Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih.
Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
"Dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega"
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna.
Karin Sturm je v zadnjih petintridesetih letih v živo spremljala praktično vse dirke F1.
Potovanja na različne celine postajajo čedalje bolj naporna, toda F1 je njeno življenje. Že od malih nog je vedela, da bo novinarka, v motošport se je podala zaradi Nikija Laude: “Kot najstnica sem bila velika oboževalka Nikija Laude. Moje prijateljice so imele posterje glasbenih zvezdnikov, jaz pa Laudine. To je bilo v času njegove vrnitve po nesreči.”
Ko je začela, je bila ena redkih novinark v karavani.
“Kot ženska v F1 moraš biti boljša od moških in dokazati, da se na tekmovanje in tehniko spoznaš ravno toliko kot moški.” #zdajsevrti
— Val 202 (@Val202) July 22, 2015
Na vprašanje o tem, če je v F1 sploh kaj prostora za pametne ženske, odgovori z nasmeškom. Poudarja, da se v zadnjih letih prostor odpira, v ekipah deluje nekaj inženirk. A voznic še vedno ni: “Zagotovo je to povezano tudi s tem, da se z motošportom ukvarja precej manj deklic kot dečkov. Vedeti moramo tudi, da se od žensk zahteva več. Ni dovolj, da je hitra, biti mora tudi lepa in imeti manekensko postavo. Od moških tega ne zahtevajo. Zato včasih spodbujajo napačne. Nadarjene voznice pa včasih ne dobijo sponzorjev, ker ne izpolnjujejo lepotnih idealov. Za ženske je dvakrat težje.”
Upa, da bo v naslednjih letih lahko napisala tudi knjigo o kakšni zanimivi voznici, nad trenutnim stanjem v karavani sicer ni navdušena. Pravi, da pogreša karizmatične voznike.
Pred kratkim je izšla njena knjiga o najbolj uspešnem vozniku vseh časov Michaelu Schumacherju. Knjiga se začne s poglavjem o tragični smučarski nesreči.
Karin pravi, da nima najnovejših podatkov o Schumacherjevemu zdravstvenemu stanju. Verjame uradnim sporočilom, ki že eno leto govorijo o majhnem napredku pri rehabilitaciji.
“Dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega. #zdajsevrti
— Val 202 (@Val202) July 22, 2015
Že dobra 3 desetletja je del karavane F1, Schumacherja izjemno ceni. Predvsem zato, ker se na poti od anonimneža do megazvezdnika ni veliko spremenil: “Določene stvari so zagotovo ostale enake. Določene značajske lastnosti, ki ga spremljajo že od otroštva. Častihlepje, odločnost in silna želja po zmagi. Pa tudi malenkosti, zaradi katerih smo se vedno znova šalili. Denimo varčnost. Ko je že živel v Švici in je bil milijonar, je še vedno kupoval marmelado iz Nemčije, ker je bila tam cenejša.”
Karin Sturm zavrača očitke, da je Schumacherjevo nesrečo izkoristila za pisanje knjige in večji zaslužek. Kot pravi je morala podobne očitke poslušati že, ko je napisala knjigo o Ayrtonu Senni: “Bil je najbolj navdušujoča osebnost v zadnjih tridesetih letih v F1. Res zelo zanimiva oseba.”
710 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih.
Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
"Dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega"
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna.
Karin Sturm je v zadnjih petintridesetih letih v živo spremljala praktično vse dirke F1.
Potovanja na različne celine postajajo čedalje bolj naporna, toda F1 je njeno življenje. Že od malih nog je vedela, da bo novinarka, v motošport se je podala zaradi Nikija Laude: “Kot najstnica sem bila velika oboževalka Nikija Laude. Moje prijateljice so imele posterje glasbenih zvezdnikov, jaz pa Laudine. To je bilo v času njegove vrnitve po nesreči.”
Ko je začela, je bila ena redkih novinark v karavani.
“Kot ženska v F1 moraš biti boljša od moških in dokazati, da se na tekmovanje in tehniko spoznaš ravno toliko kot moški.” #zdajsevrti
— Val 202 (@Val202) July 22, 2015
Na vprašanje o tem, če je v F1 sploh kaj prostora za pametne ženske, odgovori z nasmeškom. Poudarja, da se v zadnjih letih prostor odpira, v ekipah deluje nekaj inženirk. A voznic še vedno ni: “Zagotovo je to povezano tudi s tem, da se z motošportom ukvarja precej manj deklic kot dečkov. Vedeti moramo tudi, da se od žensk zahteva več. Ni dovolj, da je hitra, biti mora tudi lepa in imeti manekensko postavo. Od moških tega ne zahtevajo. Zato včasih spodbujajo napačne. Nadarjene voznice pa včasih ne dobijo sponzorjev, ker ne izpolnjujejo lepotnih idealov. Za ženske je dvakrat težje.”
Upa, da bo v naslednjih letih lahko napisala tudi knjigo o kakšni zanimivi voznici, nad trenutnim stanjem v karavani sicer ni navdušena. Pravi, da pogreša karizmatične voznike.
Pred kratkim je izšla njena knjiga o najbolj uspešnem vozniku vseh časov Michaelu Schumacherju. Knjiga se začne s poglavjem o tragični smučarski nesreči.
Karin pravi, da nima najnovejših podatkov o Schumacherjevemu zdravstvenemu stanju. Verjame uradnim sporočilom, ki že eno leto govorijo o majhnem napredku pri rehabilitaciji.
“Dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega. #zdajsevrti
— Val 202 (@Val202) July 22, 2015
Že dobra 3 desetletja je del karavane F1, Schumacherja izjemno ceni. Predvsem zato, ker se na poti od anonimneža do megazvezdnika ni veliko spremenil: “Določene stvari so zagotovo ostale enake. Določene značajske lastnosti, ki ga spremljajo že od otroštva. Častihlepje, odločnost in silna želja po zmagi. Pa tudi malenkosti, zaradi katerih smo se vedno znova šalili. Denimo varčnost. Ko je že živel v Švici in je bil milijonar, je še vedno kupoval marmelado iz Nemčije, ker je bila tam cenejša.”
Karin Sturm zavrača očitke, da je Schumacherjevo nesrečo izkoristila za pisanje knjige in večji zaslužek. Kot pravi je morala podobne očitke poslušati že, ko je napisala knjigo o Ayrtonu Senni: “Bil je najbolj navdušujoča osebnost v zadnjih tridesetih letih v F1. Res zelo zanimiva oseba.”
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.
Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.
Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.
Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja
Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.
Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.
“Hočemo funk” še danes odmeva med občinstvom na koncertih ameriškega pozavnista Freda Wesleyja. Gost Evrope osebno se lahko pohvali z dolgim seznamom sodelovanj z največjimi glasbenimi imeni, in to vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Med drugim je bil vodja zasedbe Jamesa Browna, igral z Maceom Parkerjem in Georgeem Clintonom.
François Hugo je južnoafriški klinični psiholog in mednarodno priznan svetovalec za menedžment. V prostem času je tudi pilot. Rodil se je v Malaviju, v katerem so starši delali kot misijonarji. Pomena denarja in družbenega statusa se je tako zavedel šele, ko je odšel študirat v Južno Afriko, v kateri živi še danes. V oddaji Evropa osebno je med drugim povedal, kakšno je bilo otroštvo na afriškem podeželju, kako se poslovno okolje Južne Afrike razlikuje od evropskega in kakšen je njegov recept za 51 let uspešnega zakonskega življenja.
Pedro Silveira prihaja iz severovzhodnega dela Brazilije, kjer je po naših standardih zaradi bližine ekvatorja ves čas poletje - prijetnih 32 stopinj. Zato slovensko zimo, pa čeprav je tukaj prvič videl čudežni sneg, težko prenaša. Po sedmih mesecih življenja v Sloveniji kot pravi Slovenec obožuje zelje, štruklje in govejo juho, ne mara pa “upravne enote”. O tem, kako se privaja na mraz, kako mu gre učenje slovenščine in ali si predstavlja svoje življenje preživeti v Ljubljani, pa v tokratni Evropi osebno.
Shasha Liao je v Slovenijo prišla pred osemnajstimi leti. Sem jo je pripeljala ljubezen na prvi pogled, kot rada poudari. V Ljubljani vodi turistično agencijo, dvakrat na leto obišče Kitajsko, kjer neznansko uživa v karaokah. Pravi, da če si v Sloveniji zaželi kitajsko hrano, mora v restavracijo poklicati kak dan prej, da ji pripravijo pravo kitajsko hrano, saj je ta po večini prilagojena okusu Evropejcev. Rodila se je v času politike enega otroka, zdaj pa pravi, da na Kitajskem rodnost upada, tudi poroke so vse redkejše, nepremičnine pa bistveno dražje kot tu. Ljubljana ji je všeč, ker je vse na dosegu roke, naš način življenja pa omogoča kakovostno druženje z otroki.
V Evropi osebno tokrat predstavljamo alpinista Toma Livingstona. Britanec ima za seboj veliko uspešnih alpinističnih vzponov, skupaj s Slovencema Luko Stražarjem in Alešem Česnom je za eno od odprav prejel tudi nagrado zlati cepin. Tom Livingstone se v Slovenijo rad in večkrat vrača, ta hip pa živi v Franciji.
Antropolog dr. Eric Hirsch nas z zgodbami obredov, kolonializma in misijonarizma popelje v Papuo Novo Gvinejo v osemdesetih, ko prehod iz otroštva v odraslost še ni bil predstava za turiste. Kako so domačini, ki so jim vzvišeni antropologi nekoč pravili divjaki, izkazovali svojo moč? Z Ericom Hirschem se pogovarja Gorazd Rečnik.
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Paradižnik, tortice, testenine, fižol, sir, pica … Hrana, ob kateri se nam pocedijo sline, in živila, ki jih lahko najdete tudi na zidovih v italijanski Veroni. Cibo oziroma po slovensko Hrana je italijanski umetnik in grafitar, ki jih ustvarja. Konec poletja je porisal tudi veliko steno pri Kinu Šiška. Tam najdete jajčevec, gobo, korenje, špargelj in papriko. Cibo je začel hrano upodabljati na stenah mesta, da bi prekril sovražna sporočila in sovražne simbole. Njegovo delo je v večini prostovoljno, srečuje se z grožnjami, nasprotniki mu uničujejo grafite, a to sprejema z ironijo. Prisluhnite mu in si tudi oglejte njegov pisan grafit.
Neveljaven email naslov