Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar.
S tujci, ki živijo v Sloveniji, o božično-novoletnih praznikih tu in v njihovi domovini
"Slovenski božič je zelo drugačen od severnoameriškega. Najprej že v komercialni zastavljenosti praznika. V Kanadi takoj po noči čarovnic v trgovine pride božična dekoracija, tu pozneje.
Zabavna stvar, ki sem jo izvedel, je, da imate v Sloveniji nekako tri Božičke. Prvi prinese nogavice, mandarine, oblačila, ki jih potrebuješ pozimi; drugi kakšno tehnološko igračko; tretji to, kar sta prva dva Božička pozabila.
"Všeč so mi tudi luči v središču mesta, to, da se ljudje družijo zunaj ob kuhančku. Praznovanje je res lepo," pravi Kanadčan s tajvanskimi koreninami Chris Lee, ki tu med prazniki pogreša le družino.
Da je božič v Sloveniji preprostejši kot v njeni domovini, se strinja tudi Škotinja Susan Madley, ki poudarja, da si moramo tako Slovenci kot Škoti po novoletnem praznovanju vzeti kar dva prosta dneva:
"V obeh državah imamo žur. Je pa praznik tudi 2. januar – zaradi mačka oziroma tigra. Moraš imeti še en dan prost."
Božič je prvič v Sloveniji praznovala Aisha Nuzuha, ki prihaja z Maldivov. Razren v letoviških naseljih v njeni domovini tega praznika ne slavijo. Kar dvakrat pa je božič do nedavnega praznovala Srbkinja Tatjana Vehovec. Zdi se ji, da v Sloveniji večji poudarek kot v Srbiji ob tem prazniku dajemo zunanjosti.
Božično drevo okrašujejo tudi v domovini Kevina Ducheyna v Belgiji, kjer pa zabavo naredijo tudi ob sežiganju naravnih drevesc:
"Je pa belgijska navada, da drevesa, ki smo jih imeli postavljena, prvi ali drugi konec tedna po praznikih damo na kup in jih pod budnim očesom gasilcev sežgemo. Ob tej priložnosti prinesemo hrano in pijačo ter se zberemo ob ognju."
392 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar.
S tujci, ki živijo v Sloveniji, o božično-novoletnih praznikih tu in v njihovi domovini
"Slovenski božič je zelo drugačen od severnoameriškega. Najprej že v komercialni zastavljenosti praznika. V Kanadi takoj po noči čarovnic v trgovine pride božična dekoracija, tu pozneje.
Zabavna stvar, ki sem jo izvedel, je, da imate v Sloveniji nekako tri Božičke. Prvi prinese nogavice, mandarine, oblačila, ki jih potrebuješ pozimi; drugi kakšno tehnološko igračko; tretji to, kar sta prva dva Božička pozabila.
"Všeč so mi tudi luči v središču mesta, to, da se ljudje družijo zunaj ob kuhančku. Praznovanje je res lepo," pravi Kanadčan s tajvanskimi koreninami Chris Lee, ki tu med prazniki pogreša le družino.
Da je božič v Sloveniji preprostejši kot v njeni domovini, se strinja tudi Škotinja Susan Madley, ki poudarja, da si moramo tako Slovenci kot Škoti po novoletnem praznovanju vzeti kar dva prosta dneva:
"V obeh državah imamo žur. Je pa praznik tudi 2. januar – zaradi mačka oziroma tigra. Moraš imeti še en dan prost."
Božič je prvič v Sloveniji praznovala Aisha Nuzuha, ki prihaja z Maldivov. Razren v letoviških naseljih v njeni domovini tega praznika ne slavijo. Kar dvakrat pa je božič do nedavnega praznovala Srbkinja Tatjana Vehovec. Zdi se ji, da v Sloveniji večji poudarek kot v Srbiji ob tem prazniku dajemo zunanjosti.
Božično drevo okrašujejo tudi v domovini Kevina Ducheyna v Belgiji, kjer pa zabavo naredijo tudi ob sežiganju naravnih drevesc:
"Je pa belgijska navada, da drevesa, ki smo jih imeli postavljena, prvi ali drugi konec tedna po praznikih damo na kup in jih pod budnim očesom gasilcev sežgemo. Ob tej priložnosti prinesemo hrano in pijačo ter se zberemo ob ognju."
Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Hrvaški Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnem pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu potica in ki so ji - v nasprotju z domačo panonsko ravnico - k srcu prirasli slovenski hribi ter si je, kot naslednji izziv zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.
Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.
Rebecca Svetina že 13 let živi v Radovljici, v katero se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleščine pripeljalo v Slovenijo in zakaj je tukaj ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi to, zakaj so slovenski vrtci odlični in zakaj je slovenščina »nagajiva prijateljica«, boste slišali v Drugem pogledu.
Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela na oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji. Rubriko je pripravila Alja Zore.
Čeprav v Sloveniji živi kar precej državljanov Tajske, pa danes v naši rubriki Drugi pogled gostimo prvega. Pravzaprav prvo – Tajko Thorung Kaewmontree, ki prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki leži na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka.
Wasim Alkhatib je Palestinec iz Jordanije. Tja so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.
Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po širnem svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec – avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom. Svetlano Oletič je pred mikrofon povabila Lidija Kosi.
V Drugem pogledu bomo danes slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih do zdaj še nismo, vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji ter v šoku in s strahom spremlja dogodke zadnjih dni. Z njeno pomočjo bomo med drugim poskušali orisati tudi trenutno dogajanje v Rusiji.
Med begunci iz Afganistana, ki so v zadnjih letih prišli v Slovenijo, je tudi Noorullah Oriyakhel, za znance Noor. Vse od prihoda leta 2015 si je ves čas prizadeval, da bi ostal v Sloveniji; o tem so pred leti tudi veliko poročali v medijih in končno mu je uspelo. Lani je dobil dovoljenje za delo, nato si je poiskal redno službo, januarja letos pa se je tudi poročil s partnerico Dragano, ki mu je ves čas stala ob strani. Živi v Novem mestu, tam ga je obiskala Nataša Rašl.
Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.
Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne in Hercegovine preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, sta se starša odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Ljubljano, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo. O tem, kakšna je bila izkušnja te selitve in kako danes vidi Slovenijo in Slovence, se je za tokratni Drugi pogled z njim pogovarjala Alja Zore.
V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Agate Lielpetere /Agate Leopeter/ iz Latvije. Prihaja iz glavnega mesta, Rige, ki je še enkrat večje od naše prestolnice, kjer živi sedaj. Tam je bila pred kratkim na obisku in pravi, da se je bilo iz zimske pravljice s sicer temperaturami močno pod ničlo kar težko vrniti v ljubljansko sivino. A ko tudi tukaj pri nas posije sonce, je to najlepši kraj na svetu, je povedala Tadeji Bizilj, s katero se je pogovarjala.
Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna Victoria Surneva in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom. Zakaj je prišla, kako se tu počuti in kakšni smo mi Slovenci, je povedala Andreji Čokl.
Mrzlo decembrsko jutro zdaj ogreje brazilska drugopogledniška zgodba – Jorge Da Costa Oliveira se je iz države s skoraj 215 milijoni prebivalcev preselil v dvomilijonsko Slovenijo. Stereotipno se zdi, ampak kot boste lahko slišali, se naš Brazilec med drugim odlično znajde za žarom! Na pogovor ga je povabila Darja Pograjc.
Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa. In ostal. Več izvemo v Drugem pogledu
Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven. Tako naša tokratna sogovornica v Drugem pogledu opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka Maria Keck, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je razlog, da se pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preseli k nam? Ljubezen, seveda.
Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjali z našimi, zato pa je toliko bolj razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Še preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta, čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine, ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji, vse to pa je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Češkega sogovornika smo v Drugem pogledu nazadnje slišali leta 2019. Skrajni čas, da slišimo še kakšnega! 29-letni Matúš Javor še ni dolgo pri nas, je pa kljub temu že zvesti poslušalec Prvega, rad prisluhne predvsem našim »drugopogledniškim« zgodbam. Prav te so ga spodbudile, da nam je napisal elektronsko sporočilo in tako smo vzpostavili stik. Darja Pograjc ga je povabila na Tavčarjevo 17 in nastala je naslednja zgodba.
Pred letom in pol je Cristián Román Huenufil svoj dom v Čilu zamenjal za dom v Sloveniji. Kot učitelj zgodovine je bil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Čile, delal je na področju izobraževanja in se zavzemal za ranljive skupine. Pot ga je nato vodila na študij antropologije v Barcelono, doktorski študij zdaj opravlja pri nas. Čilski Drugi pogled je pripravila Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov