Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.

Balerina Georgeta Capraroiu je iz Romunije v Slovenijo prišla pred dobrimi 30-imi leti in skozi plesanje v mariborski in ljubljanski operi dodobra spoznala razlike med našima največjima mestoma

Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.

»Kot Romunka: mi, kar imamo v glavi, to tudi povemo. Jaz, če imam kaj za povedati, bom povedala in bom razčistila. Tako smo bili naučeni – kljub temu da smo živeli pod Ceausescujem in smo imeli res težko diktaturo. Ampak vseeno, naučeni smo bili, da če imaš kakšen problem, moraš razčistiti in povedati in potem ta kamen dati od srca. Tukaj sem imela glede tega kar velike probleme.«