Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”
Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, saj je na njej pristal še kot otrok, njegova fakulteta pa je bila knjižnica
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”
“V literaturi vedno obstaja zmožnost metamorfoze, to, da nekaj groznega, škodljivega spremenimo v nekaj čudovitega. Ni drugih večjih in bolj žalostnih dogodkov, ki so se mi zgodili v življenju, kot je bil samomor mojega polbrata. Spremeniti tole žalost v nekaj, kar ima pomen, to mi pomaga.”
Lukas Barfuss nima tipke vključi/izključi, ampak je vedno vklopljen. Piše v vsakem trenutku, saj je to zanj način razmišljanja, način življenja, ki ga ne prekinja. Pravi, da nikoli ne dela, ampak bere, razmišlja, uživa.
“Obseden sem z branjem. Berem ves čas, vedno oblikujem neke nove stavke, obseden sem z besedami, preberem vse, celo embalažo od mleka zjutraj pri zajtrku. Seveda že stotič. Obožujem besede in jezike, kot bi staknil virus iz nekega vzporednega vesolja. In jaz sem zelo bolan, ta virus me je popolnoma pokončal.”
Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”
Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, saj je na njej pristal še kot otrok, njegova fakulteta pa je bila knjižnica
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”
“V literaturi vedno obstaja zmožnost metamorfoze, to, da nekaj groznega, škodljivega spremenimo v nekaj čudovitega. Ni drugih večjih in bolj žalostnih dogodkov, ki so se mi zgodili v življenju, kot je bil samomor mojega polbrata. Spremeniti tole žalost v nekaj, kar ima pomen, to mi pomaga.”
Lukas Barfuss nima tipke vključi/izključi, ampak je vedno vklopljen. Piše v vsakem trenutku, saj je to zanj način razmišljanja, način življenja, ki ga ne prekinja. Pravi, da nikoli ne dela, ampak bere, razmišlja, uživa.
“Obseden sem z branjem. Berem ves čas, vedno oblikujem neke nove stavke, obseden sem z besedami, preberem vse, celo embalažo od mleka zjutraj pri zajtrku. Seveda že stotič. Obožujem besede in jezike, kot bi staknil virus iz nekega vzporednega vesolja. In jaz sem zelo bolan, ta virus me je popolnoma pokončal.”
Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.”
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Neveljaven email naslov