Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
711 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
Neveljaven email naslov