Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Več sto ameriških univerz uporablja za svoje gradivo učbenik, ki ga je napisala ameriška Slovenka Lydia Mihelič Pusipher. To, da je bil njen oče Slovenec, je opaziti tudi po – z našo velikostjo – nesorazmernem številu omemb Slovenije v učbeniku, ki sicer spada med tri najbolj uporabljane geografske učbenike v ZDA. Lydia se je rodila v ZDA, kamor se je njen oče preselil iz okolice Ribnice. Danes živi v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee in je tam predavateljica geografije na univerzi, hkrati pa tudi častna konzulka Republike Slovenije.
Lydia Mihelič Pulsipher je ameriško-slovenska geografinja. Pred kratkim je izšel sedmi ponatis njenega zelo uspešnega geografskega učbenika za študente na ameriških univerzah
Več sto ameriških univerz uporablja za svoje gradivo učbenik, ki ga je napisala ameriška Slovenka Lydia Mihelič Pulsipher. To, da je bil njen oče Slovenec, je opaziti tudi po – z našo velikostjo – nesorazmernem številu omemb Slovenije v učbeniku, ki sicer spada med tri najbolj uporabljane geografske učbenike v ZDA. Lydia se je rodila v ZDA, kamor se je njen oče preselil iz okolice Ribnice. Danes živi v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee in je tam predavateljica geografije na univerzi, hkrati pa tudi častna konzulka Republike Slovenije: “Oče nas ni učil slovensko, še več, tudi sam je hotel izgubiti slovenski naglas. Čeprav so mu govorili, naj ga ohrani, ker je bil očarljiv. Starša sta doma govorila nemško, da z bratom ne bi slišala slovenščine. Žal znam zato nemško bolje kot slovensko.”
“Že same ZDA so ogromne in celo svoje države Američani ne poznajo dobro. Pa tudi zanima jih ne. Tudi zato sem napisala ta učbenik, to je postalo kar moje življenjsko poslanstvo – zbuditi zanimanje pri ljudeh. Še posebej se mi zdi to pomembno zdaj, zaradi našega nesrečnega predsednika, ki je še en primer človeka, ki ne ve prav veliko, kar nam demonstrira praktično vsak dan.”
711 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Več sto ameriških univerz uporablja za svoje gradivo učbenik, ki ga je napisala ameriška Slovenka Lydia Mihelič Pusipher. To, da je bil njen oče Slovenec, je opaziti tudi po – z našo velikostjo – nesorazmernem številu omemb Slovenije v učbeniku, ki sicer spada med tri najbolj uporabljane geografske učbenike v ZDA. Lydia se je rodila v ZDA, kamor se je njen oče preselil iz okolice Ribnice. Danes živi v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee in je tam predavateljica geografije na univerzi, hkrati pa tudi častna konzulka Republike Slovenije.
Lydia Mihelič Pulsipher je ameriško-slovenska geografinja. Pred kratkim je izšel sedmi ponatis njenega zelo uspešnega geografskega učbenika za študente na ameriških univerzah
Več sto ameriških univerz uporablja za svoje gradivo učbenik, ki ga je napisala ameriška Slovenka Lydia Mihelič Pulsipher. To, da je bil njen oče Slovenec, je opaziti tudi po – z našo velikostjo – nesorazmernem številu omemb Slovenije v učbeniku, ki sicer spada med tri najbolj uporabljane geografske učbenike v ZDA. Lydia se je rodila v ZDA, kamor se je njen oče preselil iz okolice Ribnice. Danes živi v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee in je tam predavateljica geografije na univerzi, hkrati pa tudi častna konzulka Republike Slovenije: “Oče nas ni učil slovensko, še več, tudi sam je hotel izgubiti slovenski naglas. Čeprav so mu govorili, naj ga ohrani, ker je bil očarljiv. Starša sta doma govorila nemško, da z bratom ne bi slišala slovenščine. Žal znam zato nemško bolje kot slovensko.”
“Že same ZDA so ogromne in celo svoje države Američani ne poznajo dobro. Pa tudi zanima jih ne. Tudi zato sem napisala ta učbenik, to je postalo kar moje življenjsko poslanstvo – zbuditi zanimanje pri ljudeh. Še posebej se mi zdi to pomembno zdaj, zaradi našega nesrečnega predsednika, ki je še en primer človeka, ki ne ve prav veliko, kar nam demonstrira praktično vsak dan.”
Častni gost letošnjega knjižnjega sejma je bil Patrick Ness, ameriški pisatelj, ki živi in dela v Angliji. V slovenščini lahko prebiramo njegovo večkrat nagrajeno trilogijo Hrup in kaos. Pa tudi izjemen ilustrirani roman Sedem minut čez polnoč. Je aktivist in podpornik šolskih in lokalnih knjižnic, ki jih v Angliji vztrajno ukinjajo, veliko predava o predsodkih v literaturi in “primernosti” kake literature za mlade, učil pa je tudi kreativno pisanje na univerzi v Oxfordu.
Mehtab Singh pravi, da živi v najboljši državi na svetu, ko govori o Slovencih, pa govori o "nas" in ne več o "vas". 28-letni Sikh živi v Kranju, kjer posluje s čaji.
Nicholas Tsimpidas o tem, zakaj se je pomembno bojevati za prihodnost javnega servisa.
Hoerdur Torfason je eden najvidnejših aktivistov našega časa, je človek, ki je oktobra 2008 sprožil proteste na Islandiji. Torfasonu pripisujejo skorajda vse zasluge za uspeh islandske revolucije, potem ko je ta miniaturna skandinavska država doživela finančni kolaps. “Potrebna sta čas in potrpljenje, vsekakor pa je nujna ustanovitev politične stranke,” slovenskim protestnikom svetuje Torfason, tudi priznani umetnik in aktivist za pravice istospolno usmerjenih.
Haris Pašović je že dve desetletji eden vodilnih gledaliških režiserjev v jugovzhodni Evropi. Njegovi predstavi Pomladno prebujenje in Klicanje ptic veljata za mejnika v gledališču nekdanje Jugoslavije. Med obleganjem Sarajeva je v sodelovanju s Susan Sontag v mestu organiziral prvi filmski festival Onkraj konca sveta. Danes je umetniški direktor East West Centra v Sarajevu, profesor gledališke in filmske režije na tamkajšnji akademiji in tudi profesor na IECD – poslovni šoli Bled, na kateri bodočim menedžerjem predava o interakciji med umetnostjo in voditeljstvom. Predvsem pa je Haris Pašović umetnik. S svojimi deli trka na našo vest in dreza v našo brezbrižnost. Slovenijo vidi kot (tudi) svojo domovino. In čeprav bi lahko živel kjer koli na svetu, ostaja Sarajlija.
Včasih je skakal s palico. Zdaj počne vse! Sergej Bubka teče, smuča, kolesari, hodi v fitnes. Šport je del njegovega življenja, tako kot 35 svetovnih rekordov in skoraj toliko športno–političnih funkcij. Kot pravi ima kaotično življenje, ki ga obvladuje s samodisciplino. Od dvanajstega leta skrbno pazi na prehrano, mladim športnikom pa skuša dopovedati, da samo zabava ne prinese vrhunskih rezultatov.
Bistvo tanga je srečanje. Dva posameznika ob spremljavi glasbe komunicirata s telesi namesto z besedami, pravi Ariadna Naveira, ena najbolj znanih mladih plesalk argentinskega tanga na svetu. Plesanje tanga ji je bilo položeno v zibko, oba njena starša sta bila plesalca, očetu pravijo kar “učitelj učiteljev tanga,” saj je v 80-ih iz tanga razvil “novi tango” in nekoliko zaprašen tradicionalen argentinski ples ponovno naredil popularen. Ariadna je danes profesionalka.
Mohammad Ali Soroosh je doštudiral mednarodno pravo v Indiji, zdaj pa v Heratu vodi oddelek nemške humanitarne organizacije HELP. Ukvarja se predvsem reintegracijo afganistanskih povratnikov iz Irana in usposabljanjem javnih uslužbencev v Heratu. Je tudi predavatelj na tamkajšnji univerzi. Na svoji prvi (tudi) službeni poti po Evropi je najprej obiskal Slovenijo, odpravlja se še v Nemčijo. Razgovoril se je tudi o izkušnji življenja pod Talibani.
Felix Richterich bi lahko bil kar gospod Ricola, čeprav sta v imenu znane blagovne znamke le dve črki njegovega priimka. Je eden redkih, ki pozna recept za bombone s 13-imi zelišči, ki so osvojili svet. Zelo dobro pozna tudi odgovor na vprašanje: “Kdo jih je naredil?” Švicar o Švicarjih in Slovencih.
David Leigh je raziskovalni novinar pri Guardianu, profesor novinarstva na City University v Londonu in dobitnik številnih novinarskih nagrad.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Neveljaven email naslov