Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ko sem prišel v Slovenijo, sem tehtal 100 kg, po pol leta sem imel že okoli 107 kg - babica kuha tako neverjetno dobro, da se človek enostavno ne more upreti.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. Tukaj sedaj živi že skoraj dve leti, tako da je spoznal našo deželo v vseh letnih časih. Najbolj ga je očarala narava.
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem se peljal mimo Bleda in si ogledoval okolico – bilo je res nepredstavljivo lepo. Vaša država je kot čudovit, a še ne povsem odkrit dragulj. Največje presenečenje pa je bil ob selitvi v Ljubljano vaš čudoviti park Tivoli, kjer se zdaj skoraj vsak dan sprehajam ali pa kolesarim. In najlepše je, ko s svojega balkona slišim ptičje petje – in to ne le spomladi in ne le ob jutrih. Seveda imamo tudi v Amsterdamu ptice, a jih morda zaradi množice ljudi, podzemne železnice in drugih prevoznih sredstev enostavno ne slišiš.
Tudi ko primerja naše in nizozemske kulinarične navade in vsakodnevne obroke, je razlika očitna.
Pri nas na Nizozemskem imamo za kosilo med službo samo sendvič s sirom ali arašidovim maslom. Nič posebnega torej, a meni se je zdelo povsem dobro in dovolj. Dokler nisem pokusil vašega kosila. Ko svojim domačim povem, da lahko v službeni restavraciji dobim toplo kosilo, ne morejo verjeti. Pri nas namreč po navadi za zajtrk jemo kruh, za malico kakšen jogurt, kosmiče, zvečer pa šele pride čas za večji topel obrok.
Nizozemska ni le dežela tulipanov, mlinov na veter in sira, lahko jo doživite tudi kot deželo čudovitih kolesarskih poti. Kolesarjenje je na Nizozemskem izredno popularno, in to ne le po mestnih ulicah. Vsa država je povezana z lepo urejenimi kolesarskimi potmi, ki praviloma potekajo povsem ločeno od cest, namenjenih avtomobilom. In ker ima tudi Ljubljana lepo urejene kolesarske poti, je bilo privajanje na naš transport enostavnejše.
Prijetno me je presenetilo, da so tudi pri vas povsod kolesarske steze, tako da se tudi sam tukaj povsod peljem kar s kolesom. Je pa res, da imajo tukaj skoraj vsi avtomobile in da se vsem zdi to kar nekako nujna potreba za življenje. Na Nizozemskem veliko denarja vložimo v javna prevozna sredstva, zato imamo dobro urejeno prometno infrastrukturo – vsakih 5 do 7 minut se lahko z vlakom odpelješ v katerokoli smer, do kateregakoli mesta. Pri nas imajo avto le tisti, ki imajo družino, mislim, da sta to le dva moja prijatelja, vsi drugi uporabljajo kolo ali javni prevoz.
Čeprav mu življenje v Sloveniji ustreza, pa pri 31-ih letih Menno de Kok še ni pripravljen na to, da bi pustil tu svoje korenine. Konec leta se tako z ženo selita na Nizozemsko, saj je končno tam tudi sam dobil dobro priložnost za delo. Ti dve leti sta bili neverjetno doživetje, pove za konec in hkrati doda, da se nekega dne morda vrneta sem in ostaneta za vedno.
392 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ko sem prišel v Slovenijo, sem tehtal 100 kg, po pol leta sem imel že okoli 107 kg - babica kuha tako neverjetno dobro, da se človek enostavno ne more upreti.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. Tukaj sedaj živi že skoraj dve leti, tako da je spoznal našo deželo v vseh letnih časih. Najbolj ga je očarala narava.
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem se peljal mimo Bleda in si ogledoval okolico – bilo je res nepredstavljivo lepo. Vaša država je kot čudovit, a še ne povsem odkrit dragulj. Največje presenečenje pa je bil ob selitvi v Ljubljano vaš čudoviti park Tivoli, kjer se zdaj skoraj vsak dan sprehajam ali pa kolesarim. In najlepše je, ko s svojega balkona slišim ptičje petje – in to ne le spomladi in ne le ob jutrih. Seveda imamo tudi v Amsterdamu ptice, a jih morda zaradi množice ljudi, podzemne železnice in drugih prevoznih sredstev enostavno ne slišiš.
Tudi ko primerja naše in nizozemske kulinarične navade in vsakodnevne obroke, je razlika očitna.
Pri nas na Nizozemskem imamo za kosilo med službo samo sendvič s sirom ali arašidovim maslom. Nič posebnega torej, a meni se je zdelo povsem dobro in dovolj. Dokler nisem pokusil vašega kosila. Ko svojim domačim povem, da lahko v službeni restavraciji dobim toplo kosilo, ne morejo verjeti. Pri nas namreč po navadi za zajtrk jemo kruh, za malico kakšen jogurt, kosmiče, zvečer pa šele pride čas za večji topel obrok.
Nizozemska ni le dežela tulipanov, mlinov na veter in sira, lahko jo doživite tudi kot deželo čudovitih kolesarskih poti. Kolesarjenje je na Nizozemskem izredno popularno, in to ne le po mestnih ulicah. Vsa država je povezana z lepo urejenimi kolesarskimi potmi, ki praviloma potekajo povsem ločeno od cest, namenjenih avtomobilom. In ker ima tudi Ljubljana lepo urejene kolesarske poti, je bilo privajanje na naš transport enostavnejše.
Prijetno me je presenetilo, da so tudi pri vas povsod kolesarske steze, tako da se tudi sam tukaj povsod peljem kar s kolesom. Je pa res, da imajo tukaj skoraj vsi avtomobile in da se vsem zdi to kar nekako nujna potreba za življenje. Na Nizozemskem veliko denarja vložimo v javna prevozna sredstva, zato imamo dobro urejeno prometno infrastrukturo – vsakih 5 do 7 minut se lahko z vlakom odpelješ v katerokoli smer, do kateregakoli mesta. Pri nas imajo avto le tisti, ki imajo družino, mislim, da sta to le dva moja prijatelja, vsi drugi uporabljajo kolo ali javni prevoz.
Čeprav mu življenje v Sloveniji ustreza, pa pri 31-ih letih Menno de Kok še ni pripravljen na to, da bi pustil tu svoje korenine. Konec leta se tako z ženo selita na Nizozemsko, saj je končno tam tudi sam dobil dobro priložnost za delo. Ti dve leti sta bili neverjetno doživetje, pove za konec in hkrati doda, da se nekega dne morda vrneta sem in ostaneta za vedno.
Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.
Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.
Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Tokratnega sogovornika smo poiskali v bližini vasi Gabrovka v občini Litija. Gre za Egipčana Ahmeda Ashourja, ki je v Slovenijo prišel pred približno osmimi leti. Razlog tipičen – ljubezen. Ta pa je kriva tudi za to, da se že nekaj časa spoznava z delom kmeta. O tem, kako težek je bil ta preskok, zanimivih slovenskih navadah ter načrtih za prihodnost med drugim spregovori v naslednjih minutah.
18-letna gimnazijka Taehee Kang se je s starši v Slovenijo, ko je imela komaj 9 let. Kako se spominja selitve? Zakaj ji ideja na selitev v tujo državo kot osnovnošolki sploh ni bila stresna? Pa tudi o tem, da jo vsi sprašujemo ali posluša k-pop (korejski pop) in gleda k-drame (korejske drame), se je konec prejšnjega tedna pogovarjala z Darjo Pograjc in nastal je današnji Drugi pogled.
Danes pa v Drugem pogledu posebne vrste premiera – pred radijskim mikrofonom bomo gostili klovna. Klovn Clamyo se je poimenoval Camilo Acosta Mendoza, ki se je rodil v Kolumbiji. Po izobrazbi je strojni inženir, a življenje ga je odpeljala v popolnoma drugo smer. Pred sedmimi leti tudi v Slovenijo, kamor se je dokončno preselil pet let nazaj. V nadaljevanju spregovorimo tudi o tem, kako je postal klovn, zakaj ceni življenje v Sloveniji in zakaj je ena njegovih najljubših slovenskih besednih zvez »gremo počasi«.
Jugoslavija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavila številne izmenjave s članicami gibanja neuvrščenih. Od tam so v Slovenijo prišli umetniki, strokovnjaki in seveda študenti. Med njimi je bil tudi Robert Yebuah iz Gane. Z njim se je o otroštvu, študiju in življenjski filozofiji pogovarjala Nataša Rašl.
Američanka z novozelandskimi koreninami, ki se ukvarja s polinezijskimi plesi. To je Piper Williams. Utah je njena domača zvezna država. Iz kraja sredi puščave jo je v zeleno Slovenijo pripeljala misijonarska pot. Prišla je lani decembra, najprej v Celje, nato v Ljubljano, ostala bo do prihodnjega maja. Kako se ima v Sloveniji v tem času, pa v naslednjih minutah. Čas je za Drugi pogled.
Tokrat smo pred mikrofon povabili Irmgard Anderl Krajter, ki je po rodu Avstrijka. Anderl je njen dekliški priimek, priimek Krajter pa je prevzela po poroki s Slovencem. V Ljubljani živi že približno polovico življenja in prav toliko časa je tudi poklicna solooboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
30-letni Senadin Pajalić se je iz majhne vasi v Bosni in Hercegovini v Ljubljano preselil, ko je imel samo19 let. Pri nas se je vpisal na fakulteto in tu tudi ostal. Če ste domači na Tiktoku ga morda celo poznate - je namreč eden tistih, ki imajo v Sloveniji na tej platformi največje število sledilcev. Darja Pograjc se je pogovarjala z njim.
Mesto Benin v več kot 200-milijonski Nigeriji je kraj, od koder prihaja sogovornica tokratnega Drugega pogleda. Lohi Omo-Ezomo je njeno ime. Je diplomirana mikrobiologinja. Ker jo je pot pozneje zanesla v upravljanje s človeškimi viri in korporativno komuniciranje, pa se je odločila za študij MBA – pri nas v Sloveniji, na Bledu, če smo popolnoma točni. Po študiju je tehtala med odhodom domov, saj jo je tam čakala prejšnja služba, ter tem, ali bi ostala v Sloveniji. Kaj je pretehtalo, ljubiteljska jazz pevka pove v nadaljevanju. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Prvi septembrski torek je na koledarju in na sporedu prvi Drugi pogled v novi, že 8. sezoni te oddaje. Spodobi se torej, da dodamo na seznam držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, novo državo. Belorusija bo to. Je rojstna država Elene Aneiro, ki pa se je v Slovenijo priselila iz Združenih držav Amerike. Domovino je namreč zapustila že pred nekaj desetletji, vmes daljši čas bivala tudi v Rusiji, nato pa torej dom imela na drugi strani Atlantika. Belorusinja s hčerko živi v bližini Kamnika in tam jo je obiskala Andreja Gradišar.
V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo.
Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala.
36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.
Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.
31-letna Anne-Claire Pommier je živ dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in bolje kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred osmimi leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.
Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.
Dave Ryan v Sloveniji živi že skoraj 15 let. Prihaja z južno-zahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. 12 let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelj angleškega jezika in voditelj na Radiu SI je Darji Pograjc razložil, da ima rad slovenski jezik, zakaj pogreša domači irski zajtrk in kako to, da mu gre vožnja po desni bolje kot po levi.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Neveljaven email naslov