Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.
"Koncertna harfa ima 47 strun. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto."
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije.
“Vsak ima svoje fantazije. Kar je čisto ok. Res gre za instrument, ki lahko zveni precej prijetno. Ampak na srečo lahko z njim zaigraš tudi kakšne bolj grde zvoke. Pravzaprav sem vesel, da ne obstaja samo ta neo-biblična podoba nebeških užitkov v povezavi s harfo.”
Eduardo se je po selitvi v Slovenijo odločil, da poveča število harfistov v Sloveniji za nekaj deset odstotkov. Ljubljana – za Lizbono zdaj njegov drugi dom – ga ni presenetila, pravi, da ima praktično vse, kar imajo veliki. Tudi kakšnega kulturnega šoka ni doživel, ob tem, kaj se mu v Sloveniji zdi najbolj moteče, pa doda: “Moteče morda ni prava beseda, ampak zelo pogrešam veter in morje. Tega občutka Portugalske obale tukaj ni … No, morda bi na Primorskem z vetrom še nekako šlo, ampak ocean je pa res nekaj zelo drugačnega. Sicer pa sem zadovoljen z Ljubljano, ni mi treba na slovensko obalo.”
Zakaj se je Eduardo odločil, da hoče igrati harfo. Kljub stereotipom, da gre za bolj ženski instrument in da niti ni imel želje igrati v kakšnem klasičnem orkestru? Ne nazadnje je dekleta lažje osvajati s kitaro, ki jo je igral prej?
“Če pomisliš na učilnico polno harfistk, potem je lahko tudi taka izbira precej logična. če je to tvoj namen. Sam sem s harfo začel precej pozno, prej sem igral kitaro, igral sem rok. Hotel pa sem študirati nek nov instrument, ki ima veliko muzikalnost. Poleg tega sem imel priložnost delati z odlično učiteljico in skladateljico. Poleg učenja same tehnike mi je odprla glasbena obzorja – glasbeno in konceptualno.”
Ko igraš na harfo, čeprav je – kar se strun tiče – podobna kitari, je seveda treba razmišljati nekoliko drugače: “Koncertna harfa ima 47 strun, obstajajo tudi nekoliko manjše harfe, pa seveda keltske harfe, ki so nekoliko drugačne. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto.”
Svojo glasbo bi Edoardo Raon najlažje opisal kot – zelo polna čustev , kar ne pomeni, da ima neko romantično estetiko, ampak vedno hoče pri poslušalcu vzbuditi čustven odziv. V zadnjem času je Eduardo precej časa posvetil projektu Radia Cone – Zvočiti. Skupaj z ameriškim zvočnim umetnikom Jeffom Kollarjem, ki se ukvarja predvsem z radiem, sta ustvarila radijsko-hafrovsko mešanico … In dobila sta kaj?
“Ne vem, kako bi temu rekel. Nekdo je to opisal kot “neke vrste digitalno romanco”. Nikakor ni bilo podobno stereotipnemu zvoku harfe, ki je tak – prijeten. Ni pa bilo niti tako brutalno, tehnološko, pač tako, kot se umetno proizvaja zvok.”
Eduardo Raon, gost Evrope, osebno! pa nima samo tega projekta. Njegov prvi, s katerim je tudi začel nastopati v Sloveniji in je hkrati najbolj harfističen v stereotipnem pomenu, je zasedba Power trio. Več o tem in ostalih projektih pa si lahko ogledate tudi na Youtubu.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.
"Koncertna harfa ima 47 strun. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto."
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije.
“Vsak ima svoje fantazije. Kar je čisto ok. Res gre za instrument, ki lahko zveni precej prijetno. Ampak na srečo lahko z njim zaigraš tudi kakšne bolj grde zvoke. Pravzaprav sem vesel, da ne obstaja samo ta neo-biblična podoba nebeških užitkov v povezavi s harfo.”
Eduardo se je po selitvi v Slovenijo odločil, da poveča število harfistov v Sloveniji za nekaj deset odstotkov. Ljubljana – za Lizbono zdaj njegov drugi dom – ga ni presenetila, pravi, da ima praktično vse, kar imajo veliki. Tudi kakšnega kulturnega šoka ni doživel, ob tem, kaj se mu v Sloveniji zdi najbolj moteče, pa doda: “Moteče morda ni prava beseda, ampak zelo pogrešam veter in morje. Tega občutka Portugalske obale tukaj ni … No, morda bi na Primorskem z vetrom še nekako šlo, ampak ocean je pa res nekaj zelo drugačnega. Sicer pa sem zadovoljen z Ljubljano, ni mi treba na slovensko obalo.”
Zakaj se je Eduardo odločil, da hoče igrati harfo. Kljub stereotipom, da gre za bolj ženski instrument in da niti ni imel želje igrati v kakšnem klasičnem orkestru? Ne nazadnje je dekleta lažje osvajati s kitaro, ki jo je igral prej?
“Če pomisliš na učilnico polno harfistk, potem je lahko tudi taka izbira precej logična. če je to tvoj namen. Sam sem s harfo začel precej pozno, prej sem igral kitaro, igral sem rok. Hotel pa sem študirati nek nov instrument, ki ima veliko muzikalnost. Poleg tega sem imel priložnost delati z odlično učiteljico in skladateljico. Poleg učenja same tehnike mi je odprla glasbena obzorja – glasbeno in konceptualno.”
Ko igraš na harfo, čeprav je – kar se strun tiče – podobna kitari, je seveda treba razmišljati nekoliko drugače: “Koncertna harfa ima 47 strun, obstajajo tudi nekoliko manjše harfe, pa seveda keltske harfe, ki so nekoliko drugačne. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto.”
Svojo glasbo bi Edoardo Raon najlažje opisal kot – zelo polna čustev , kar ne pomeni, da ima neko romantično estetiko, ampak vedno hoče pri poslušalcu vzbuditi čustven odziv. V zadnjem času je Eduardo precej časa posvetil projektu Radia Cone – Zvočiti. Skupaj z ameriškim zvočnim umetnikom Jeffom Kollarjem, ki se ukvarja predvsem z radiem, sta ustvarila radijsko-hafrovsko mešanico … In dobila sta kaj?
“Ne vem, kako bi temu rekel. Nekdo je to opisal kot “neke vrste digitalno romanco”. Nikakor ni bilo podobno stereotipnemu zvoku harfe, ki je tak – prijeten. Ni pa bilo niti tako brutalno, tehnološko, pač tako, kot se umetno proizvaja zvok.”
Eduardo Raon, gost Evrope, osebno! pa nima samo tega projekta. Njegov prvi, s katerim je tudi začel nastopati v Sloveniji in je hkrati najbolj harfističen v stereotipnem pomenu, je zasedba Power trio. Več o tem in ostalih projektih pa si lahko ogledate tudi na Youtubu.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Neveljaven email naslov