Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Omarjem Escobarjem iz Hondurasa
Turisti v Hondurasu najpogosteje in najraje uživajo na otokih Utila, Guanaja in Roatan. Hondurašan Omar Escobar pove, da poleg turizma levji delež gospodarstva v tej srednjeameriški državi predstavljata kmetijstvo in tekstilna industrija. Omar sicer prihaja iz idiličnega pristaniškega mesta Trujillo, ki se nahaja na severu karibske obale. Zdaj živi na Vrhniki, prav tako kakor doma, malce višje in s pogledom na mesto.
To je zelo pozitivno, ker tukaj na griču imam razgled na celo Vrhniko in me umirja.
“Midva sva se spoznala v Ameriki, oba sva delala na križarki. Ko sem jaz imel dopust na ladji, sem prišel v Slovenijo, obiskati Katjo. Potem pa je Katja prišla tudi v Honduras,” o prvem in nadaljnjih srečevanjih s Katjo pove Escobar. Kljub temu, da je prvi obisk Vrhnike Hondurašanu pustil grenak priokus, sta se po poroki preselila v Slovenijo.
Moja babica je imela kavno plantažo, starši so imeli kavno plantažo. Vedno sem pil sveže praženo kavo. Pri vas sem pogrešal ta svež okus in aromo kave. Prvič sem bil tukaj 18 dni in brez kave. Glavobol sem imel.
Ob drugem obisku je s seboj prinesel kilogram domače kave in ga spražil na štedilniku. Tašča ter ostali slovenski prijatelji in znanci so okus sveže pražene kave pohvalili. Kmalu s Katjo nista več dohajala naročil in rodila se je podjetniška ideja. Najprej sta se odpravila v Italijo po stroje za praženje in mletje kave. Zdaj že 4 leta uspešno vodita majhen družinski posel.
“Mi Latini živimo bolj free, bolj enostavno. Tukaj se živi bolj stresno,” o življenju v Sloveniji pove Omar. Nekaj stresa mu še vedno povzroča slovenščina, še posebej skloni ter razlika med c, č, s, š, in z, ž. A jezikovni nesporazumi so hitro pozabljeni ob krožniku vroče domače obare.
Ja, obara! Všeč mi je ta obara. Za mene, če vsak dan dobim obaro, za mene je dovolj. Tisto, ki jo pripravi tašča.
Na domačih krožnikih se včasih znajde tudi kakšna honduraška jed, ki jo za družino pripravi Omar. Družina Escobar pa ohranja vezi s Hondurasom tudi tako, da se vsako leto tja odpravi na dopust. Otroci v Trujillu spoznavajo honduraško kulturo, tako kot Omar na Vrhniki spoznava slovensko. Prebral je celo Cankarjeve Črtice, saj je prva Skodelica kave na Vrhniki nastala ravno izpod peresa znanega slovenskega pisatelja. Stoletje po Cankarju je tako na Vrhniki zaživela nova (uspešna) zgodba o skodelici butične kave. Prva slovenska kava iz mikropražarne na Vrhniki je bila decembra izbrana tudi kot protokolarno darilo vlade Republike Slovenije.
392 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor z Omarjem Escobarjem iz Hondurasa
Turisti v Hondurasu najpogosteje in najraje uživajo na otokih Utila, Guanaja in Roatan. Hondurašan Omar Escobar pove, da poleg turizma levji delež gospodarstva v tej srednjeameriški državi predstavljata kmetijstvo in tekstilna industrija. Omar sicer prihaja iz idiličnega pristaniškega mesta Trujillo, ki se nahaja na severu karibske obale. Zdaj živi na Vrhniki, prav tako kakor doma, malce višje in s pogledom na mesto.
To je zelo pozitivno, ker tukaj na griču imam razgled na celo Vrhniko in me umirja.
“Midva sva se spoznala v Ameriki, oba sva delala na križarki. Ko sem jaz imel dopust na ladji, sem prišel v Slovenijo, obiskati Katjo. Potem pa je Katja prišla tudi v Honduras,” o prvem in nadaljnjih srečevanjih s Katjo pove Escobar. Kljub temu, da je prvi obisk Vrhnike Hondurašanu pustil grenak priokus, sta se po poroki preselila v Slovenijo.
Moja babica je imela kavno plantažo, starši so imeli kavno plantažo. Vedno sem pil sveže praženo kavo. Pri vas sem pogrešal ta svež okus in aromo kave. Prvič sem bil tukaj 18 dni in brez kave. Glavobol sem imel.
Ob drugem obisku je s seboj prinesel kilogram domače kave in ga spražil na štedilniku. Tašča ter ostali slovenski prijatelji in znanci so okus sveže pražene kave pohvalili. Kmalu s Katjo nista več dohajala naročil in rodila se je podjetniška ideja. Najprej sta se odpravila v Italijo po stroje za praženje in mletje kave. Zdaj že 4 leta uspešno vodita majhen družinski posel.
“Mi Latini živimo bolj free, bolj enostavno. Tukaj se živi bolj stresno,” o življenju v Sloveniji pove Omar. Nekaj stresa mu še vedno povzroča slovenščina, še posebej skloni ter razlika med c, č, s, š, in z, ž. A jezikovni nesporazumi so hitro pozabljeni ob krožniku vroče domače obare.
Ja, obara! Všeč mi je ta obara. Za mene, če vsak dan dobim obaro, za mene je dovolj. Tisto, ki jo pripravi tašča.
Na domačih krožnikih se včasih znajde tudi kakšna honduraška jed, ki jo za družino pripravi Omar. Družina Escobar pa ohranja vezi s Hondurasom tudi tako, da se vsako leto tja odpravi na dopust. Otroci v Trujillu spoznavajo honduraško kulturo, tako kot Omar na Vrhniki spoznava slovensko. Prebral je celo Cankarjeve Črtice, saj je prva Skodelica kave na Vrhniki nastala ravno izpod peresa znanega slovenskega pisatelja. Stoletje po Cankarju je tako na Vrhniki zaživela nova (uspešna) zgodba o skodelici butične kave. Prva slovenska kava iz mikropražarne na Vrhniki je bila decembra izbrana tudi kot protokolarno darilo vlade Republike Slovenije.
Kosovo ostaja delno priznana republika z večinsko albanskim prebivalstvom, med manjšinami oz. etničnimi skupnostmi pa ni zgolj srbsko, ampak tudi turško, hrvaško, črnogorsko, romsko in bošnjaško prebivalstvo ... V Drugem pogledu bomo danes spoznali 29-letno Vildano Osmani, ki pripada bošnjaški manjšini, sicer pa se je s Kosova v Slovenijo oz. iz Prizrena v Ljubljano preselila leta 2015.
Tokrat smo v Celju obiskali japonsko akademsko slikarko, ki pri nas živi že od leta 2006. V tamkajšnji Galeriji sodobne umetnosti je prav te dni na ogled njena prva večja samostojna razstava. V njej nastavlja ogledalo sodobni družbi z različnimi mediji: z risbo, fotografijo, videoposnetkom in instalacijami. Spoznali bomo Keiko Miyazaki.
Nurainina Binti Ayob je doktorska študentka mikrobiologije, ki se je v Slovenijo preselila lani oktobra. Sprva je bila povsem presenečena, da so pri nas trgovine ob nedeljah zaprte, a zdaj se je na to že navadila – tako kot tudi na vreme. V Maleziji, od koder je doma, namreč ne poznajo letnih časov, temperature pa čez leto ne nihajo tako zelo kot v Sloveniji. Kakšni so bili občutki, ko je prvič videla sneg, in kakšna se ji zdi Slovenija, pa v tokratnem Drugem pogledu.
Spaso Pecanov je 54-leten Makedonec. V Slovenijo je prišel leta 2012, in sicer s trebuhom za kruhom. Službo je našel na Primorskem, zato zdaj še vedno živi v Sežani. Kakšni so velikonočni običaji v Severni Makedoniji in katero makedonsko hrano najbolj pogreša, pa izvemo v današnjem Drugem pogledu. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan.
Tokrat bomo spoznali drugi pogled nekoga, ki je s 17-timi leti prišel v Ljubljano, z našo državo pa je zdaj povezan že četrt stoletja. Gost oddaje Drugi pogled je izvrstni gruzijski košarkar, ki je bil ljubljenec ljubljanskega in slovenskega občinstva v zlatih letih košarkarskega kluba Olimpija. Vladimer Boisa se večkrat znajde v vlogi neformalnega ambasadorja Slovenije v Gruziji in Gruzije v Sloveniji. Trenutno opravlja dve službi, ob vinogradniško vinarski karieri je še podpredsednik Košarkarske zveze Gruzije. Pogovor je tekel o košarki, vinu, dežnikih in razumevanju besede domovina.
Huong Vu je odraščala v Hanoju. Ko je končala univerzitetno izobraževanje, se je v iskanju dela preselila na jug Vietnama v Hošiminh, spoznala Slovenca, preostalo pa je zgodovina. V današnjem Drugem pogledu izveste, da Slovencem ribja omaka ne diši najprijetneje, da pa si z Vietnamci delimo podobno ljubezen do goveje juhe. Tudi o filmu, snegu, birokraciji in še marsičem se je Darja Pograjc pogovarjala z Vietnamko, ki v Mariboru živi od leta 2011.
Luz Soto Bravo se je v Slovenijo preselila iz tretje največje države v Južni Ameriki – iz Peruja. Svoje inkovske korenine je pognala v Kunovi v občini Gornja Radgona, kjer sta z možem ustvarila multikulturni meditacijski in ekološki center Pachamama, ki ga obiskovalci od blizu in daleč že dobro poznajo. Življenje v sožitju z naravo nam prinaša zdravje in zadovoljstvo, Slovenci pa se niti ne zavedamo, v kako lepem okolju živimo, je prepričana Indijanka Luz. Čeprav je po poklicu frizerka, je človek mnogih talentov, enako njen mož, domačin, ki je bil nekdaj Branko, danes pa se imenuje Dhiraj in se poleg meditacije oziroma duhovnosti ukvarja še z raznovrstnimi opravili, pa najsi gre za urejanje različnih nasadov in okolice, obdelavo lesa, gradnjo ali pa kaj povsem drugega. Sin Osho je navdušen nad kung-fujem, vse bolj pa mu gre tudi kitajščina. Z Luz se je v Pachamama centru sredi Slovenskih goric pogovarjala Lidija Kosi.
Rus Andrej Ilin je v Slovenijo prišel z ženo, hčerko in sinom pred petimi leti. Starejši sin je ostal v Rusiji, kjer dela kot zdravnik. Morda se jim nekoč tudi on pridruži v Ljubljani, a kljub pomanjkanju zdravnikov imajo Rusi pri nas težave s priznavanjem izobrazbe, pravi tokratni 'drugopoglednik'. Poleg tega je o Sloveniji, Slovencih in načinu življenja tu Andreji Čokl povedal še marsikaj zanimivega.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, Sheridan Stevens, prihaja iz Združenih držav Amerike. Ljubezenska zgodba jo je leta 2019 pripeljala v Nemčijo, dve leti pozneje pa sta se z možem Slovencem preselila v Slovenijo, točneje, v Kranj. A ker mož trenira plavanje v Trstu, sta pred nekaj meseci sklenila, da novo domovanje najdeta v obmorskem mestu Koper, kjer živita sedaj. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako ji gre slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – s Sheridan Stevens se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Slovenci, raziskujte svojo deželo, ker je čudovita.« Tako pove tokratni sogovornik v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Nataša Rašl. Pogovarjala se je s Tunizijcem, ki se je v Slovenijo za stalno preselil pred 15-imi leti. Ime mu je Amine Jemai in peče pice v eni izmed novomeških picerij. Katere sestavine in modrosti iz Tunizije in Slovenije je združil na svoji življenjski poti?
Kitajka Xiaoling Xia v Sloveniji živi že 25 let. Pri trinajstih letih je z družino s Kitajske pripotovala v Slovenijo, kjer se je zanjo veliko spremenilo. Vztrajno se je učila slovenščine in se prilagajala. V Kranjski Gori je pognala nove korenine in se navadila na prave zime, tudi na mraz. "Moramo se prilagajati, sprejemati navade, zdaj živimo v Sloveniji", je vodilo, ki ga prenaša tudi na družino. Trije otroci Yian, Anna in Anyue Qiu, ki obiskujejo osnovno šolo in vrtec, mamino slovenščino včasih tudi popravijo, skupaj bogatijo besedni zaklad. Xiaoling Xia je nadvse ponosna na osebni dosežek, saj se je letos opogumila in prvič stopila na smuči. Njen poslovni svet je delo v kitajski restavraciji, kjer se najbolj razveseli stalnih, tudi tujih gostov.
Dunajčanka Martina Wanis je leta 2008 prvič obiskala Slovenijo, a takrat ni vedela, da bo nekoč živela v Mariboru. 39-letna magistrica nevrobiologije ima zdaj skupaj s partnerjem Slovencem, podjetje v Zrkovcih – med drugim se ukvarjata s pridelavo in predelavo sladkega krompirja. Če spremljate televizijsko oddajo, ki na eni od slovenskih komercialnih televizij, spodbuja mlade podjetnike, da razvijejo svoj produkt in ga postavijo na trgovske police, ste morda že slišali zanjo. V Drugem pogledu razkrije tudi, katero slovensko jed bi lahko jedla vsak teden in kje tiči vzrok, da se Slovenci tako radi primerjamo z Avstrijci in Nemci.
“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.
V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?
Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.
Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.
Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.
Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.
Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.
Neveljaven email naslov