Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
392 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar – Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.
Po izobrazbi politolog in zgodovinar, zadnjih sedem let pa turistični vodnik, ki tujim obiskovalcem predstavlja lepote Slovenije. To je Danijel Osmanagić, današnji »drugopoglednik«, ki je iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo pribežal med vojno v 90-ih, tu preživel osnovnošolska leta, se vrnil domov, potem pa se odločil za študij v Ljubljani in tu tudi ostal. Privoščite si jutranjo kavo, Danijel pa vam medtem razloži, kako kavo pijejo v njegovi domovini in kako tam s kavo sosedu tudi povejo, da je skrajni čas, da odide domov. Drugi pogled!
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Ko je prišel v Slovenijo, ga je motil mraz, zdaj pa je že vajen snega in nizkih temperatur. Rami Murad, Sirijec palestinskih korenin, je danes po vsem Kamniku znan kot lastnik restavracije z arabsko hrano. Začel je kot kuhar v ljubljanskem lokalu z vzhodnjaško hitro prehrano, po šestih mesecih dela tu in navdušenjem nad čistočo in lepoto mest ter prijaznostjo ljudi je za njim prišla še žena. Tu so se jima rodili trije otroci, zdaj osnovnošolci, in če je njihov oče v svojih šolskih letih le poslušal o Alpah, ki so zelo daleč in zelo visoke, zdaj živijo prav pod njimi.
Irina Ionitoiu prihaja iz Romunije, v Sloveniji, točneje v Zagorju ob Savi, zdaj živi že skoraj štiri leta. V prostem času rada bere, pogleda dober film, preživlja čas s fantom in se druži s prijatelji. Rada tudi telovadi in kuha, predvsem zdravo hrano. O največjih spremembah, ki jih je doživela ob selitvi, in največjih razlikah, ki jih vidi med Slovenijo in Romunijo, se je z njo pogovarjala Tadeja Bizilj.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti, odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Ste vedeli, kdaj se je šopsko solato? Pa kdo so kukeri? Kdo odganja hudiča? In da cirilica ni prišla iz Rusije? Prisluhnite. Sabrina Mulec je v goste povabila 30-letno Viktoriyo Vasílevo, ki je v Slovenijo prišla pred dobrimi tremi leti iz Bolgarije, iz mesta Ruse. Prišla je na študentsko izmenjavo v sklopu programa Erasmus in si znanj iz turizma nabirala v Portorožu, ostala pa je … zaradi ljubezni. In danes ji gresta tudi že dvojina in pivško narečje.
V tokratnem Drugem pogledu bomo spoznali 32-letno Indijko. Pred štirimi leti je v želji po opravljanju doktorata iz filozofije prišla v Slovenijo. Odraščala je v Kalkuti s 15 milijoni prebivalcev, zdaj pa živi v študentskem domu v Mariboru. Kulturni šok? Vsaj delni vsekakor.
Tujci, ki živijo v Sloveniji, so k nam prišli zaradi zelo različnih razlogov. Pripadnike mlajše generacije sem pripelje ljubezen ali iskanje nove karierne poti, starejši pridejo k nam, ko se njihova karierna pot že konča. Med tiste, ki so si po upokojitvi zaželeli mirno življenje na podeželju, blizu narave, lahko štejemo tudi Johna Wattsa iz Velike Britanije. Z ženo sta se pred 15 leti preselila v Kamnik in tu se počutita odlično, je povedal Andreji Čokl.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Prihaja iz drugega največjega mesta na Slovaškem, Košic, ki so po velikosti in pokrajini precej primerljive z Ljubljano, v kateri živi zadnjih 11 let. Ob tem pa Mihaela Homar hitro doda, da zaradi ozke kotline, v kateri ležijo Košice, vreme s pogosto precej nizkimi temperaturami in močnim vetrom ni tako prijazno kot v naši prestolnici. Kaj je tisto, kar jo še navdušuje pri nas, zakaj je jezik kljub podobnosti včasih tudi ovira in katere domače tradicionalne jedi pogreša, je povedala Tadeji Bizilj.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiska. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih? V Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni vedno enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiska. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih? V Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Neveljaven email naslov