Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."
Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.
Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”
Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.
Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.
S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”
Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
"Ljudje so siti vojskovanja. Želijo si miru. Potrebujemo nekakšno duhovno revolucijo."
Dolgolasi in bradati mož s širokim nasmehom je med intervjujem nosil klobuk in imel odprto srajco, izpod katere je gledal neporaščen in precej opečen trebuh. Ni bilo videti, da bi ga to preveč motilo.
Jameson Godlove z vzdevkom One Feather – Eno pero – se predstavlja kot hipijevski umetnik in šteje jih že skoraj 55: “Vedno sicer pravim, da sem pač starejši od 20 let in mislim, da je to povsem dovolj.”
Temeljno umetniško delo, ki ga pooseblja, sta v enem njegovo prevozno sredstvo in njegov dom. Več kot 40 let star avtodom, ki skoraj ni več podoben prevoznemu sredstvu, ampak nekakšni moderni umetniški skulpturi, nosi najrazličnejše podobe, ki v metaforah sporočajo, da smo vsi ljudje povezani v eno veliko družino.
Vzdevek Eno pero je dobil pred več leti na svojem prvem mavričnem združenju nekje v gozdovih Kolorada, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč ljudi s podobnimi prepričanji o miru, bratstvu in enotnosti. Takrat se je ravno vrnil iz Egipta, od koder je prinesel belo tuniko, ki jo je nosil na tem hipijevskem združenju. Njegovo dekle pa mu je za lase zataknilo belo žerjavovo pero. Začeli so ga klicati Belo pero, ampak je zaradi sporočila, da smo vsi ljudje povezani, vztrajal, da bi raje bil Eno pero. In je ostal – Eno pero.
S svojo podobo, dolgo brado in lasmi ter belo tuniko, je precej spominjal na Jezusa Kristusa. Potem pa se je nekaj let pozneje odločil za rjavi plašč, kot ga je nosil Frančišek Asiški. “To je bil nekakšen duhovno-umetniški poskus življenja samo od čiste ljubezni. Postavil sem si vprašanje, ali bi lahko živel tako kot Frančišek, ki je zapustil razkošno življenje in živel preprosto, kot takrat najrevnejši. Z življenjem v avtodomu se mi je tako ponudila odlična priložnost. Zame je bila to predvsem neka duhovna izkušnja in nikakor ne verska, saj pri razumevanju osnovnega sporočila enotnosti ni pomembno, kateri veri pripadamo oziroma na katerem drevesu rastemo.”
Ko se pogovarja z ljudmi po svetu, pravi, da so ljudje pripravljeni, da bi se bolj povezali in zaživeli v miru. Meni, da je le peščica ljudi, ki si želi stereotipiziranja in vojskovanja. Zato bi, po njegovem mnenju, potrebovali nekakšno duhovno revolucijo.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Neveljaven email naslov