Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Filip Horky je eden izmed redkih mladih čeških novinarjev, ki dobesedno živi svoje sanje. Kot novinar je začel delati že pri 16 letih, zdaj je pri svojih 27 postal urednik zunanje politične redakcije pri češkem spletnem mediju Seznam Zprávy. V svoji karieri se je preizkusil že v vseh medijih in pokrival številne teme in področja tako na Češkem kot v tujini. Zase pravi, da je najprej Evropejec, nato Pražan, šele potem Čeh.
Z njim se je v Pragi pogovarjal Gašper Andrinek.
Mlad češki novinar Filip Horky pravi, da vzhodna Evropa še vedno zaostaja za zahodno, zato bi morali predvsem mladi čim več potovati in prenašati ideje z ene strani Evrope na drugo stran
Filip Horky je eden izmed redkih mladih čeških novinarjev, ki dobesedno živi svoje sanje. Kot novinar je začel delati že pri 16 letih, zdaj je pri svojih 27 postal urednik zunanje politične redakcije pri češkem spletnem mediju Seznam Zprávy. V svoji karieri se je preizkusil že v vseh medijih in pokrival številne teme in področja tako na Češkem kot v tujini. Zase pravi, da je najprej Evropejec, nato Pražan, šele potem Čeh. “Občutim namreč čedalje močnejši nacionalizem, sovražni govor in opažam, kako so Čehi postali zaprt narod. Bojijo se vsega, kar je drugačnega. To so razlogi, zakaj nisem več tako ponosen Čeh, kot sem bil še pred nekaj leti.”
“Češka zastava predstavlja mene, zastava Evropske unije pa predstavlja vrednote, za katere se zavzemam.”
Politiki iz zahodne Evrope in politiki, ki zdaj zasedajo vodilne položaje Evropske unije, ne obravnavajo vzhodne Evrope dovolj resno, še meni Horky in pravi, da ni presenečen, da ljudje na Češkem mislijo, da smo za Junckerja, Merklovo in Makrona – ničvredni: “To je zelo problematično!”
“Evropska unija in njeni voditelji bi morali v tem hipu še bolj komunicirati z ljudmi iz teh drugih držav. Morali bi jih obiskovati in govoriti z navadnimi državljani. In po drugi strani bi morali tudi novinarji iz teh držav intervjuvati evropske voditelje.”
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Filip Horky je eden izmed redkih mladih čeških novinarjev, ki dobesedno živi svoje sanje. Kot novinar je začel delati že pri 16 letih, zdaj je pri svojih 27 postal urednik zunanje politične redakcije pri češkem spletnem mediju Seznam Zprávy. V svoji karieri se je preizkusil že v vseh medijih in pokrival številne teme in področja tako na Češkem kot v tujini. Zase pravi, da je najprej Evropejec, nato Pražan, šele potem Čeh.
Z njim se je v Pragi pogovarjal Gašper Andrinek.
Mlad češki novinar Filip Horky pravi, da vzhodna Evropa še vedno zaostaja za zahodno, zato bi morali predvsem mladi čim več potovati in prenašati ideje z ene strani Evrope na drugo stran
Filip Horky je eden izmed redkih mladih čeških novinarjev, ki dobesedno živi svoje sanje. Kot novinar je začel delati že pri 16 letih, zdaj je pri svojih 27 postal urednik zunanje politične redakcije pri češkem spletnem mediju Seznam Zprávy. V svoji karieri se je preizkusil že v vseh medijih in pokrival številne teme in področja tako na Češkem kot v tujini. Zase pravi, da je najprej Evropejec, nato Pražan, šele potem Čeh. “Občutim namreč čedalje močnejši nacionalizem, sovražni govor in opažam, kako so Čehi postali zaprt narod. Bojijo se vsega, kar je drugačnega. To so razlogi, zakaj nisem več tako ponosen Čeh, kot sem bil še pred nekaj leti.”
“Češka zastava predstavlja mene, zastava Evropske unije pa predstavlja vrednote, za katere se zavzemam.”
Politiki iz zahodne Evrope in politiki, ki zdaj zasedajo vodilne položaje Evropske unije, ne obravnavajo vzhodne Evrope dovolj resno, še meni Horky in pravi, da ni presenečen, da ljudje na Češkem mislijo, da smo za Junckerja, Merklovo in Makrona – ničvredni: “To je zelo problematično!”
“Evropska unija in njeni voditelji bi morali v tem hipu še bolj komunicirati z ljudmi iz teh drugih držav. Morali bi jih obiskovati in govoriti z navadnimi državljani. In po drugi strani bi morali tudi novinarji iz teh držav intervjuvati evropske voditelje.”
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Neveljaven email naslov