Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
"Tu veliko plešete kot pri nas v Andih"
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika. Verjetno pa bi se vsi strinjali, da je Panchito, ne glede na svojo trenutno vlogo, človek z neverjetno zalogo optimizma in veselja do življenja. “Kdo je Francisco Soto Bravo … Nekdo, ki rad potuje, pleše, igra glasbo, uživa življenje. To je Francisco Soto Bravo.”
Panchito oziroma Francisco Soto Bravo je otroštvo in mladost preživel v perujskih Andih. Skupaj s štirimi brati in štirimi sestrami je odraščal na majhni kmetiji v mestu Ayacucho, ki leži na višini 2746 metrov. Danes v Peruju živita le še dva brata, ostali so se razkropili po svetu.
Panchito: “Oče nam je rekel, da bo skrbel za nas do 18. leta, potem pa se naj znajdemo sami. Mislim, da je tako prav.” #EvropaOsebno
— Val 202 (@Val202) August 19, 2015
Francisco Soto Bravo se je tako odpravil “obljubljeno deželo”, v Evropo. “V Nemčiji se nisem počutil kot doma. Ko sem potoval, sem opazil, da so ljudje tukaj bolj odprti, bolj prijazni, krasni ljudje. Dokler nisem znal slovensko. Ko govoriš drug jezik, so vsi okoli tebe, zdaj, ko že znam slovensko, nisem več zanimiv.” Čeprav zaradi življenjske poti zna več jezikov, najraje govori v inkovskem jeziku quechua. “Pogrešam ta jezik. Komaj čakam, da pridem domov in ga govorim, ker je eden izmed najlepših jezikov. Ponosen sem, da so ga govorili naši predniki in nočem, da bi se izgubil.”
Poleg inkovskega jezika je v hiši družine Soto Bravo vedno odmevala tudi glasba. Oče, učitelj glasbe, zgodovine in inkovskega jezika, je govoril, da moraš peti, plesati in igrati, če tega ne znaš, nimaš v njihovi hiši kaj iskati. Francisko Soto Bravo ljubezen do glasbe in plesa ohranja še danes. “Brez plesa in glasbe ne morem živeti. To je hrana za telo.”
Perujec Panchito: “Glasba je hrana, ki jo potrebuje vsako telo. Vidim, da tukaj veliko plešete, podobno kot pri nas v Andih.” #EvropaOsebno
— Val 202 (@Val202) August 19, 2015
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
"Tu veliko plešete kot pri nas v Andih"
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika. Verjetno pa bi se vsi strinjali, da je Panchito, ne glede na svojo trenutno vlogo, človek z neverjetno zalogo optimizma in veselja do življenja. “Kdo je Francisco Soto Bravo … Nekdo, ki rad potuje, pleše, igra glasbo, uživa življenje. To je Francisco Soto Bravo.”
Panchito oziroma Francisco Soto Bravo je otroštvo in mladost preživel v perujskih Andih. Skupaj s štirimi brati in štirimi sestrami je odraščal na majhni kmetiji v mestu Ayacucho, ki leži na višini 2746 metrov. Danes v Peruju živita le še dva brata, ostali so se razkropili po svetu.
Panchito: “Oče nam je rekel, da bo skrbel za nas do 18. leta, potem pa se naj znajdemo sami. Mislim, da je tako prav.” #EvropaOsebno
— Val 202 (@Val202) August 19, 2015
Francisco Soto Bravo se je tako odpravil “obljubljeno deželo”, v Evropo. “V Nemčiji se nisem počutil kot doma. Ko sem potoval, sem opazil, da so ljudje tukaj bolj odprti, bolj prijazni, krasni ljudje. Dokler nisem znal slovensko. Ko govoriš drug jezik, so vsi okoli tebe, zdaj, ko že znam slovensko, nisem več zanimiv.” Čeprav zaradi življenjske poti zna več jezikov, najraje govori v inkovskem jeziku quechua. “Pogrešam ta jezik. Komaj čakam, da pridem domov in ga govorim, ker je eden izmed najlepših jezikov. Ponosen sem, da so ga govorili naši predniki in nočem, da bi se izgubil.”
Poleg inkovskega jezika je v hiši družine Soto Bravo vedno odmevala tudi glasba. Oče, učitelj glasbe, zgodovine in inkovskega jezika, je govoril, da moraš peti, plesati in igrati, če tega ne znaš, nimaš v njihovi hiši kaj iskati. Francisko Soto Bravo ljubezen do glasbe in plesa ohranja še danes. “Brez plesa in glasbe ne morem živeti. To je hrana za telo.”
Perujec Panchito: “Glasba je hrana, ki jo potrebuje vsako telo. Vidim, da tukaj veliko plešete, podobno kot pri nas v Andih.” #EvropaOsebno
— Val 202 (@Val202) August 19, 2015
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Neveljaven email naslov