Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje.
Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako.
Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.
Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid
Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.
Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.
Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”
Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”
Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.
“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”
Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.
Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.
Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.
“Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje.
Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako.
Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.
Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid
Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.
Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.
Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”
Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”
Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.
“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”
Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.
Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.
Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.
“Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Paradižnik, tortice, testenine, fižol, sir, pica … Hrana, ob kateri se nam pocedijo sline, in živila, ki jih lahko najdete tudi na zidovih v italijanski Veroni. Cibo oziroma po slovensko Hrana je italijanski umetnik in grafitar, ki jih ustvarja. Konec poletja je porisal tudi veliko steno pri Kinu Šiška. Tam najdete jajčevec, gobo, korenje, špargelj in papriko. Cibo je začel hrano upodabljati na stenah mesta, da bi prekril sovražna sporočila in sovražne simbole. Njegovo delo je v večini prostovoljno, srečuje se z grožnjami, nasprotniki mu uničujejo grafite, a to sprejema z ironijo. Prisluhnite mu in si tudi oglejte njegov pisan grafit.
Perje, kostumi, barve, bazen, špricanje vode. Vse to ima prostor na odru mlade pevke, plesalke in performativne igralke Lucy McCormick, ki je poleti z eno svojih predstav navdušila in milo rečeno presenetila gledalce na festivalu Mladi Levi v Ljubljani. Recitiranje poezije ob ekscesnem petju in pomankljivi obleki pač ni nekaj, česar bi bilo slovensko občinstvo vajeno. Britanka je takrat v Ljubljano prišla šele drugič, a pravi, da si svoje življenje v prihodnosti poleg domačega Londona in njej ljube Lizbone najbolje predstavlja prav v Sloveniji. Z Lucy McCormick se pogovarjamo o njeni ustvarjalnosti, trmi in delu, ki ji je v medijih prineslo naziv "prihajajoča odrska zvezda".
Lakota, ljubezen in ustvarjanje so osrednje teme pogovora Uršule Zaletelj z gostom oddaje Evropa osebno. Benjamin Clementine je glasbenik in skladatelj, ki pravi, da je težje nastopati pred dvema sopotnikoma na vlaku kot pred tisočglavo množico. Pripoveduje tudi o zasebnem življenju in sprejemanju odgovornosti, ki jo terja ljubezen. "Otroci v nas obudijo prenekatere travme iz našega odraščanja. Spomnijo nas na to, kdo in kakšni smo bili. Otroci so zato moje največje darilo, saj so iz mene privlekli tisto, kar je bilo skrito, česar dolgo nisem vedel. Zdaj sem se sposoben spoprijemati s temi občutki, ki so me spremljali dolga leta."
Meg Stuart zase pravi, da je prebivalka sveta. Rojena v New Orleansu, šolana v Los Angelesu, kariero je začela v New Yorku, zdaj pa živi razpeta med Berlinom in Brusljem. Kako se je koreografinja in plesalka, rojena v družini gledališčnikov, znašla v svetu pliejev, improviziranja, nagibov telesa in kaj točno zanjo pomeni izražanje skozi premikanje? Kako nastopati tudi pred občinstvom, ki ne razume tvojega dela, in zakaj mora biti plesalec vseskozi v gibanju, potovati in iskati nove načine izražanja in sodelovanja?
Caspar David Engstfeld z umetniškim imenom Krashkid je nemški ulični umetnik in član umetniškega kolektiva Guapo Sapo. Krashkid se je v preteklih letih udeležil številnih festivalov urbane umetnosti po svetu, enega svojih muralov je pred dvema letoma ustvaril v Palestini. Pred nekaj tedni pa je v Ljubljani poslikal zid notranjega dvorišča ljubljanskega Mestnega muzeja.
Dr. Roland Ngam je vodja področja podnebne pravičnosti in družbeno-ekološke preobrazbe v južnoafriški pisarni Rosa Luxemburg Stiftung v Johannesburgu. Z njim smo se pogovarjali o tem, zakaj Afrika najbolj čuti spremembe podnebja, kako je bilo odraščati na plantažah kave v Kamerunu, kakšno vlogo ima nogomet in zakaj je pomembna afriška glasba upora.
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Al Bano je sinonim za italijansko glasbo, je glasbena legenda, avtor, ki letos praznuje 80 let oziroma 4-krat 20, kot se pošali. Rojen je bil v kmečki družini, zato tudi vedno vajen skromnosti. S prvo plačo, ki jo je zaslužil z glasbo, si ni privoščil razkošja, temveč je očetu kupil traktor. Leta 1967 je zaslovel s skladbo Nel Sole, isto leto je tudi odprl pet koncertov The Rolling Stonesov na turneji po Italiji. Sodeloval je z Adrianom Celentanom, oboževal Domenica Modugna, tožil Michaela Jacksona zaradi domnevnega plagiatorstva. Njegovo življenje je razburljivo, polno vzponov in padcev, tudi tragičnih dogodkov, kot je izginotje hčerke Ylenie, ki je niso nikoli našli. Ob vsem, kar je v življenju doživel, se vedno znova zateče h glasbi, njegovi zvesti sopotnici že več kot 60 let.
Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka na oddelku za kompozicijo. Kljub mladim letom, njen opus obsega več kot štirideset skladb za različne solistične inštrumente, večje in manjše komorne zasedbe, eno simfonijo in dve operi. Imela je tudi že prvo razstavo svojega SounArt projekta, v katerem je raziskovala odnos med sliko in zvokom skozi glasbeno programsko opremo.
Italijanski otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Na vrhu caprijske gore Barbarossa je v nekdanjem gradu ornitološka postaja, kjer skupaj s pomočnikom deluje 74-letni Dario Piacentini. Prihaja iz Imole, že vrsto leta pomladne mesece preživlja med pticami na prepišni gori s fascinantnimi razgledi. Dario nadaljuje z negovanjem izročila švedskega zdravnika Axla Muntheja, ki je nekoč kupil goro in jo iz ptičjega lovišča spremenil v ptičje svetišče.
Po svetu v tem trenutku v zaporih živi več kot 11 milijonov ljudi. Več kot 11 milijonov se jih torej srečuje s skrbjo za svoje temeljne pravice, ki bi morale biti kljub odvzemu svobode enake za vse.
Večkrat nagrajeni litovski pesnik Eugenius Ališanka živi v Vilni in čeprav je diplomiran matematik, tega nikoli ni zares poklicno počel. 40 kilometrov iz glavnega mesta ima ranč, kjer se počuti najbolj domače. Njegovo življenje pa je že od otroštva povezano s Sibirijo.
Kaj imajo skupnega ameriški akcijski spektakli Predator, Umri pokončno in Lov na rdeči oktober? Režiserja.
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Ni čisto navaden klovn. Ali pač. Ker je preveč len, kot pravi, nima porisanega obraza, tudi pisanih oblačil ne nosi. Že od svojega petega leta starosti je vedel, da bo postal zabavljač, pri šestnajstih je zaslužil prvih 10 funtov. In od takrat se preživlja s svojimi nastopi. Britanec, ki se je zaradi ljubezni preselil na Novo Zelandijo, navdih črpal iz nastopov Charlieja Chaplina in svoje veščine dokazoval tudi na slovitem Glastonburyju, je gost Evrope osebno.
Gostja Evrope osebno je mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thido, sicer predsednica Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN-u. Med drugim je bila v svoji bogati karieri tudi zdravstvena svetovalka in tesna sodelavka z Aung San Su Či, kontroverzno prejemnico Nobelove nagrade za mir. Zakaj trenutno ne živi v Mjanmaru, kakšni so bili njeni dnevi v zaporu in zakaj si je izbrala kariero, ki jo v domovini nenehno postavlja v nevarnost?
Roskilde je danski glasbeni festival, ki vsako leto poteka južno od mesta Roskilde. Je eden največjih glasbenih festivalov v Evropi in največji v nordijskih državah. Letos bo potekal od 24. junija do 1. julija, na njem pa bodo, tako kot vsako leto, nastopila velika imena svetovne glasbene scene, med drugim Kendrick Lamar, Burna Boy, Blur, Rosalia in drugi. V preteklosti sta nastopila tudi Post Malone in Dua Lipa, ki imata med seboj posebno vez, več o tem pa v družbi Stefana Gejsinga, glasbenega agenta omenjenega festivala.
Filmska navdušenka je postala že v mladosti, ko se je prvič srečala z italijanskimi grozljivkami, ki so jih predvajali na avstralski javni televiziji. Danes predavateljica filmskih študij na avstralski univerzi RMIT najbolj obožuje filme o duhovih, rada pa pogleda tudi dobro romantično komedijo.
Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike.
Neveljaven email naslov