Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tujci, ki živijo v Sloveniji, so k nam prišli zaradi zelo različnih razlogov. Pripadnike mlajše generacije sem pripelje ljubezen ali iskanje nove karierne poti, starejši pridejo k nam, ko se njihova karierna pot že konča. Med tiste, ki so si po upokojitvi zaželeli mirno življenje na podeželju, blizu narave, lahko štejemo tudi Johna Wattsa iz Velike Britanije. Z ženo sta se pred 15 leti preselila v Kamnik in tu se počutita odlično, je povedal Andreji Čokl.
John Watts iz okolice Manchestra je po upokojitvi izbral slovensko podeželje
Tujci, ki živijo v Sloveniji, so k nam prišli zaradi zelo različnih razlogov. Pripadnike mlajše generacije sem pripelje ljubezen ali iskanje nove karierne poti, starejši pridejo k nam, ko se njihova karierna pot že konča. Med tiste, ki so si po upokojitvi zaželeli mirno življenje na podeželju, v naravi, lahko štejemo tudi Johna Wattsa iz Velike Britanije. Z ženo sta se pred 15 leti preselila v Kamnik in tu se počutita odlično, pravi 68-letnik, ki je odraščal severno od Manchestra, nato pa vse življenje delal za Britanske železnice. Pri osemnajstih je začel kot prodajalec vozovnic na eni od manchesterskih železniških postaj, nato pa se z leti prebil vse do visokega vodstvenega položaja. Vprašanje o slovenskem javnem prevozu je bilo torej neizogibno …
“Mislim, da je slab. Če bi iskal šibko točko Slovenije, bi bilo to prav gotovo pomanjkanje investicij v železnice, ki je očitno. Vaše železnice imajo sicer nekaj čudovitih prednosti, po Sloveniji recimo še vedno vozijo vlaki z jedilnimi vagoni. To je fantastično in drugod po Evropi zelo redko. In na spletu sem celo zasledil debate o odlični hrani na slovenskih vlakih. Ampak to je le en del. Dejansko se v železnice premalo investira, marsikaj bi bilo treba urediti. Ogromno denarja se je zapravilo za avtoceste, železniške proge pa so vse enotirne, z izjemo tiste do Maribora, in to bi bilo potrebno izpostaviti.”
John je k nam prvič prišel že leta 1971 kot član gledališke skupine in se v Slovenijo zaljubil. Ko sta se leta 2004 z ženo odločila za selitev v tujino, so bile tu cene nepremičnin še ugodne, Kamnik pa mirno in zeleno mestece, ki ju je prepričalo. Slovenci so ju prijazno sprejeli, predvsem zato, ker sta Britanca.
“Zdi se mi, da tu obstaja neka ljubezen do Britancev. Ne vem zakaj, a Slovenci imajo radi Britance, radi govorijo o Veliki Britaniji, o britanskem nogometu … Se pa ta odnos spreminja, in sicer zaradi brexita. Zdaj zaznavam nekaj malega sovražnosti, ki je pred dvema letoma ni bilo.”
Brexit je strašanska zmeda, še dodaja John Watts, ki pa obenem priznava, da v precej bolj mirni in cenejši Sloveniji poleg britanskih vlakov pogreša tudi britansko zdravstvo in bolj učinkovito ter manj zbirokratizirano javno upravo.
397 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tujci, ki živijo v Sloveniji, so k nam prišli zaradi zelo različnih razlogov. Pripadnike mlajše generacije sem pripelje ljubezen ali iskanje nove karierne poti, starejši pridejo k nam, ko se njihova karierna pot že konča. Med tiste, ki so si po upokojitvi zaželeli mirno življenje na podeželju, blizu narave, lahko štejemo tudi Johna Wattsa iz Velike Britanije. Z ženo sta se pred 15 leti preselila v Kamnik in tu se počutita odlično, je povedal Andreji Čokl.
John Watts iz okolice Manchestra je po upokojitvi izbral slovensko podeželje
Tujci, ki živijo v Sloveniji, so k nam prišli zaradi zelo različnih razlogov. Pripadnike mlajše generacije sem pripelje ljubezen ali iskanje nove karierne poti, starejši pridejo k nam, ko se njihova karierna pot že konča. Med tiste, ki so si po upokojitvi zaželeli mirno življenje na podeželju, v naravi, lahko štejemo tudi Johna Wattsa iz Velike Britanije. Z ženo sta se pred 15 leti preselila v Kamnik in tu se počutita odlično, pravi 68-letnik, ki je odraščal severno od Manchestra, nato pa vse življenje delal za Britanske železnice. Pri osemnajstih je začel kot prodajalec vozovnic na eni od manchesterskih železniških postaj, nato pa se z leti prebil vse do visokega vodstvenega položaja. Vprašanje o slovenskem javnem prevozu je bilo torej neizogibno …
“Mislim, da je slab. Če bi iskal šibko točko Slovenije, bi bilo to prav gotovo pomanjkanje investicij v železnice, ki je očitno. Vaše železnice imajo sicer nekaj čudovitih prednosti, po Sloveniji recimo še vedno vozijo vlaki z jedilnimi vagoni. To je fantastično in drugod po Evropi zelo redko. In na spletu sem celo zasledil debate o odlični hrani na slovenskih vlakih. Ampak to je le en del. Dejansko se v železnice premalo investira, marsikaj bi bilo treba urediti. Ogromno denarja se je zapravilo za avtoceste, železniške proge pa so vse enotirne, z izjemo tiste do Maribora, in to bi bilo potrebno izpostaviti.”
John je k nam prvič prišel že leta 1971 kot član gledališke skupine in se v Slovenijo zaljubil. Ko sta se leta 2004 z ženo odločila za selitev v tujino, so bile tu cene nepremičnin še ugodne, Kamnik pa mirno in zeleno mestece, ki ju je prepričalo. Slovenci so ju prijazno sprejeli, predvsem zato, ker sta Britanca.
“Zdi se mi, da tu obstaja neka ljubezen do Britancev. Ne vem zakaj, a Slovenci imajo radi Britance, radi govorijo o Veliki Britaniji, o britanskem nogometu … Se pa ta odnos spreminja, in sicer zaradi brexita. Zdaj zaznavam nekaj malega sovražnosti, ki je pred dvema letoma ni bilo.”
Brexit je strašanska zmeda, še dodaja John Watts, ki pa obenem priznava, da v precej bolj mirni in cenejši Sloveniji poleg britanskih vlakov pogreša tudi britansko zdravstvo in bolj učinkovito ter manj zbirokratizirano javno upravo.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov