Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med upori proti režimu Slobodana Miloševića, kasneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je eno leto z občasnim delom po restavracijah in barih učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku.
Na Mednarodnem sodišču za vojen zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči in to je slišal tudi Marko in dobesedno padel v vodo med najtežje procese sodišča v Haagu.
Njegov prvi primer obrambe je bil njegov nekdanji sovražnik številka ena Milošević.
Poudarja, da je za resnico o tem, kaj se je dogajalo v vojni na Balkanu, treba brati originalne dokumente in ne interpretacij
V vojnih konfliktih resnica nikoli ni samo ena. In če to kje velja, potem to velja za zadnjo krvavo morijo na Balkanu. S tem se je v zadnjih letih soočal srbski mednarodni pravnik, ki živi v Ljubljani, Marko Sladojević.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med uporom proti režimu Slobodana Miloševića, pozneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je med občasnim delom po restavracijah in barih leto dni učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku.
Na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči. Slišal je za razpis in se kmalu znašel med najtežjimi procesi sodišča v Haagu.
Njegov prvi primer obrambe je bil nekdanji sovražnik številka ena– Milošević. Ta je še pred izrekom sodbe umrl, zato je prevzel tudi druge primere vojnih zločincev. Njegovo načelo, da si vsak človek zasluži pošteno sojenje, ga je skoraj stalo družine, potem ko je pristal tudi v ekipi obrambe Radovana Karadžića.
“Da ne bo pomote, jaz ne branim Karadžića neposredno, saj se uradno brani sam. Sem samo v ekipi, ki mu pripravlja in zbira dokaze, pregleduje tisoče dokumentov in se pogovarja s stotinami prič. Smo zaposleni na Haaškem tribunalu in tudi plačujejo nas oni.”
Po desetih letih branja dokumentov in zagovarjanja vojnih zločincev je prekinil delo v Haagu in se posvetil ozaveščanju mladih na Balkanu o tem, kaj se je v regiji dogajalo pred 20 leti.
“Mladim bomo poskušali predstaviti, kaj je to vojna, ker oni o tem nimajo pojma. In jim z nekakšno šok terapijo predstaviti težko življenje po vojni.”
O njegovi dozdajšnji poklicni poti in hoji po robu prepada med moralno in poklicno etiko je Aleksandar Nikolić posnel dokumentarni film Srbski odvetnik.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med upori proti režimu Slobodana Miloševića, kasneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je eno leto z občasnim delom po restavracijah in barih učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku.
Na Mednarodnem sodišču za vojen zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči in to je slišal tudi Marko in dobesedno padel v vodo med najtežje procese sodišča v Haagu.
Njegov prvi primer obrambe je bil njegov nekdanji sovražnik številka ena Milošević.
Poudarja, da je za resnico o tem, kaj se je dogajalo v vojni na Balkanu, treba brati originalne dokumente in ne interpretacij
V vojnih konfliktih resnica nikoli ni samo ena. In če to kje velja, potem to velja za zadnjo krvavo morijo na Balkanu. S tem se je v zadnjih letih soočal srbski mednarodni pravnik, ki živi v Ljubljani, Marko Sladojević.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med uporom proti režimu Slobodana Miloševića, pozneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je med občasnim delom po restavracijah in barih leto dni učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku.
Na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči. Slišal je za razpis in se kmalu znašel med najtežjimi procesi sodišča v Haagu.
Njegov prvi primer obrambe je bil nekdanji sovražnik številka ena– Milošević. Ta je še pred izrekom sodbe umrl, zato je prevzel tudi druge primere vojnih zločincev. Njegovo načelo, da si vsak človek zasluži pošteno sojenje, ga je skoraj stalo družine, potem ko je pristal tudi v ekipi obrambe Radovana Karadžića.
“Da ne bo pomote, jaz ne branim Karadžića neposredno, saj se uradno brani sam. Sem samo v ekipi, ki mu pripravlja in zbira dokaze, pregleduje tisoče dokumentov in se pogovarja s stotinami prič. Smo zaposleni na Haaškem tribunalu in tudi plačujejo nas oni.”
Po desetih letih branja dokumentov in zagovarjanja vojnih zločincev je prekinil delo v Haagu in se posvetil ozaveščanju mladih na Balkanu o tem, kaj se je v regiji dogajalo pred 20 leti.
“Mladim bomo poskušali predstaviti, kaj je to vojna, ker oni o tem nimajo pojma. In jim z nekakšno šok terapijo predstaviti težko življenje po vojni.”
O njegovi dozdajšnji poklicni poti in hoji po robu prepada med moralno in poklicno etiko je Aleksandar Nikolić posnel dokumentarni film Srbski odvetnik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov