Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
V imenu otrok, ki živijo v slabih razmerah, brez ustrezne pomoči in primernega dostopa do spleta, predlagajo, naj se ocenjevanje v tem šolskem letu opusti
“Klici, ki jih dobivamo zadnje tedne, so pretresljivi. Ljudje so obupani, več je nasilja, pozna se, da so se otroci iz dijaških domov preselili nazaj domov, kjer ni prostora in miru za učenje. Vemo za mladostnike, ki spijo tudi pod kuhinjsko mizo, ker ni prostora za posteljo, vse več je agresije, vse več nasilja. Ljudem zmanjkuje tudi hrane, predvsem pa so obupani nad prihodnostjo, ker ne vedo, od česa bodo živeli. Zdaj je toliko bolj jasno, kako pomembno zatočišče so bili zanje šole in dijaški domovi, kjer so dobivali podporo in imeli možnost umika. Otrokom smo pomagali do računalnikov, pomagali so jim v šolah, pomoč so ponudili donatorji. A sama oprema žal še ni dovolj, če starši ne znajo pomagati pri uporabi ali jim ne znajo razložiti nove snovi, če nimajo časa in sposobnosti z njimi opravljati vse obveznosti. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. To so razmere, v katerih se otroci in mladostniki ne morejo niti približno normalno učiti, v takšnem okolju je doseganje učnih standardov tako rekoč nemogoče,” pravi sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek.
Zdaj ko se vse bolj približujemo dokončni odločitvi o tem, kako bodo šolarji, dijaki in študentje končali to šolsko leto, je v javnosti vse več pozivov predvsem k temu, naj se matura izpelje drugače. Oglasili so se maturantje, tudi s peticijo, ki jo je podpisalo že več kot 6200 ljudi, oglasili so se starši in nekateri strokovnjaki. Zelo odmevno je bilo osebno pismo učiteljice Bojane Potočnik na Facebooku, ki je opozorila ne neenakost v osnovnošolskih vrstah.
Veliko manj pozornosti kot maturantom pa je posvečene tistim dijakom, ki bi morali z zaključnimi izpiti končati triletno šolanje. V zadnjem letniku imajo namreč tudi do 19 tednov oziroma do 900 ur praktičnega dela in tisti, ki so šolsko leto začeli s praktičnim usposabljanjem, so bili letos v šoli le nekaj tednov.
Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, so v Pozivu opozorili na najranljivejše otroke in mladostnike iz vseh stopenj šolanja, katerih težave so bile že prej pogosto prezrte, zdaj ko so skrite za stenami njihovih domov, pa so opazne še toliko manj. Z nekaj argumenti, ki so jih pridobili iz praktičnih izkušenj, so odločevalce pozvali k opustitvi ocenjevanja v tem šolskem letu (poziv v celoti).
Vključenost v izobraževanje ima izjemen vpliv na socializacijo mladega človeka in mu omogoča izhod iz oklepa revščine in socialnih stisk. Enako velja za zaposlitev. Prehod po vertikali socialne mobilnosti je namreč za otroke in mladostnike, ki ne živijo v najbolj optimalnih okoliščinah za akademske aspiracije, ob pomoči izobraževalnih dosežkov eno najmočnejših orodij, ki jih lahko uporabijo skozi svoje življenje. Če bo obveljala zdajšnja direktiva, da je treba ocenjevati zaradi ocenjevanja samega, bodo najbolj oškodovani otroci, ki so že tudi sicer najbolj izpostavljeni neprimernim okoliščinam za šolanje. Na pomisleke, da je vpis na fakultete za maturante zato lahko bolj zapleten, pa odgovarjajo: “Mednarodne mature ne bo in vsi, ki so program obiskovali, se bodo kljub temu vpisali na fakultete po vsem svetu, tudi na slovenske. Če bodo drugačen vpis brez mature zmogle izvesti največje svetovne univerze, jo bodo nedvomno tudi slovenske.”
Tudi zato, ker bi ocenjevanje na vseh stopnjah bolj kot pravično oceno pomenilo tveganje za diskriminacijo šibkejših, je pobudo podpisala tudi Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije in humanitarka, ki je vse življenje posvetila deprivilegiranim in travmatiziranim otrokom z vseh koncev sveta: “Dolgoletne izkušnje in številne študije dokazujejo, da se otroci iz deprivilegiranih družin pogosto težje spopadajo s šolskimi obveznostmi in kljub enakim sposobnostim dosegajo slabše šolske uspehe. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih zahteva šola, ceni in jih nagrajuje, ker imajo slabše pogoje, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah. Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti pomagajo ob šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči in kako otroci, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja? Opozarjam še na tisoče otrok tujcev, ki že tako ali tako imajo veliko težav z razumevanjem jezika, pa na vse tiste, ki so dobivali pomoč prostovoljcev. Toda tudi pomoč teh v zdajšnjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za številne otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva.”
“Moje spoštovanje učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način, kot to zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavce ne zagotavljata enakih možnost vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, naj pri svojih odločitvah glede šolanja v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo,” opozarja Anica Mikuš Kos. Čeprav je prav tak čas velikih zgodovinskih prelomnic, kot ga doživljamo zdaj, najboljši za uvajanje tudi radikalnejših sprememb, pa opozarja: “Ljudje smo po naravi odporni na spremembe, poleg tega pa menim, da odločevalci sami niso tako neposredno prizadeti s tem položajem, da bi bili zmožni ustvariti spremembe.”
Sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek razmišlja, da bi bilo ob varni vrnitvi v šolske klopi preostali čas bolje kot ocenjevanju za vsako ceno nameniti razmisleku o pomembnih življenjskih lekcijah, ki jih je ta čas prinesel: “Čas koronavirusa ni le zdravstvena preizkušnja – je nedvomno tudi preizkušnja empatije, solidarnosti, medčloveških odnosov, temeljnega razumevanja pravičnosti in enakih možnosti. To pa je v teh izjemnih časih zagotovo najbolj izjemna lekcija, ki se je otroci in mladi lahko naučijo na samem koncu tega šolskega leta.”
544 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
V imenu otrok, ki živijo v slabih razmerah, brez ustrezne pomoči in primernega dostopa do spleta, predlagajo, naj se ocenjevanje v tem šolskem letu opusti
“Klici, ki jih dobivamo zadnje tedne, so pretresljivi. Ljudje so obupani, več je nasilja, pozna se, da so se otroci iz dijaških domov preselili nazaj domov, kjer ni prostora in miru za učenje. Vemo za mladostnike, ki spijo tudi pod kuhinjsko mizo, ker ni prostora za posteljo, vse več je agresije, vse več nasilja. Ljudem zmanjkuje tudi hrane, predvsem pa so obupani nad prihodnostjo, ker ne vedo, od česa bodo živeli. Zdaj je toliko bolj jasno, kako pomembno zatočišče so bili zanje šole in dijaški domovi, kjer so dobivali podporo in imeli možnost umika. Otrokom smo pomagali do računalnikov, pomagali so jim v šolah, pomoč so ponudili donatorji. A sama oprema žal še ni dovolj, če starši ne znajo pomagati pri uporabi ali jim ne znajo razložiti nove snovi, če nimajo časa in sposobnosti z njimi opravljati vse obveznosti. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. To so razmere, v katerih se otroci in mladostniki ne morejo niti približno normalno učiti, v takšnem okolju je doseganje učnih standardov tako rekoč nemogoče,” pravi sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek.
Zdaj ko se vse bolj približujemo dokončni odločitvi o tem, kako bodo šolarji, dijaki in študentje končali to šolsko leto, je v javnosti vse več pozivov predvsem k temu, naj se matura izpelje drugače. Oglasili so se maturantje, tudi s peticijo, ki jo je podpisalo že več kot 6200 ljudi, oglasili so se starši in nekateri strokovnjaki. Zelo odmevno je bilo osebno pismo učiteljice Bojane Potočnik na Facebooku, ki je opozorila ne neenakost v osnovnošolskih vrstah.
Veliko manj pozornosti kot maturantom pa je posvečene tistim dijakom, ki bi morali z zaključnimi izpiti končati triletno šolanje. V zadnjem letniku imajo namreč tudi do 19 tednov oziroma do 900 ur praktičnega dela in tisti, ki so šolsko leto začeli s praktičnim usposabljanjem, so bili letos v šoli le nekaj tednov.
Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, so v Pozivu opozorili na najranljivejše otroke in mladostnike iz vseh stopenj šolanja, katerih težave so bile že prej pogosto prezrte, zdaj ko so skrite za stenami njihovih domov, pa so opazne še toliko manj. Z nekaj argumenti, ki so jih pridobili iz praktičnih izkušenj, so odločevalce pozvali k opustitvi ocenjevanja v tem šolskem letu (poziv v celoti).
Vključenost v izobraževanje ima izjemen vpliv na socializacijo mladega človeka in mu omogoča izhod iz oklepa revščine in socialnih stisk. Enako velja za zaposlitev. Prehod po vertikali socialne mobilnosti je namreč za otroke in mladostnike, ki ne živijo v najbolj optimalnih okoliščinah za akademske aspiracije, ob pomoči izobraževalnih dosežkov eno najmočnejših orodij, ki jih lahko uporabijo skozi svoje življenje. Če bo obveljala zdajšnja direktiva, da je treba ocenjevati zaradi ocenjevanja samega, bodo najbolj oškodovani otroci, ki so že tudi sicer najbolj izpostavljeni neprimernim okoliščinam za šolanje. Na pomisleke, da je vpis na fakultete za maturante zato lahko bolj zapleten, pa odgovarjajo: “Mednarodne mature ne bo in vsi, ki so program obiskovali, se bodo kljub temu vpisali na fakultete po vsem svetu, tudi na slovenske. Če bodo drugačen vpis brez mature zmogle izvesti največje svetovne univerze, jo bodo nedvomno tudi slovenske.”
Tudi zato, ker bi ocenjevanje na vseh stopnjah bolj kot pravično oceno pomenilo tveganje za diskriminacijo šibkejših, je pobudo podpisala tudi Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije in humanitarka, ki je vse življenje posvetila deprivilegiranim in travmatiziranim otrokom z vseh koncev sveta: “Dolgoletne izkušnje in številne študije dokazujejo, da se otroci iz deprivilegiranih družin pogosto težje spopadajo s šolskimi obveznostmi in kljub enakim sposobnostim dosegajo slabše šolske uspehe. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih zahteva šola, ceni in jih nagrajuje, ker imajo slabše pogoje, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah. Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti pomagajo ob šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči in kako otroci, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja? Opozarjam še na tisoče otrok tujcev, ki že tako ali tako imajo veliko težav z razumevanjem jezika, pa na vse tiste, ki so dobivali pomoč prostovoljcev. Toda tudi pomoč teh v zdajšnjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za številne otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva.”
“Moje spoštovanje učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način, kot to zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavce ne zagotavljata enakih možnost vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, naj pri svojih odločitvah glede šolanja v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo,” opozarja Anica Mikuš Kos. Čeprav je prav tak čas velikih zgodovinskih prelomnic, kot ga doživljamo zdaj, najboljši za uvajanje tudi radikalnejših sprememb, pa opozarja: “Ljudje smo po naravi odporni na spremembe, poleg tega pa menim, da odločevalci sami niso tako neposredno prizadeti s tem položajem, da bi bili zmožni ustvariti spremembe.”
Sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek razmišlja, da bi bilo ob varni vrnitvi v šolske klopi preostali čas bolje kot ocenjevanju za vsako ceno nameniti razmisleku o pomembnih življenjskih lekcijah, ki jih je ta čas prinesel: “Čas koronavirusa ni le zdravstvena preizkušnja – je nedvomno tudi preizkušnja empatije, solidarnosti, medčloveških odnosov, temeljnega razumevanja pravičnosti in enakih možnosti. To pa je v teh izjemnih časih zagotovo najbolj izjemna lekcija, ki se je otroci in mladi lahko naučijo na samem koncu tega šolskega leta.”
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Neveljaven email naslov