Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. Obupno se je zjutraj zbuditi z mislijo, da nimaš službe. In s socialno pomočjo, ki je nepopisno nizka, ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Imela sem tudi zelo slabo izkušnjo s centrom za socialno delo. Dokler ti velja odločba za denarno socialno pomoč, je priliv reden, ko jo je treba podaljšati, pa se zgodi, da moraš po mesec, dva ali več čakati na odločbo, čeprav se vmes ni spremenilo prav nič, ne višina dohodkov, ne lastnina, število članov, nič. Vmes pa se znajdi kot se veš in znaš, nikogar ne zanima, kako boš zmogel, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja Martina, mama treh otrok.
“Tudi ta njihov odnos in odvisnost od socialne pomoči sta bila zame velika motiva, da se čim prej zaposlim.” Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
“Že sama misel, da ne delaš, lahko človeka psihično ubije. Pa dejstvo, da ne moreš dobiti zaposlitve, da nisi nikomur zanimiv… In ljudje se te začnejo izogibati, nočejo imeti stika s tabo, ker ne delaš, nisi koristen, dolžan si…”
Ker si dolžan in kjerkoli lahko srečaš koga, ki mu še kaj dolguješ, se vedno bolj zapiraš med stene stanovanj, pravi Martina: “Nisem imela veliko stikov. Zakaj? Toliko težav imaš, toliko položnic, kup dolgov, neprestano imaš izvršitelje na vratih…kam pa naj grem, s kom naj se družim? Nisem bila za nikamor, še za doma ne…”
In potem je po mesecih čakanja in negotovosti le prišel dan, ko je dobila zaposlitev prek javnih del: “Ne glede na to, kakšno obliko zaposlitve dobiš, lahko to človeku spremeni življenje! Da hodiš v službo, da zaslužiš denar s svojim delom, s svojim znanjem, je velik uspeh, povsem drugače se počutiš. Že to, da greš ven, da s kom spregovoriš kakšno besedo, da se z nekom nasmejiš, da delaš, je – super lepo! Služba mi je dala povsem drugačno voljo do življenja, drugače gledaš na vse skupaj. Seveda so še zmeraj težave, z minimalno plačo je nemogoče delati čudeže. A zbudiš se z zavestjo, da si koristen, da lahko družini omogočiš boljše življenje, takoj si dobre volje.”
In odpadejo tudi razlogi za skrivanje: “Ko delaš, si lahko privoščiš kakšno kavico, ob tem s kom podebatiraš, vidiš, da svet ni samo črne barve, daje tudi veliko rožnate, vse je lepše, smejiš se, vrneta se veselje in volja do življenja,” radostno vre iz nekoč zelo molčeče sogovornice.
“Tudi v družini je veliko več dobre volje, veliko manj kreganja, ni več tiste napetosti. Ko nimaš, ko si dolžan, to zelo vpliva na otroke in na partnerja. Tisto stanje je res zelo moreče. Za vse.”
Gospa Martina svoje zadovoljstvo kaže tudi navzven. Njena zunanja podoba je popolnoma spremenjena, pravzaprav jo je komaj mogoče prepoznati. “Že ko te otroci vidijo nekoliko bolj urejeno, rečejo, danes si pa lepa, mami! Smeješ se, mami! In so tudi sami povsem drugače razpoloženi, čutijo, da se je v družini veliko spremenilo. Tudi v šoli je zanje lažje. Ko so se prej pogovarjali o tem, kaj delajo čigavi starši, so lahko samo molčali. Zdaj pa se lahko pohvalijo, tudi moja mami gre zjutraj v službo, jaz grem pa v šolo. Tudi zanje je to veliko prijetneje!”
Služba je namreč veliko več kot zgolj zaslužek in izguba službe zato veliko večji udarec kot le minus v družinskem proračunu, poudarja Martina. In težko razume nenehne očitke, ki jih je tudi sama pogosto slišala, da brezposelni tako ali tako nočejo delati, da se jim ne splača, da so raje doma in da uživajo kopico socialnih transferjev. Da je finančni motiv pomemben, še zdaleč pa ne edini, je največji dokaz Martinina plača, ki zdaj komajda dosega skupni znesek socialnih prejemkov v času brezposelnosti: “Delam za minimalno plačo, a za nas je to dobra plača. Med nekdanjo denarno socialno pomočjo in mojo sedanjo plačo v finančnem smislu skorajda ni razlike. A dejstvo, da nisi več odvisen od socialnega sistema, da veš, da boš vsak mesec dobil zasluženo plačo, zelo veliko pomeni meni, predvsem pa mojim otrokom.”
531 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. Obupno se je zjutraj zbuditi z mislijo, da nimaš službe. In s socialno pomočjo, ki je nepopisno nizka, ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Imela sem tudi zelo slabo izkušnjo s centrom za socialno delo. Dokler ti velja odločba za denarno socialno pomoč, je priliv reden, ko jo je treba podaljšati, pa se zgodi, da moraš po mesec, dva ali več čakati na odločbo, čeprav se vmes ni spremenilo prav nič, ne višina dohodkov, ne lastnina, število članov, nič. Vmes pa se znajdi kot se veš in znaš, nikogar ne zanima, kako boš zmogel, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja Martina, mama treh otrok.
“Tudi ta njihov odnos in odvisnost od socialne pomoči sta bila zame velika motiva, da se čim prej zaposlim.” Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
“Že sama misel, da ne delaš, lahko človeka psihično ubije. Pa dejstvo, da ne moreš dobiti zaposlitve, da nisi nikomur zanimiv… In ljudje se te začnejo izogibati, nočejo imeti stika s tabo, ker ne delaš, nisi koristen, dolžan si…”
Ker si dolžan in kjerkoli lahko srečaš koga, ki mu še kaj dolguješ, se vedno bolj zapiraš med stene stanovanj, pravi Martina: “Nisem imela veliko stikov. Zakaj? Toliko težav imaš, toliko položnic, kup dolgov, neprestano imaš izvršitelje na vratih…kam pa naj grem, s kom naj se družim? Nisem bila za nikamor, še za doma ne…”
In potem je po mesecih čakanja in negotovosti le prišel dan, ko je dobila zaposlitev prek javnih del: “Ne glede na to, kakšno obliko zaposlitve dobiš, lahko to človeku spremeni življenje! Da hodiš v službo, da zaslužiš denar s svojim delom, s svojim znanjem, je velik uspeh, povsem drugače se počutiš. Že to, da greš ven, da s kom spregovoriš kakšno besedo, da se z nekom nasmejiš, da delaš, je – super lepo! Služba mi je dala povsem drugačno voljo do življenja, drugače gledaš na vse skupaj. Seveda so še zmeraj težave, z minimalno plačo je nemogoče delati čudeže. A zbudiš se z zavestjo, da si koristen, da lahko družini omogočiš boljše življenje, takoj si dobre volje.”
In odpadejo tudi razlogi za skrivanje: “Ko delaš, si lahko privoščiš kakšno kavico, ob tem s kom podebatiraš, vidiš, da svet ni samo črne barve, daje tudi veliko rožnate, vse je lepše, smejiš se, vrneta se veselje in volja do življenja,” radostno vre iz nekoč zelo molčeče sogovornice.
“Tudi v družini je veliko več dobre volje, veliko manj kreganja, ni več tiste napetosti. Ko nimaš, ko si dolžan, to zelo vpliva na otroke in na partnerja. Tisto stanje je res zelo moreče. Za vse.”
Gospa Martina svoje zadovoljstvo kaže tudi navzven. Njena zunanja podoba je popolnoma spremenjena, pravzaprav jo je komaj mogoče prepoznati. “Že ko te otroci vidijo nekoliko bolj urejeno, rečejo, danes si pa lepa, mami! Smeješ se, mami! In so tudi sami povsem drugače razpoloženi, čutijo, da se je v družini veliko spremenilo. Tudi v šoli je zanje lažje. Ko so se prej pogovarjali o tem, kaj delajo čigavi starši, so lahko samo molčali. Zdaj pa se lahko pohvalijo, tudi moja mami gre zjutraj v službo, jaz grem pa v šolo. Tudi zanje je to veliko prijetneje!”
Služba je namreč veliko več kot zgolj zaslužek in izguba službe zato veliko večji udarec kot le minus v družinskem proračunu, poudarja Martina. In težko razume nenehne očitke, ki jih je tudi sama pogosto slišala, da brezposelni tako ali tako nočejo delati, da se jim ne splača, da so raje doma in da uživajo kopico socialnih transferjev. Da je finančni motiv pomemben, še zdaleč pa ne edini, je največji dokaz Martinina plača, ki zdaj komajda dosega skupni znesek socialnih prejemkov v času brezposelnosti: “Delam za minimalno plačo, a za nas je to dobra plača. Med nekdanjo denarno socialno pomočjo in mojo sedanjo plačo v finančnem smislu skorajda ni razlike. A dejstvo, da nisi več odvisen od socialnega sistema, da veš, da boš vsak mesec dobil zasluženo plačo, zelo veliko pomeni meni, predvsem pa mojim otrokom.”
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Neveljaven email naslov