Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Godi Keller se je rodil v Švici, a že od leta 1972 živi na Norveškem. Kot pedagog je dolgo časa deloval v waldorfskih šolah, srečeval pa se je tudi z mladimi, ki predčasno opustijo šolanje. Želi si, da bi v medsebojne odnose namesto z nadzorom stopali z več topline in zaupanja. Kot pisec in predavatelj veliko potuje, zadnjih 7 let tudi v Slovenijo: sredi aprila je nastopil na mednarodni konferenci Izzivi sodobne pedagogike, že ob koncu maja pa se vrne v Ljubljano.
"Staro ljubljansko mestno jedro me spominja na prijetnejši del mojega otroštva, čudovite kraje, v katerih sem odraščal."
Godi Keller je mednarodno uveljavljen učitelj in pisec, ki je več kot 18 let poučeval otroke in mladostnike v waldorfskih šolah, dobro desetletje izobraževal študente na univerzitetnem kolidžu Rudolfa Steinerja v Oslu, pozneje pa se je srečeval z mladimi, ki predčasno zapuščajo šolo. “Starševske skrbi so pogosto eno največjih bremen, ki jih nosijo otroci. Zaskrbljenost pomeni, da nekomu ne zaupaš, če mu ne zaupaš, pa je tako, kot da bi mu pripovedoval, da nečesa ne bo zmogel ali da ni dovolj dober, da bi postoril, kar ga čaka. Otroci potrebujejo popolno zaupanje.”
Njegov razvoj je močno zaznamovala osebna izkušnja.
“Mama mi je ves čas govorila, da nisem dovolj dober. Tudi to me je oblikovalo v človeka, kakršen sem danes.”
– Godi Keller
Kot je namreč ugotovil Godi Keller, so učitelji bodisi ljudje z zelo lepim otroštvom bodisi posamezniki s precej bridkimi ali celo travmatičnimi spomini na mladost. Med te spada tudi sam. Tudi zato skoraj nikoli ne obišče domačih krajev. Pri 19-ih letih, ko se je izšolal za gradbenega konstruktorja, se je iz rojstne Švice odselil na Norveško. Prihod v Skandinavijo je bil v marsičem začetek njegovega življenja, ki je danes kot nenehno potovanje.
“Ljudje me sprašujejo, ali me pogosta potovanja ter posedanje in pitje kave na letališčih ne utrujajo. Pa me ne. Utrujen si le takrat, kadar bi bil namesto tam, kjer si, raje kje drugje.”
– Godi Keller
Pred več kot sedmimi leti je kot predavatelj prvič prispel v Slovenijo in začel izobraževati waldorfske učitelje in vzgojitelje v Ljubljani. Slovenije kljub rednim obiskom še ni dovolj dobro spoznal, da bi jo lahko ocenjeval, pa vendar mu je tako zelo všeč, da bo v naši prestolnici najel stanovanje. Razmišljal je tudi o tem, da bi nekoč v prihodnosti morda prav v Ljubljani ustanovil izobraževalni inštitut.
“Staro ljubljansko mestno jedro me spominja na prijetnejši del mojega otroštva, čudovite kraje, v katerih sem odraščal.”
– Godi Keller
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Godi Keller se je rodil v Švici, a že od leta 1972 živi na Norveškem. Kot pedagog je dolgo časa deloval v waldorfskih šolah, srečeval pa se je tudi z mladimi, ki predčasno opustijo šolanje. Želi si, da bi v medsebojne odnose namesto z nadzorom stopali z več topline in zaupanja. Kot pisec in predavatelj veliko potuje, zadnjih 7 let tudi v Slovenijo: sredi aprila je nastopil na mednarodni konferenci Izzivi sodobne pedagogike, že ob koncu maja pa se vrne v Ljubljano.
"Staro ljubljansko mestno jedro me spominja na prijetnejši del mojega otroštva, čudovite kraje, v katerih sem odraščal."
Godi Keller je mednarodno uveljavljen učitelj in pisec, ki je več kot 18 let poučeval otroke in mladostnike v waldorfskih šolah, dobro desetletje izobraževal študente na univerzitetnem kolidžu Rudolfa Steinerja v Oslu, pozneje pa se je srečeval z mladimi, ki predčasno zapuščajo šolo. “Starševske skrbi so pogosto eno največjih bremen, ki jih nosijo otroci. Zaskrbljenost pomeni, da nekomu ne zaupaš, če mu ne zaupaš, pa je tako, kot da bi mu pripovedoval, da nečesa ne bo zmogel ali da ni dovolj dober, da bi postoril, kar ga čaka. Otroci potrebujejo popolno zaupanje.”
Njegov razvoj je močno zaznamovala osebna izkušnja.
“Mama mi je ves čas govorila, da nisem dovolj dober. Tudi to me je oblikovalo v človeka, kakršen sem danes.”
– Godi Keller
Kot je namreč ugotovil Godi Keller, so učitelji bodisi ljudje z zelo lepim otroštvom bodisi posamezniki s precej bridkimi ali celo travmatičnimi spomini na mladost. Med te spada tudi sam. Tudi zato skoraj nikoli ne obišče domačih krajev. Pri 19-ih letih, ko se je izšolal za gradbenega konstruktorja, se je iz rojstne Švice odselil na Norveško. Prihod v Skandinavijo je bil v marsičem začetek njegovega življenja, ki je danes kot nenehno potovanje.
“Ljudje me sprašujejo, ali me pogosta potovanja ter posedanje in pitje kave na letališčih ne utrujajo. Pa me ne. Utrujen si le takrat, kadar bi bil namesto tam, kjer si, raje kje drugje.”
– Godi Keller
Pred več kot sedmimi leti je kot predavatelj prvič prispel v Slovenijo in začel izobraževati waldorfske učitelje in vzgojitelje v Ljubljani. Slovenije kljub rednim obiskom še ni dovolj dobro spoznal, da bi jo lahko ocenjeval, pa vendar mu je tako zelo všeč, da bo v naši prestolnici najel stanovanje. Razmišljal je tudi o tem, da bi nekoč v prihodnosti morda prav v Ljubljani ustanovil izobraževalni inštitut.
“Staro ljubljansko mestno jedro me spominja na prijetnejši del mojega otroštva, čudovite kraje, v katerih sem odraščal.”
– Godi Keller
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov