Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
528 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Neveljaven email naslov