Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Barbara se je rodila v Münchnu, nemškemu očetu in francosko govoreči švicarski mami. Nekaj časa je živela tudi v ZDA, potem pa spoznala pol Italijana, pol zamejskega Slovenca in se z njim poročila. Med izbiro lokacije za poroko se je atlas naključno odprl na slovenski strani, prst je pokazal bližino Škofje Loke in tako sta se tam tudi poročila. Po spletu naključij sta med iskanjem stare vaške hiše našla sebi primerno v Begunjah pri Cerknici, jo kupila in si tam ustvarila družino.
Barbara je sicer operna pevka, v zadnjem času pa se aktivno ukvarja predvsem s petjem in poučevanjem pravilnega dihanja. Morda pa ste jo opazili tudi na kakšnem velikem oglasnem prostoru kje ob cesti.
"Želim si, da klasična glasba ne bi bila tako resna ..."
Barbara Tanze, operna pevka in koordinatorka dihanja, se je rodila v Münchnu nemškemu očetu in francosko govoreči švicarski mami. Nekaj časa je živela tudi v ZDA, potem pa spoznala pol Italijana, pol zamejskega Slovenca in se z njim poročila. Tako se zdaj lahko pogovarja v vseh uradnih jezikih naštetih držav.
“Vidim se kot nekakšno evropsko mešanico.”
Med izbiro kraja za poroko z zdajšnjim možem se je atlas po naključju odprl na slovenski strani, prst je pokazal bližino Škofje Loke – in tako sta se tam tudi poročila. Po spletu naključij sta med iskanjem stare vaške hiše našla sebi primerno v Begunjah pri Cerknici, jo kupila in si tam ustvarila družino. In tega nista nikoli obžalovala. “Vsi so nas prav lepo sprejeli.”
Zdaj Barbara v naši državi živi že skoraj devet let. “Ko smo se preselili, je bilo v Sloveniji precej drugače, vsi so hoteli biti druga Švica. Zdaj tudi Slovenci vidijo, da v Švici ni vse tako lepo. Kakovost življenja v Sloveniji je super.”
“Šolski sistem, vrtci, zdravstvo … sploh ne veste, kako je v Sloveniji dobro! Nikoli nisem imela slabih izkušenj!”
Njen poklic, Barbara je namreč operna pevka, ni vezan na katerega izmed jezikov. A petje je naporno, treba je hoditi na avdicije in potovati. Barbara Tanze rada poje, vendar si želi, “da klasična glasba ne bi bila tako resna”. V zadnjem času se aktivno ukvarja tudi s poučevanjem pravilnega dihanja oziroma z iskanjem optimalne drže za pravilno dihanje.
“Dihalne težave se velikokrat slišijo v glasu. Vse je povezano.”
Morda ste Barbaro Tanze opazili tudi na kakšnem velikem oglasnem panoju kje ob cesti ali na televiziji, in sicer v oglasu za kavo.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Barbara se je rodila v Münchnu, nemškemu očetu in francosko govoreči švicarski mami. Nekaj časa je živela tudi v ZDA, potem pa spoznala pol Italijana, pol zamejskega Slovenca in se z njim poročila. Med izbiro lokacije za poroko se je atlas naključno odprl na slovenski strani, prst je pokazal bližino Škofje Loke in tako sta se tam tudi poročila. Po spletu naključij sta med iskanjem stare vaške hiše našla sebi primerno v Begunjah pri Cerknici, jo kupila in si tam ustvarila družino.
Barbara je sicer operna pevka, v zadnjem času pa se aktivno ukvarja predvsem s petjem in poučevanjem pravilnega dihanja. Morda pa ste jo opazili tudi na kakšnem velikem oglasnem prostoru kje ob cesti.
"Želim si, da klasična glasba ne bi bila tako resna ..."
Barbara Tanze, operna pevka in koordinatorka dihanja, se je rodila v Münchnu nemškemu očetu in francosko govoreči švicarski mami. Nekaj časa je živela tudi v ZDA, potem pa spoznala pol Italijana, pol zamejskega Slovenca in se z njim poročila. Tako se zdaj lahko pogovarja v vseh uradnih jezikih naštetih držav.
“Vidim se kot nekakšno evropsko mešanico.”
Med izbiro kraja za poroko z zdajšnjim možem se je atlas po naključju odprl na slovenski strani, prst je pokazal bližino Škofje Loke – in tako sta se tam tudi poročila. Po spletu naključij sta med iskanjem stare vaške hiše našla sebi primerno v Begunjah pri Cerknici, jo kupila in si tam ustvarila družino. In tega nista nikoli obžalovala. “Vsi so nas prav lepo sprejeli.”
Zdaj Barbara v naši državi živi že skoraj devet let. “Ko smo se preselili, je bilo v Sloveniji precej drugače, vsi so hoteli biti druga Švica. Zdaj tudi Slovenci vidijo, da v Švici ni vse tako lepo. Kakovost življenja v Sloveniji je super.”
“Šolski sistem, vrtci, zdravstvo … sploh ne veste, kako je v Sloveniji dobro! Nikoli nisem imela slabih izkušenj!”
Njen poklic, Barbara je namreč operna pevka, ni vezan na katerega izmed jezikov. A petje je naporno, treba je hoditi na avdicije in potovati. Barbara Tanze rada poje, vendar si želi, “da klasična glasba ne bi bila tako resna”. V zadnjem času se aktivno ukvarja tudi s poučevanjem pravilnega dihanja oziroma z iskanjem optimalne drže za pravilno dihanje.
“Dihalne težave se velikokrat slišijo v glasu. Vse je povezano.”
Morda ste Barbaro Tanze opazili tudi na kakšnem velikem oglasnem panoju kje ob cesti ali na televiziji, in sicer v oglasu za kavo.
Tom Kelly je torej vez med ameriško smučarsko reprezentanco in javnostjo. In to že več kot 30 let. V zimske športe se je zaljubil že zelo zgodaj in to po zaslugi televizije. Tom Kelly naj bi po letošnji smučarski sezoni odšel v pokoj in zapustil mesto podpredsednika ameriške smučarske zveze, zadolženega za odnose z javnostjo in množičnimi občili. V Soeldnu, kjer se je začela nova smučarska sezona, ga je v Evropo osebno povabil Aleš Smrekar.
Tokrat gostje Evrope, osebno! nismo iskali mi, ampak je na nek način ona našla nas. Helena Klersy je 15 letna nemška šolarka, ki je oktobra na Radiu Slovenija teden dni opravljala prakso. In s svojo prijetnostjo pustila vtis. Celo med montažo današnje oddaje je tonski mojster vzkliknil – aha, to je pa tista prijetna punca iz Nemčije.
Theo Karoumenos je prepotoval številna mesta in države, a se na koncu ustalil v Mariboru. Prepričale so ga številne kavarne in prečudovito Pohorje, pa tudi strpni prebivalci: “Nikoli me niso gledali postrani, češ, kdo si ali kaj hočeš.” Čeprav prihaja iz Francije, pravi, da ni Francoz. Ima tipično helensko ime, pa ni Grk.
Po zgodbi Krzystofa Charamse bo slej kot prej nekdo posnel film. Rodil se je v zelo verni poljski katoliški družini in si že od vedno želel postati duhovnik. Postal je ne samo to, ampak tudi predavatelj na dveh univerzah in celo del vatikanske kongregacije za doktrino vere, nekoč bolj znane kot inkvizicija. Pred dvema letoma je najprej povzročil vihar v Vatikanu, ko je zahteval, da ta podpre katalonsko samostojnost; takoj zatem pa še potres, ko je na novinarski konferenci povedal, da je gej. Ker homoseksualnost v cerkvi neuradno obstaja, so ga uradno izključili iz cerkve zaradi heteroseksualnih odnosov. Danes Charamsa predava po Evropi in razkriva hinavščino, predvsem pa obsoja homofobijo cerkve, katere del je bil tudi sam. Med drugim to dela s podatkom, da je približno polovica duhovnikov gejev. Odstotek naj bi bil vsaj tak tudi pri zadnjih dveh papežih.
Nedaleč od Krtine je vaška gostilna, kot jih je na stotine po slovenskem podeželju. Z eno veliko razliko - v njej strežejo izključno italijanske jedi in točijo samo italijanska vina. Z eno drobno izjemo, ki so jo 'izsilili' domačini. V kuhinji poveljuje 'capo cuoco' Roberto Monas, polnokrvni Italijan, ki prihaja iz Torina, kamor so se njegovi starši po drugi svetovni vojni preselili iz hrvaške Istre.
Niti predstavljati si ne moremo, skozi kaj vse mora Yara Bamieh, preden lahko odpotuje iz domače Palestine. Že dejstvo, da zato, ker se je rodila v Jeruzalemu, nima palestinske osebne izkaznice, in ker je Palestinka, rojena v Izraelu, ne more imeti izraelske osebne izkaznice, je dovolj bizarno. Še bolj bizarno pa je, da ima za potovanje v tujino jordanski potni list. Pravi, da se na vse te nedoumljivosti človek nekako navadi in mu sčasoma tudi stalen nadzor pride v navado, saj drugače ne bi imel nič od življenja. In Yara Bamieh želi od življenja čim več, je ilustratorka otroških knjig, ki si želi uspeti tudi na tujem. O tem, zakaj je študirala arhitekturo, a nikoli ni postala arhitektka, o nadzornih točkah in življenju pod budnim očesom Izraelcev ter o tem, zakaj misli, da lahko ilustracija pove več kot tisoč besed, v oddaji Evropa osebno.
Za Slovenijo je prvič slišala leta 1999, z njo pa jo je povezala nogometna tekme. Prav tista, za nas legendarna, zasnežena, v Kijevu, ki je Slovenijo popeljala na prvo evropsko prvenstvo. Takrat je spoznala Slovenca, zaradi katerega danes živi v Ljubljani. In – da, še vedno hodi na reprezentančne tekme, le da ji zdaj srce že bolj bije za drugo reprezentanco. Ukrajinska Rusinja iz Donbasa v Luganski regiji, Marija Sotnikova Štravs, je sicer prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino, piše pa tudi doktorat iz jezikovnih politik v slovanskih državah. Prav v preteklem tednu so v Ukrajini sprejeli nov zakon o jeziku v šolah, ki je že povzročil spore s praktično vsemi njihovimi sosedami. Skratka, ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi aktualna sogovornica.
Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo pristane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovnica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata you tube filmčke, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane, do jezika.
Belgijski pisatelj Stefan Hertmans o spominih na Neue Slowenische Kunst, kritičnem Odprtem pismu Evropi, poeziji in o tem, ali se pisatelj že rodiš ali to postaneš
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Pri Adamu Harveyu lahko kupite neuporabne reči, kot je denimo termo-burka, ali pa žepni motilec mobilnih signalov. Lahko si privoščite tudi komplet lasulj in ličil, s katerimi se namažete do neprepoznavnosti. Seveda Adam s tem ne išče morebitnih tržnih niš in potencialnih prodajnih uspešnic, gre za njegove umetniške projekte, s katerimi opozarja na pomen naše zasebnosti. Za svoj največji dosežek sicer Adam šteje to, da gre njegovo delo zelo na živce Pentagonu in ameriški Centralni obveščevalni agenciji.
“Tam, kjer je srce, tam sem jaz,” je svoje nastope v Srbiji upravičevala Tereza Kesovija, čeprav je takoj po razpadu Jugoslavije zelo jasno dejala, da v Srbiji ne bo nikoli več nastopila. A kar je politika velikokrat ločila, je potem glasba združila. Tudi prebivalce nekdanjih jugoslovanskih držav. In jih združuje še danes, pravi srbska sociologinja Ana Petrov, ki raziskuje komercializacijo Jugoslavije skozi glasbo. Sprašuje se, kakšne občutke nam še danes vzbujajo nastopi jugoslovanskih zvezd, zakaj o Jugoslaviji prepevajo glasbeniki, ki z njo nimajo skoraj nikakršne povezave, razen tega, da so bili rojeni v njej, in kako jugonostalgija prinaša velike zaslužke.
Evropa, osebno gosti Angležinjo Nikki McNeill, predstavnico za stike med mediji in glasbeniki na kopici evropskih festivalov, med katerimi so tudi nekateri največji – Exit, Sziget, Eurosonic in drugi. Njeno podjetje je znano kot ena izmed vodilnih neodvisnih PR agencij, že več kot desetletje sodeluje tudi s posameznimi glasbeniki in DJ-i, pozorno spremlja tudi spremembe v glasbeni industriji in nove trende, ki jo preoblikujejo. Na festivalih vijuga med željami novinarjev in muhami ter zahtevami glasbenih zvezdnikov, večino festivalske sezone je na poti med evropskimi mesti, a koncert vidi le, če se uspe za nekaj minut izmuzniti obveznostim.
Vedno so bile potrebne revolucije, da si je posamezni del družbe izboril pravice, ki mu pripadajo. Delavski razred, temnopolti, istospolno usmerjeni … danes pa poseben boj za svoje pravice bojujejo starejši ljudje. In njihova glasnica je 65-letna pisateljica in aktivistka Ashton Applewhite, ki je v Sloveniji predstavila knjigo Lepota let: Manifest proti starizmu. In zakaj se po njeno vsi tako zelo bojimo staranja? Ashton Applewhite pravi, da je staranje strašljivo, ker pomislimo na propadanje duha in telesa, a če starejše ljudi vprašamo, ali bi bili spet mladi, ti ne odgovorijo pritrdilno. Kako torej rešiti to razcepljenost v sebi, se uspešno spopasti z obraznimi gubami in sivimi lasmi, je povedala v oddaji Evropa osebno.
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Jim Johnson iz Indiane v ZDA je vse svoje življenje prodajal tehtnice, v prostem času pa odkrival skrivnosti barbecuea, ameriškega načina prekajevanja velikih kosov mesa na nizki temperaturi. Če bi obstajal doktorat s tega področja, bi ga 'pitmaster' Jim Johnson zagotovo imel: 28 let je tekmoval na najrazličnejših tekmovanjih, osvojil kar 76 velikih nagrad. Danes je predvsem ambasador kanzaškega načina priprave BBQ in z ekipo prijateljev iz združenja KCBQ po svetu širi vedenje in znanje 'low and slow' pečenja in prekajevanja mesa. Pred kratkim je bil prvič v Sloveniji. Slovenija ga je čisto prevzela in slovenske navdušence je učil skrivnosti pravega ameriškega barbecuea.
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj. Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
Val 202 jih praznuje 45, ena od njegovih mnogih hčera – Evropa osebno – pa letos točno 10. Oddaja, ki nas globalizira, pa vseeno skrbi za opozarjanje na različnosti, je doslej povedala prek 500 različnih zgodb, v njej smo gostili mongolske pastirje, svetovne popotnike, olimpijske zmagovalce, legende Himalaje, svetovno znane pisatelje, zvezdnike, manekenke, nenavadne politike, svetovno znane filozofe in še koga.
Pred 15-imi leti ji je bilo na enotedenskem potovanju po Sloveniji tako všeč, da se je po povratku domov, na Madžarsko, odločila, da se bo učila slovensko. Nenavaden hobi, ki je gotovo pripomogel k temu, da je danes Biborka Molnar-Gabor direktorica madžarskega kulturnega inštituta v Ljubljani.
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Neveljaven email naslov