnos do Boga.
Neveljaven email naslov