Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Alan Smith je poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov, eden izmed očetov evropskega programa Erasmus+
V svoji karieri se je popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov pa je tudi krivec, da je evropski program Erasmus+ pred 30. leti začel nadvse uspešno izobraževalno in socialno pot.
“Na začetku je bila v Erasmus pisarni ena oseba – pol mene in pol tajnice. Lepo je videti, kako program raste.”
Takrat je v pisarni torej delal sam, danes, ko program v sodelovanju z nacionalnimi agencijami na področju izobraževanja, usposabljanja, športa in mladine širi izkušnje mobilnosti v 33 državah, pa je Alan Smith upokojenec, ki z distance opazuje razsežnosti svoje zamisli in jih v navdušenju deli z nami.
“Ideja o notranjem trgu je dala Erasmusu in ostalim programom izjemen zagon. Hkrati pa smo spoznali, da ekonomija ne bo dovolj.”
Alan Smith še vedno spremlja razvoj vseh izobraževalnih sistemov. Posebna čustva ga seveda prevzemajo ob širitvi in krepitvi Erasmusa, kljub vsemu pa za napredek vidi še veliko prostora. Poenostavljeni formalni postopki za še večjo dostopnost so nujni pravi, mladim pa je treba ponuditi priložnosti za razvoj določenih spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno vključevanje na trg dela.
“Erasmus+ raste že 30 let, ni več zgolj program za univerze, temveč za celoten spekter izobraževanja od odraslih do učencev.”
Strategija vseživljenjskega učenja torej, ki mora omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih, pravi. Bistvo, ki ga Alan Smith postavlja v ospredje kot vodilo pa je zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Alan Smith je poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov, eden izmed očetov evropskega programa Erasmus+
V svoji karieri se je popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov pa je tudi krivec, da je evropski program Erasmus+ pred 30. leti začel nadvse uspešno izobraževalno in socialno pot.
“Na začetku je bila v Erasmus pisarni ena oseba – pol mene in pol tajnice. Lepo je videti, kako program raste.”
Takrat je v pisarni torej delal sam, danes, ko program v sodelovanju z nacionalnimi agencijami na področju izobraževanja, usposabljanja, športa in mladine širi izkušnje mobilnosti v 33 državah, pa je Alan Smith upokojenec, ki z distance opazuje razsežnosti svoje zamisli in jih v navdušenju deli z nami.
“Ideja o notranjem trgu je dala Erasmusu in ostalim programom izjemen zagon. Hkrati pa smo spoznali, da ekonomija ne bo dovolj.”
Alan Smith še vedno spremlja razvoj vseh izobraževalnih sistemov. Posebna čustva ga seveda prevzemajo ob širitvi in krepitvi Erasmusa, kljub vsemu pa za napredek vidi še veliko prostora. Poenostavljeni formalni postopki za še večjo dostopnost so nujni pravi, mladim pa je treba ponuditi priložnosti za razvoj določenih spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno vključevanje na trg dela.
“Erasmus+ raste že 30 let, ni več zgolj program za univerze, temveč za celoten spekter izobraževanja od odraslih do učencev.”
Strategija vseživljenjskega učenja torej, ki mora omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih, pravi. Bistvo, ki ga Alan Smith postavlja v ospredje kot vodilo pa je zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
Lakota, ljubezen in ustvarjanje so osrednje teme pogovora Uršule Zaletelj z gostom oddaje Evropa osebno. Benjamin Clementine je glasbenik in skladatelj, ki pravi, da je težje nastopati pred dvema sopotnikoma na vlaku kot pred tisočglavo množico. Pripoveduje tudi o zasebnem življenju in sprejemanju odgovornosti, ki jo terja ljubezen. "Otroci v nas obudijo prenekatere travme iz našega odraščanja. Spomnijo nas na to, kdo in kakšni smo bili. Otroci so zato moje največje darilo, saj so iz mene privlekli tisto, kar je bilo skrito, česar dolgo nisem vedel. Zdaj sem se sposoben spoprijemati s temi občutki, ki so me spremljali dolga leta."
Meg Stuart zase pravi, da je prebivalka sveta. Rojena v New Orleansu, šolana v Los Angelesu, kariero je začela v New Yorku, zdaj pa živi razpeta med Berlinom in Brusljem. Kako se je koreografinja in plesalka, rojena v družini gledališčnikov, znašla v svetu pliejev, improviziranja, nagibov telesa in kaj točno zanjo pomeni izražanje skozi premikanje? Kako nastopati tudi pred občinstvom, ki ne razume tvojega dela, in zakaj mora biti plesalec vseskozi v gibanju, potovati in iskati nove načine izražanja in sodelovanja?
Caspar David Engstfeld z umetniškim imenom Krashkid je nemški ulični umetnik in član umetniškega kolektiva Guapo Sapo. Krashkid se je v preteklih letih udeležil številnih festivalov urbane umetnosti po svetu, enega svojih muralov je pred dvema letoma ustvaril v Palestini. Pred nekaj tedni pa je v Ljubljani poslikal zid notranjega dvorišča ljubljanskega Mestnega muzeja.
Dr. Roland Ngam je vodja področja podnebne pravičnosti in družbeno-ekološke preobrazbe v južnoafriški pisarni Rosa Luxemburg Stiftung v Johannesburgu. Z njim smo se pogovarjali o tem, zakaj Afrika najbolj čuti spremembe podnebja, kako je bilo odraščati na plantažah kave v Kamerunu, kakšno vlogo ima nogomet in zakaj je pomembna afriška glasba upora.
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Al Bano je sinonim za italijansko glasbo, je glasbena legenda, avtor, ki letos praznuje 80 let oziroma 4-krat 20, kot se pošali. Rojen je bil v kmečki družini, zato tudi vedno vajen skromnosti. S prvo plačo, ki jo je zaslužil z glasbo, si ni privoščil razkošja, temveč je očetu kupil traktor. Leta 1967 je zaslovel s skladbo Nel Sole, isto leto je tudi odprl pet koncertov The Rolling Stonesov na turneji po Italiji. Sodeloval je z Adrianom Celentanom, oboževal Domenica Modugna, tožil Michaela Jacksona zaradi domnevnega plagiatorstva. Njegovo življenje je razburljivo, polno vzponov in padcev, tudi tragičnih dogodkov, kot je izginotje hčerke Ylenie, ki je niso nikoli našli. Ob vsem, kar je v življenju doživel, se vedno znova zateče h glasbi, njegovi zvesti sopotnici že več kot 60 let.
Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka na oddelku za kompozicijo. Kljub mladim letom, njen opus obsega več kot štirideset skladb za različne solistične inštrumente, večje in manjše komorne zasedbe, eno simfonijo in dve operi. Imela je tudi že prvo razstavo svojega SounArt projekta, v katerem je raziskovala odnos med sliko in zvokom skozi glasbeno programsko opremo.
Italijanski otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Na vrhu caprijske gore Barbarossa je v nekdanjem gradu ornitološka postaja, kjer skupaj s pomočnikom deluje 74-letni Dario Piacentini. Prihaja iz Imole, že vrsto leta pomladne mesece preživlja med pticami na prepišni gori s fascinantnimi razgledi. Dario nadaljuje z negovanjem izročila švedskega zdravnika Axla Muntheja, ki je nekoč kupil goro in jo iz ptičjega lovišča spremenil v ptičje svetišče.
Po svetu v tem trenutku v zaporih živi več kot 11 milijonov ljudi. Več kot 11 milijonov se jih torej srečuje s skrbjo za svoje temeljne pravice, ki bi morale biti kljub odvzemu svobode enake za vse.
Večkrat nagrajeni litovski pesnik Eugenius Ališanka živi v Vilni in čeprav je diplomiran matematik, tega nikoli ni zares poklicno počel. 40 kilometrov iz glavnega mesta ima ranč, kjer se počuti najbolj domače. Njegovo življenje pa je že od otroštva povezano s Sibirijo.
Kaj imajo skupnega ameriški akcijski spektakli Predator, Umri pokončno in Lov na rdeči oktober? Režiserja.
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Ni čisto navaden klovn. Ali pač. Ker je preveč len, kot pravi, nima porisanega obraza, tudi pisanih oblačil ne nosi. Že od svojega petega leta starosti je vedel, da bo postal zabavljač, pri šestnajstih je zaslužil prvih 10 funtov. In od takrat se preživlja s svojimi nastopi. Britanec, ki se je zaradi ljubezni preselil na Novo Zelandijo, navdih črpal iz nastopov Charlieja Chaplina in svoje veščine dokazoval tudi na slovitem Glastonburyju, je gost Evrope osebno.
Gostja Evrope osebno je mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thido, sicer predsednica Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN-u. Med drugim je bila v svoji bogati karieri tudi zdravstvena svetovalka in tesna sodelavka z Aung San Su Či, kontroverzno prejemnico Nobelove nagrade za mir. Zakaj trenutno ne živi v Mjanmaru, kakšni so bili njeni dnevi v zaporu in zakaj si je izbrala kariero, ki jo v domovini nenehno postavlja v nevarnost?
Roskilde je danski glasbeni festival, ki vsako leto poteka južno od mesta Roskilde. Je eden največjih glasbenih festivalov v Evropi in največji v nordijskih državah. Letos bo potekal od 24. junija do 1. julija, na njem pa bodo, tako kot vsako leto, nastopila velika imena svetovne glasbene scene, med drugim Kendrick Lamar, Burna Boy, Blur, Rosalia in drugi. V preteklosti sta nastopila tudi Post Malone in Dua Lipa, ki imata med seboj posebno vez, več o tem pa v družbi Stefana Gejsinga, glasbenega agenta omenjenega festivala.
Filmska navdušenka je postala že v mladosti, ko se je prvič srečala z italijanskimi grozljivkami, ki so jih predvajali na avstralski javni televiziji. Danes predavateljica filmskih študij na avstralski univerzi RMIT najbolj obožuje filme o duhovih, rada pa pogleda tudi dobro romantično komedijo.
Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike.
Palestinska režiserka se v svojih filmih dotika tabu tem tako s perspektive tradicionalne palestinske družbe kot položaja zatiranih Palestincev v Izraelu.
Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.
Ko je žalosten, posluša glasbo Nicka Cava, umetnosti ne vidi brez znanosti in nasprotno. Najbolj vznemirjen je, ko robot komunicira z njim tako, kot ga je sprogramiral. V Linzu se ukvarja s precej abstraktnimi pojmi, kot sta zavedno in nezavedno mišljenje v robotiki.
Neveljaven email naslov