Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Mahesh je mojster karnatskega petja; med drugim je nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici in Zdravljici nadel karnatsko preobleko
Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Ima temne oči, kot je to značilno za Indijce, je temne olivne polti in grivasto črnih las do ramen. Indijec, ki pravi, da je vesel, da je osebno spoznal Evropo. Priimek je podedoval po očetu, ime pa po bogu stvarniku in uničevalcu – Šivi.
Mahesh Vinayakram: “Moja filozofija je preprosta in sestoji iz treh vrednot: duhovnosti, glasbe in ljubezni.” #zdaj
— Val 202 (@Val202) August 12, 2015
Kot se rad pohvali, je njegov oče prvi z območja Južne Indije, ki je dobil grammyja. Bil je del skupine Shakti z Johnom McLaughlinom in Zakirom Hussainom.
Zato ker lahko spreminja življenja, pravi. “To sem tudi izkusil. Nekoč sem pel ženski, ki je imela nekaj več kot 50 let in je trpela zaradi hude nespečnosti in depresije. Nisem poznal njenega jezika, ona ni poznala mojega. In ko sem začel peti, se je začela mehčati …”
V Indiji po njegovih besedah obstajata dva temeljna glasbena sistema. Eden je severnoindijska, tako imenovana hindustanska šola, drugi južnoindijska oziroma karnatska šola. “Tako kot imate vi lestvico solmizacijskih zlogov, ima svojo lestvico tudi karnatska šola.” Posebnost njihove glasbe je tudi gamaka. To je specifična dolžina intervalov med posameznimi notami, pojasni.
Stik s Slovenijo je vzpostavil zaradi glasbenika in mojstra lutkarstva Matije Solceta. Slovenci so po njegovih besedah zelo odprti in prijateljski, tudi naša glasba mu je všeč. Ob tem Mahesh ni mogel mimo imena naše države:
“S-LOVE-NIJA: V Sloveniji domuje ljubezen.”
In kaj so ga naučila številna glasbena potovanja? “Rekel bi: ljubi in širi ljubezen ter tudi ti prispevaj kaj za miren in srečen planet. Kjer koli si, lahko širiš veselje okrog sebe,” dodaja, “sreče kot take ni, sreča je le v nas.”
713 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Mahesh je mojster karnatskega petja; med drugim je nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici in Zdravljici nadel karnatsko preobleko
Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Ima temne oči, kot je to značilno za Indijce, je temne olivne polti in grivasto črnih las do ramen. Indijec, ki pravi, da je vesel, da je osebno spoznal Evropo. Priimek je podedoval po očetu, ime pa po bogu stvarniku in uničevalcu – Šivi.
Mahesh Vinayakram: “Moja filozofija je preprosta in sestoji iz treh vrednot: duhovnosti, glasbe in ljubezni.” #zdaj
— Val 202 (@Val202) August 12, 2015
Kot se rad pohvali, je njegov oče prvi z območja Južne Indije, ki je dobil grammyja. Bil je del skupine Shakti z Johnom McLaughlinom in Zakirom Hussainom.
Zato ker lahko spreminja življenja, pravi. “To sem tudi izkusil. Nekoč sem pel ženski, ki je imela nekaj več kot 50 let in je trpela zaradi hude nespečnosti in depresije. Nisem poznal njenega jezika, ona ni poznala mojega. In ko sem začel peti, se je začela mehčati …”
V Indiji po njegovih besedah obstajata dva temeljna glasbena sistema. Eden je severnoindijska, tako imenovana hindustanska šola, drugi južnoindijska oziroma karnatska šola. “Tako kot imate vi lestvico solmizacijskih zlogov, ima svojo lestvico tudi karnatska šola.” Posebnost njihove glasbe je tudi gamaka. To je specifična dolžina intervalov med posameznimi notami, pojasni.
Stik s Slovenijo je vzpostavil zaradi glasbenika in mojstra lutkarstva Matije Solceta. Slovenci so po njegovih besedah zelo odprti in prijateljski, tudi naša glasba mu je všeč. Ob tem Mahesh ni mogel mimo imena naše države:
“S-LOVE-NIJA: V Sloveniji domuje ljubezen.”
In kaj so ga naučila številna glasbena potovanja? “Rekel bi: ljubi in širi ljubezen ter tudi ti prispevaj kaj za miren in srečen planet. Kjer koli si, lahko širiš veselje okrog sebe,” dodaja, “sreče kot take ni, sreča je le v nas.”
Velikokrat lahko preberemo narod Sámi ali Laponci, Lene Cecilia Sparrok pa pravi, da je za njeno ljudstvo ta izraz žaljiv. On so Samiji, natančneje južni Samiji, njihov jezik je južna samijščina, ki ga tudi zaradi temnega obdobja v zgodovini – ko so Samiji veljali za manj vredne in neumne ljudi in so številni pustili vse za seboj in postali Švedi – govori le še približno 500 ljudi. Na to temo je tudi letošnji zmagovalni film za nagrado LUX Nečista kri. Z glavno igralko Elle Marjo oziroma Lene Cecilio Sparrok in njeno sestro Mio Eriko Sparrok smo se srečali na podelitvi nagrade v Evropskem parlamentu v Strasbourgu.
Tom Kelly je torej vez med ameriško smučarsko reprezentanco in javnostjo. In to že več kot 30 let. V zimske športe se je zaljubil že zelo zgodaj in to po zaslugi televizije. Tom Kelly naj bi po letošnji smučarski sezoni odšel v pokoj in zapustil mesto podpredsednika ameriške smučarske zveze, zadolženega za odnose z javnostjo in množičnimi občili. V Soeldnu, kjer se je začela nova smučarska sezona, ga je v Evropo osebno povabil Aleš Smrekar.
Tokrat gostje Evrope, osebno! nismo iskali mi, ampak je na nek način ona našla nas. Helena Klersy je 15 letna nemška šolarka, ki je oktobra na Radiu Slovenija teden dni opravljala prakso. In s svojo prijetnostjo pustila vtis. Celo med montažo današnje oddaje je tonski mojster vzkliknil – aha, to je pa tista prijetna punca iz Nemčije.
Theo Karoumenos je prepotoval številna mesta in države, a se na koncu ustalil v Mariboru. Prepričale so ga številne kavarne in prečudovito Pohorje, pa tudi strpni prebivalci: “Nikoli me niso gledali postrani, češ, kdo si ali kaj hočeš.” Čeprav prihaja iz Francije, pravi, da ni Francoz. Ima tipično helensko ime, pa ni Grk.
Po zgodbi Krzystofa Charamse bo slej kot prej nekdo posnel film. Rodil se je v zelo verni poljski katoliški družini in si že od vedno želel postati duhovnik. Postal je ne samo to, ampak tudi predavatelj na dveh univerzah in celo del vatikanske kongregacije za doktrino vere, nekoč bolj znane kot inkvizicija. Pred dvema letoma je najprej povzročil vihar v Vatikanu, ko je zahteval, da ta podpre katalonsko samostojnost; takoj zatem pa še potres, ko je na novinarski konferenci povedal, da je gej. Ker homoseksualnost v cerkvi neuradno obstaja, so ga uradno izključili iz cerkve zaradi heteroseksualnih odnosov. Danes Charamsa predava po Evropi in razkriva hinavščino, predvsem pa obsoja homofobijo cerkve, katere del je bil tudi sam. Med drugim to dela s podatkom, da je približno polovica duhovnikov gejev. Odstotek naj bi bil vsaj tak tudi pri zadnjih dveh papežih.
Nedaleč od Krtine je vaška gostilna, kot jih je na stotine po slovenskem podeželju. Z eno veliko razliko - v njej strežejo izključno italijanske jedi in točijo samo italijanska vina. Z eno drobno izjemo, ki so jo 'izsilili' domačini. V kuhinji poveljuje 'capo cuoco' Roberto Monas, polnokrvni Italijan, ki prihaja iz Torina, kamor so se njegovi starši po drugi svetovni vojni preselili iz hrvaške Istre.
Niti predstavljati si ne moremo, skozi kaj vse mora Yara Bamieh, preden lahko odpotuje iz domače Palestine. Že dejstvo, da zato, ker se je rodila v Jeruzalemu, nima palestinske osebne izkaznice, in ker je Palestinka, rojena v Izraelu, ne more imeti izraelske osebne izkaznice, je dovolj bizarno. Še bolj bizarno pa je, da ima za potovanje v tujino jordanski potni list. Pravi, da se na vse te nedoumljivosti človek nekako navadi in mu sčasoma tudi stalen nadzor pride v navado, saj drugače ne bi imel nič od življenja. In Yara Bamieh želi od življenja čim več, je ilustratorka otroških knjig, ki si želi uspeti tudi na tujem. O tem, zakaj je študirala arhitekturo, a nikoli ni postala arhitektka, o nadzornih točkah in življenju pod budnim očesom Izraelcev ter o tem, zakaj misli, da lahko ilustracija pove več kot tisoč besed, v oddaji Evropa osebno.
Za Slovenijo je prvič slišala leta 1999, z njo pa jo je povezala nogometna tekme. Prav tista, za nas legendarna, zasnežena, v Kijevu, ki je Slovenijo popeljala na prvo evropsko prvenstvo. Takrat je spoznala Slovenca, zaradi katerega danes živi v Ljubljani. In – da, še vedno hodi na reprezentančne tekme, le da ji zdaj srce že bolj bije za drugo reprezentanco. Ukrajinska Rusinja iz Donbasa v Luganski regiji, Marija Sotnikova Štravs, je sicer prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino, piše pa tudi doktorat iz jezikovnih politik v slovanskih državah. Prav v preteklem tednu so v Ukrajini sprejeli nov zakon o jeziku v šolah, ki je že povzročil spore s praktično vsemi njihovimi sosedami. Skratka, ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi aktualna sogovornica.
Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo pristane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovnica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata you tube filmčke, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane, do jezika.
Belgijski pisatelj Stefan Hertmans o spominih na Neue Slowenische Kunst, kritičnem Odprtem pismu Evropi, poeziji in o tem, ali se pisatelj že rodiš ali to postaneš
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Pri Adamu Harveyu lahko kupite neuporabne reči, kot je denimo termo-burka, ali pa žepni motilec mobilnih signalov. Lahko si privoščite tudi komplet lasulj in ličil, s katerimi se namažete do neprepoznavnosti. Seveda Adam s tem ne išče morebitnih tržnih niš in potencialnih prodajnih uspešnic, gre za njegove umetniške projekte, s katerimi opozarja na pomen naše zasebnosti. Za svoj največji dosežek sicer Adam šteje to, da gre njegovo delo zelo na živce Pentagonu in ameriški Centralni obveščevalni agenciji.
“Tam, kjer je srce, tam sem jaz,” je svoje nastope v Srbiji upravičevala Tereza Kesovija, čeprav je takoj po razpadu Jugoslavije zelo jasno dejala, da v Srbiji ne bo nikoli več nastopila. A kar je politika velikokrat ločila, je potem glasba združila. Tudi prebivalce nekdanjih jugoslovanskih držav. In jih združuje še danes, pravi srbska sociologinja Ana Petrov, ki raziskuje komercializacijo Jugoslavije skozi glasbo. Sprašuje se, kakšne občutke nam še danes vzbujajo nastopi jugoslovanskih zvezd, zakaj o Jugoslaviji prepevajo glasbeniki, ki z njo nimajo skoraj nikakršne povezave, razen tega, da so bili rojeni v njej, in kako jugonostalgija prinaša velike zaslužke.
Evropa, osebno gosti Angležinjo Nikki McNeill, predstavnico za stike med mediji in glasbeniki na kopici evropskih festivalov, med katerimi so tudi nekateri največji – Exit, Sziget, Eurosonic in drugi. Njeno podjetje je znano kot ena izmed vodilnih neodvisnih PR agencij, že več kot desetletje sodeluje tudi s posameznimi glasbeniki in DJ-i, pozorno spremlja tudi spremembe v glasbeni industriji in nove trende, ki jo preoblikujejo. Na festivalih vijuga med željami novinarjev in muhami ter zahtevami glasbenih zvezdnikov, večino festivalske sezone je na poti med evropskimi mesti, a koncert vidi le, če se uspe za nekaj minut izmuzniti obveznostim.
Vedno so bile potrebne revolucije, da si je posamezni del družbe izboril pravice, ki mu pripadajo. Delavski razred, temnopolti, istospolno usmerjeni … danes pa poseben boj za svoje pravice bojujejo starejši ljudje. In njihova glasnica je 65-letna pisateljica in aktivistka Ashton Applewhite, ki je v Sloveniji predstavila knjigo Lepota let: Manifest proti starizmu. In zakaj se po njeno vsi tako zelo bojimo staranja? Ashton Applewhite pravi, da je staranje strašljivo, ker pomislimo na propadanje duha in telesa, a če starejše ljudi vprašamo, ali bi bili spet mladi, ti ne odgovorijo pritrdilno. Kako torej rešiti to razcepljenost v sebi, se uspešno spopasti z obraznimi gubami in sivimi lasmi, je povedala v oddaji Evropa osebno.
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Jim Johnson iz Indiane v ZDA je vse svoje življenje prodajal tehtnice, v prostem času pa odkrival skrivnosti barbecuea, ameriškega načina prekajevanja velikih kosov mesa na nizki temperaturi. Če bi obstajal doktorat s tega področja, bi ga 'pitmaster' Jim Johnson zagotovo imel: 28 let je tekmoval na najrazličnejših tekmovanjih, osvojil kar 76 velikih nagrad. Danes je predvsem ambasador kanzaškega načina priprave BBQ in z ekipo prijateljev iz združenja KCBQ po svetu širi vedenje in znanje 'low and slow' pečenja in prekajevanja mesa. Pred kratkim je bil prvič v Sloveniji. Slovenija ga je čisto prevzela in slovenske navdušence je učil skrivnosti pravega ameriškega barbecuea.
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj. Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
Val 202 jih praznuje 45, ena od njegovih mnogih hčera – Evropa osebno – pa letos točno 10. Oddaja, ki nas globalizira, pa vseeno skrbi za opozarjanje na različnosti, je doslej povedala prek 500 različnih zgodb, v njej smo gostili mongolske pastirje, svetovne popotnike, olimpijske zmagovalce, legende Himalaje, svetovno znane pisatelje, zvezdnike, manekenke, nenavadne politike, svetovno znane filozofe in še koga.
Pred 15-imi leti ji je bilo na enotedenskem potovanju po Sloveniji tako všeč, da se je po povratku domov, na Madžarsko, odločila, da se bo učila slovensko. Nenavaden hobi, ki je gotovo pripomogel k temu, da je danes Biborka Molnar-Gabor direktorica madžarskega kulturnega inštituta v Ljubljani.
Neveljaven email naslov