Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Za devetošolci je devet tednov šolanja ali poskusov šolanja na domu ter čas, ko so brez ustrezne pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo
Otrokom in mladostnikom pomoč pri učenju ponujajo tudi različne organizacije, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po Sloveniji. V ljubljanskih Fužinah deluje center Cona Fužine, ki s še dvema sorodnima dnevnima centroma za otroke in mladostnike s težavami v odraščanju skrbi za otroke in mladostnike med desetim in devetindvajsetim letom, a v praksi zatočišče, podporo, spodbudo in pomoč pri njih dobivajo tudi mlajši, ki živijo v razmerah, v katerih vsega naštetega nimajo. Cona Fužine je bila med epidemijo zaprta, pomoč je ponujala le po spletu, a v okrnjenem in omejenem obsegu.
“Prvih štirinajst dni, tri tedne, mogoče celo ves mesec, smo se borili z osnovami. Zagotoviti prehrano, pomagati priti do elektronske opreme in drugih stvari. Da je bilo poskrbljeno za osnovno preživetje.” – Metka Čermelj, Cona Fužine
Skušali so pomagati prek vseh razpoložljivih virov, od Facebooka, elektronskih sporočil, aplikacij Skype in Zoom vse do Instagrama v želji, da bi izpeljali prostočasne dejavnosti, a njihovi uporabniki po njih niso imeli želje, saj so se ves čas ukvarjali z delom za šolo, Čermeljeva pravi, da je bilo zmede ogromno, spraševali so se, koliko je prav, da naredijo, in kaj se bo zgodilo, če šolarji ne bodo naredili vseh zahtevanih stvari:“Ko sem z otrokom delala prek Facebooka, sva se eno uro učila risati štirikotnik s šestilom, a v eni uri je bilo efektivnih pet minut. Otrok je od mene odšel razočaran, razočarana sem bila jaz.” Meni, da je bilo skrbi za šolo preveč in bi se morali bolj posvečati temu, da bi otroke spraševali, kako so, kako se počutijo in kako zmorejo.
“Vsi smo se morali navaditi, kako je biti 24 ur na dan s svojimi družinskimi člani. Kjer so stvari nefunkcionalne, tam se tega ne da navaditi.”
“Ko sem navezala stik z učiteljico, svetovalno delavko in povedala konkretno, zakaj otrok ni ničesar napisal, takrat je razumevanje vedno bilo. Ampak to so otroci, ki imajo zagovornika. V veliko primerih, s katerimi se ukvarjamo mi, starši ne morejo biti njihovi zagovorniki,” pojasnjuje Metka Čermelj, ki pravi, da bodo razlike med otroki po obdobju šolanja na daljavo ogromne, tudi pri opravljanju mature, saj so bile njihove možnosti za pripravljanje neprimerljive.
“Pri mladostnikih je en dan, en teden ali en konec tedna dovolj. Ne znam si predstavljati, kaj vse so doživeli. Niso se pripravljeni zelo veliko pogovarjati o tem. Iz tega lahko izidemo kot travmatizirana družba in najbolj me je strah, ali bomo znali odgovoriti na travme. Pomemben del življenja otrok je šel mimo, pa jih nihče ne vpraša, kako so ga preživeli.”
528 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Za devetošolci je devet tednov šolanja ali poskusov šolanja na domu ter čas, ko so brez ustrezne pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo
Otrokom in mladostnikom pomoč pri učenju ponujajo tudi različne organizacije, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po Sloveniji. V ljubljanskih Fužinah deluje center Cona Fužine, ki s še dvema sorodnima dnevnima centroma za otroke in mladostnike s težavami v odraščanju skrbi za otroke in mladostnike med desetim in devetindvajsetim letom, a v praksi zatočišče, podporo, spodbudo in pomoč pri njih dobivajo tudi mlajši, ki živijo v razmerah, v katerih vsega naštetega nimajo. Cona Fužine je bila med epidemijo zaprta, pomoč je ponujala le po spletu, a v okrnjenem in omejenem obsegu.
“Prvih štirinajst dni, tri tedne, mogoče celo ves mesec, smo se borili z osnovami. Zagotoviti prehrano, pomagati priti do elektronske opreme in drugih stvari. Da je bilo poskrbljeno za osnovno preživetje.” – Metka Čermelj, Cona Fužine
Skušali so pomagati prek vseh razpoložljivih virov, od Facebooka, elektronskih sporočil, aplikacij Skype in Zoom vse do Instagrama v želji, da bi izpeljali prostočasne dejavnosti, a njihovi uporabniki po njih niso imeli želje, saj so se ves čas ukvarjali z delom za šolo, Čermeljeva pravi, da je bilo zmede ogromno, spraševali so se, koliko je prav, da naredijo, in kaj se bo zgodilo, če šolarji ne bodo naredili vseh zahtevanih stvari:“Ko sem z otrokom delala prek Facebooka, sva se eno uro učila risati štirikotnik s šestilom, a v eni uri je bilo efektivnih pet minut. Otrok je od mene odšel razočaran, razočarana sem bila jaz.” Meni, da je bilo skrbi za šolo preveč in bi se morali bolj posvečati temu, da bi otroke spraševali, kako so, kako se počutijo in kako zmorejo.
“Vsi smo se morali navaditi, kako je biti 24 ur na dan s svojimi družinskimi člani. Kjer so stvari nefunkcionalne, tam se tega ne da navaditi.”
“Ko sem navezala stik z učiteljico, svetovalno delavko in povedala konkretno, zakaj otrok ni ničesar napisal, takrat je razumevanje vedno bilo. Ampak to so otroci, ki imajo zagovornika. V veliko primerih, s katerimi se ukvarjamo mi, starši ne morejo biti njihovi zagovorniki,” pojasnjuje Metka Čermelj, ki pravi, da bodo razlike med otroki po obdobju šolanja na daljavo ogromne, tudi pri opravljanju mature, saj so bile njihove možnosti za pripravljanje neprimerljive.
“Pri mladostnikih je en dan, en teden ali en konec tedna dovolj. Ne znam si predstavljati, kaj vse so doživeli. Niso se pripravljeni zelo veliko pogovarjati o tem. Iz tega lahko izidemo kot travmatizirana družba in najbolj me je strah, ali bomo znali odgovoriti na travme. Pomemben del življenja otrok je šel mimo, pa jih nihče ne vpraša, kako so ga preživeli.”
11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.
Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.
Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih
Brezposelnost v Sloveniji zadnje mesece statistično dosega najnižje stopnje, brezposelnih je rekordno malo ljudi. Toda zaposlenost hkrati ni več zagotovilo normalnega preživetja. To dokazujeta tako podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne slovenske plače in kot tudi pričevanja humanitarnih organizacij, da je med prosilci za pomoč večina zaposlenih. Deloma lahko to pripišemo nizkim plačam, vse višjim cenam življenjskih stroškov in tudi nepremičnin, deloma pa tudi temu, da nezanesljive, prekarne in nestandardne oblike zaposlitve, vključno s samozaposlitvijo, nikakor niso več varovalka pred revščino.
Odmevni primeri med vrstniškega nasilja v osnovnih šolah v zadnjih tednih, v enem je prišlo tudi do poškodb s kladivom, strokovnjakov ne presenečajo. Nasilja, nestrpnosti in zmanjšane empatije v šolah po skoraj dveh letih epidemičnih ukrepov, ki so otroke osamili za dolge tedne, v šolah zaznavajo vse več. Kaj sproža tako nasilje, kako ga razumeti in kako otrokom pomagati?
Na ljubljanski Gimnaziji Moste so dijaki na pobudo in pod vodstvom profesorice angleščine Damijane Mihić pred desetletjem prvič kolektivno botrovali otroku iz programa Botrstvo. Tradicije niso prekinili, letos so botri dijaki treh razredov, že nekaj let pa so botri tudi profesorji. Kakšna spoznanja in priložnosti za razmisleke o revščini in družbi je to prineslo dijakom ter koliko je revščina še stigma, sta razmišljali z dijakinjo 2. letnika Saro Ivanc.
Med zgodbami, ki smo jih predstavili v prvem letu naše podpore programu Botrstvo, je bila tudi zgodba takrat 9-letnega Tilna in njegovih dveh bratcev. Po ločitvi so z mamo, ki je izgubila službo, živeli v najemu, ki ga niso mogli plačevati, zato so jim v mrzlem stanovanju že odklopili pitno vodo, večkrat so bili brez hrane, brez šolskih kosil, fantje so morali opustiti vse dejavnosti, ki so jih veselile, nato pa so prav vse imetje izgubili v požaru. Pomoč, ki ste jo takrat zbrali poslušalci, je bila neprecenljiva, omogočila jim je nov začetek in upanje, da je vsemu navkljub mogoče doseči svoje sanje. Tilen jih je: jeseni je na sprejemnih izpitih dosegel vse točke in se vpisal na želen študij. Njegova mama se je zato znova želela zahvaliti vsem, ki so jim takrat omogočili, da niso potonili:
Leto 2022 je bilo za ekipo ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, zelo zahtevno, a tudi polno lepih zgodb. Kaj bo sodelavcem, ki so nepogrešljivi del pomoči družinam, ostalo najbolj v spominu, kakšne so njihove želje in voščila za 2023?
Skupaj z ZPM Ljubljana Moste polje polnimo 11 leto sodelovanja in podpore Vala 202 programu Botrstvo v Slovenije. To pa je od samih začetkov povezano tudi z akcijo Ime leta, kjer smo letos že dvajsetič dobili ime tistega, ki je leto najbolj zaznamoval. Kaj letošnji kandidati, Imena mesecev, ki so med seboj izbrala Ime leta, menijo o Botrstvu in kaj o solidarnosti v družbi, smo jih povprašali na četrtkovi sklepni prireditvi na ljubljanskem gradu.
Botrstvo v Sloveniji je v vseh 12 letih delovanja pomagalo več kot 12.000 otrokom in mladostnikom v stiski iz vse Slovenije. V program je trenutno vključenih 6224 otrok in mladostnikov. Trenutno v Botrstvu sodeluje 5656 botrov. V vseh letih delovanja je otrokom pomagalo preko 9500 botrov. Do sedaj je bilo zbranih 27.881.427,53 EUR. Hvala vsem, ki pomagate!
"Včasih se mi zdi, da le opazujem, kako nekdo piše to zgodbo in si mislim, ne, kaj takega sploh ni mogoče," pravi 22-letna študentka Eva o tragediji, ki ju je s sestrico Mio doletela letos, ko sta v le treh mesecih ostali najprej brez očeta in nato še brez mame.
Vsem lučkam, okrasitvam in vsiljivim oglasom navkljub – ali pa prav zaradi vsega naštetega – je december za mnoge najtežji mesec v letu. Še posebej, ko so v družini otroci, že dolgo prikrajšani tudi za zelo osnovne stvari. Kaj šele za bogate praznične obdaritve in doživetja. Naša sogovornica je pred meseci svoje življenje morala postaviti na novo in začeti skorajda iz nič, tudi finančno. Pomoč Botrstva in projekta Čarobna zima zato njej in otrokom v teh dneh omogoča skupna doživetja.
Služba, niti 8-urna, kaj šele za skrajšani delovni čas, že zelo dolgo ne zagotavlja vsaj znosnega preživetja. Še posebej, če bi s plačo pod minimalno morala preživeti mama in najstnik. V predprazničnem času je zavedanje, da otroku ne moreš omogočiti prav ničesar, še toliko težje.
Prva adventna nedelja je bila včeraj, z njo se simbolično začenja predpraznični čas in tudi čas, ko številne humanitarne organizacije pripravljajo še dodatne akcije, ki bi olajšal stiske in polepšal te, za marsikoga morda najtežje dni v letu. Akcij je veliko, poiščete jih lahko na spletu ali v vaši okolici, mi opozarjamo na tiste, ki so lahko v pomoč družinam in otrokom iz programa Botrstvo.
V prihajajočih tednih se bodo zvrstile številne dobrodelne prireditve in akcije in med tistimi, ki so že vrsto let povezane z našo RTV hišo je tudi 32. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE. To sredo ga skupaj s Slovensko karitas in Radiem Ognjišče pripravlja nacionalna televizija, prenos pa bo tudi na Prvem programu našega radia. Koncert, ki je del tedna dobrodelnosti, je le eden v nizu dogodkov in oddaj, ki na RTV Slovenija že desetletja pripomorejo k razumevanju raznolikih stisk tistih, ki potrebujejo pomoč. Na nekatere prireditve in oddaje, ki so pomagale zbirati pomoč in širiti duh medsebojne pomoč in solidarnosti, vas v naslednjih minutah spomnimo v oddaji, ki jo že več kot 10 let pripravljamo v podporo programu Botrstvo. In ki je pripomogla, da je bilo za pomoč otrokom v stiski doslej zbranih že skoraj 28. milijonov evrov. Tudi to je poslanstvo RTV.
Bremena šolanja na daljavo učenci nosijo še danes, toliko bolj otroci priseljenci. Nekateri so se v šole vključevali ravno v obdobju zaprtja, ostali so brez socialne mreže, s tem pa tudi možnosti, da bi ob pouku bogatili besedišče še z vrstniki, tako med odmori kot dejavnostmi. Zato je za te otroke, pa tudi njihove starše še kako pomembna širša socialna vključenost, meni svetovalna delavka Nika Rudež, ki na Osnovni šoli Koper izvaja dodatne ure slovenskega jezika. Na šoli so minuli konec tedna organizirali tudi prvi tabor za otroke priseljence.
Po raziskavi merjenja indeksa enakosti spolov se Slovenija uvršča na 12. mesto med članicami EU, na vrhu lestvice pa so spet nordijske države.
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Neveljaven email naslov