Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil Tuup in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu.
“Kratka zgodba o meni govori o tem, kako sem dobil svoje ime – Tuup. To je akronim za The Unprecedented Unorthodox Preacher. Iskal sem ime, ki bi me nosilo po moji umetniški poti, in pri 18-ih ali 19-ih me je našlo v sanjah – pravim mu moje duhovno ime. Jaz sem postal Tuup, on je postal jaz in s tem imenom ustvarjam.”
Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta. Besede je najprej zlagal v verze, a kmalu ga je posrkal vase svet pripovedništva:
“Vedno me je privlačila misel, kako je, če ne veš točno, kaj bo prišlo iz tvojih ust, vendar hkrati veš, kaj boš povedal. Pripovedovanje bi lahko primerjal z džezom. Ogrodje obstaja, a se slog lahko spreminja, predstaviš lahko različne motive, a na splošno poznaš konec. Gre za improvizacijo. To je veliko zabavneje, ustvarjaš čarovnijo. Ko se ta konča, se konča tudi trenutek in ga ni več mogoče ponoviti.”
Da trenutek ujamete, pa se morate ustaviti in prisluhniti. Poslušanje je vrlina, ki v hitrem tempu današnjega sveta izgublja svoje mesto. Pripovedovalce zgodb, okoli katerih so se zbrali poslušalci in z zanimanjem poslušali, kako se bo razpletlo, so v Evropi nadomestili zvočniki in ekrani:
“Na zahodu nimamo več časa za druženje. Življenje je podrejeno napredku, premikom, razvoju. Pozabili smo na druženje in ustno izročilo. Spet si moramo vzeti čas in poslušati. Prisluhniti moramo tudi tistemu, česar ne poznamo, kar morda ne izvira iz naše kulture, in uživati v kulturi drugega. To je potovanje v mislih, sledenje pripovedovalcu iz Indije, Afrike ali Kitajske. Gre za poslušanje zgodbe, upam pa, da hkrati tudi za učenje, uživanje in zabavo.”
Zgodbe so temelj medkulturnega dialoga, je prepričan Tuup. Pletejo vezi med preteklostjo in sedanjostjo, med kulturami, posamezniki in seveda med pripovedovalcem in njegovimi poslušalci:
“Svoje pripovedovanje si rad predstavljam kot pogovor. V pogovoru ne veš natančno, kaj boš povedal, poslušaš sogovornika, mu odgovoriš, on te posluša in ti nekaj pove – poteka izmenjava. Tako je tudi pri pripovedništvu – okvirno vem, kaj hočem povedati, a hkrati želim biti tudi sam presenečen nad tem, kar pride iz mojih ust. Na Karibih velja pregovor: usta se odprejo, zgodba skoči ven.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil Tuup in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu.
“Kratka zgodba o meni govori o tem, kako sem dobil svoje ime – Tuup. To je akronim za The Unprecedented Unorthodox Preacher. Iskal sem ime, ki bi me nosilo po moji umetniški poti, in pri 18-ih ali 19-ih me je našlo v sanjah – pravim mu moje duhovno ime. Jaz sem postal Tuup, on je postal jaz in s tem imenom ustvarjam.”
Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta. Besede je najprej zlagal v verze, a kmalu ga je posrkal vase svet pripovedništva:
“Vedno me je privlačila misel, kako je, če ne veš točno, kaj bo prišlo iz tvojih ust, vendar hkrati veš, kaj boš povedal. Pripovedovanje bi lahko primerjal z džezom. Ogrodje obstaja, a se slog lahko spreminja, predstaviš lahko različne motive, a na splošno poznaš konec. Gre za improvizacijo. To je veliko zabavneje, ustvarjaš čarovnijo. Ko se ta konča, se konča tudi trenutek in ga ni več mogoče ponoviti.”
Da trenutek ujamete, pa se morate ustaviti in prisluhniti. Poslušanje je vrlina, ki v hitrem tempu današnjega sveta izgublja svoje mesto. Pripovedovalce zgodb, okoli katerih so se zbrali poslušalci in z zanimanjem poslušali, kako se bo razpletlo, so v Evropi nadomestili zvočniki in ekrani:
“Na zahodu nimamo več časa za druženje. Življenje je podrejeno napredku, premikom, razvoju. Pozabili smo na druženje in ustno izročilo. Spet si moramo vzeti čas in poslušati. Prisluhniti moramo tudi tistemu, česar ne poznamo, kar morda ne izvira iz naše kulture, in uživati v kulturi drugega. To je potovanje v mislih, sledenje pripovedovalcu iz Indije, Afrike ali Kitajske. Gre za poslušanje zgodbe, upam pa, da hkrati tudi za učenje, uživanje in zabavo.”
Zgodbe so temelj medkulturnega dialoga, je prepričan Tuup. Pletejo vezi med preteklostjo in sedanjostjo, med kulturami, posamezniki in seveda med pripovedovalcem in njegovimi poslušalci:
“Svoje pripovedovanje si rad predstavljam kot pogovor. V pogovoru ne veš natančno, kaj boš povedal, poslušaš sogovornika, mu odgovoriš, on te posluša in ti nekaj pove – poteka izmenjava. Tako je tudi pri pripovedništvu – okvirno vem, kaj hočem povedati, a hkrati želim biti tudi sam presenečen nad tem, kar pride iz mojih ust. Na Karibih velja pregovor: usta se odprejo, zgodba skoči ven.”
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov