Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Je borec za pravice manjšin in zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
“Nisem veren, ampak verjamem v deklaracijo človekovih pravic!”
Zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven: “Na nekem trgu v Berlinu smo zasledili politični plakat, ki ga je ustvarila skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo in je popolnoma brez smisla. Na teh plakatih sta bila dva geja in eden je rekel drugemu: ‘Ne želim, da so v državi ljudje, ki pravijo, da je homoseksualnost greh.’ To se mi je zdelo tako perverzno in nizkotno – da želijo naščuvati eno manjšino proti drugi.”
Med begunci, ki prihajajo v Nemčijo, pa so tudi geji in lezbijke. Homoseksualnost med njimi je daleč od sprejemljivega in tudi zato bežijo pred oblastjo, nekateri pa tudi pred tradicionalno družbo.
“Nemška družba je načelno zelo solidarna do takih beguncev. Velika večina jih je namreč pobegnila pred homofobijo. Ampak ta jih še vedno spremlja, zato smo morali ustvariti posebne točke, na katerih bodo istospolno usmerjeni begunci varni, poleg tega pa moramo tudi zagotoviti, da bodo z njimi delali ljudje, ki se zavedajo pravic LGBT in jih upoštevajo.”
Axel Hochrein skupaj z drugimi aktivisti zato tudi organizira različne projekte, ki pravice skupnosti LGBT poskušajo približati bolj tradicionalnim kulturam. “V Berlinu je vsak dan drugačen. In čeprav slovi kot precej multikulturno mesto, lahko v njem najdete tudi vzporedni svet. V nekaterih delih mesta namreč živi samo turška ali ruska skupnost. In če lahko sredi Berlina poljubite svojega fanta ali dekle, tega v teh predelih ne bi svetoval.“
Obstaja raj na zemlji, v katerega bi se preselil, če bi se lahko?
“Veliko je dobrih kotičkov na svetu. Zelo rad imam recimo New York, ampak tudi tam so predeli, v katere kot gej ne bi smel iti. Pred kratkim sem bil v Ljubljani, ki je res lepo, prijetno majhno mesto. Ampak najpomembnejše se mi zdi, da lahko svobodno potujem po vsem svetu in se kot pripadnik skupnosti LGBT počutim varnega.”
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Je borec za pravice manjšin in zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
“Nisem veren, ampak verjamem v deklaracijo človekovih pravic!”
Zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven: “Na nekem trgu v Berlinu smo zasledili politični plakat, ki ga je ustvarila skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo in je popolnoma brez smisla. Na teh plakatih sta bila dva geja in eden je rekel drugemu: ‘Ne želim, da so v državi ljudje, ki pravijo, da je homoseksualnost greh.’ To se mi je zdelo tako perverzno in nizkotno – da želijo naščuvati eno manjšino proti drugi.”
Med begunci, ki prihajajo v Nemčijo, pa so tudi geji in lezbijke. Homoseksualnost med njimi je daleč od sprejemljivega in tudi zato bežijo pred oblastjo, nekateri pa tudi pred tradicionalno družbo.
“Nemška družba je načelno zelo solidarna do takih beguncev. Velika večina jih je namreč pobegnila pred homofobijo. Ampak ta jih še vedno spremlja, zato smo morali ustvariti posebne točke, na katerih bodo istospolno usmerjeni begunci varni, poleg tega pa moramo tudi zagotoviti, da bodo z njimi delali ljudje, ki se zavedajo pravic LGBT in jih upoštevajo.”
Axel Hochrein skupaj z drugimi aktivisti zato tudi organizira različne projekte, ki pravice skupnosti LGBT poskušajo približati bolj tradicionalnim kulturam. “V Berlinu je vsak dan drugačen. In čeprav slovi kot precej multikulturno mesto, lahko v njem najdete tudi vzporedni svet. V nekaterih delih mesta namreč živi samo turška ali ruska skupnost. In če lahko sredi Berlina poljubite svojega fanta ali dekle, tega v teh predelih ne bi svetoval.“
Obstaja raj na zemlji, v katerega bi se preselil, če bi se lahko?
“Veliko je dobrih kotičkov na svetu. Zelo rad imam recimo New York, ampak tudi tam so predeli, v katere kot gej ne bi smel iti. Pred kratkim sem bil v Ljubljani, ki je res lepo, prijetno majhno mesto. Ampak najpomembnejše se mi zdi, da lahko svobodno potujem po vsem svetu in se kot pripadnik skupnosti LGBT počutim varnega.”
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Neveljaven email naslov