Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raphaël Héliot je francoski študent evropskih študij v Bruslju. Zanj predstavlja Evropska unija čudovit projekt, ki se zavzema za vrednote, kot so izobrazba, mir, človekove pravice. Unijo označi za nenavadno sestavljanko, ki jo ustvarjajo različne kulture, povezane v eno skupnost. Ali verjame, da bomo v prihodnje pozabili na nacionalno identiteto in se predstavljali kot Evropejci?
Raphaël Héliot je študent evropskih študij v Bruslju. Spregovoril je o želji po delu na področju Evropske unije, o nasilnih protestih v Parizu in o tem, ali se bomo kdaj predstavljali kot Evropejci
Raphaël Héliot je 22-letni Francoz, ki se ne dela francoza. Zaveda se, da sta Evropa in Evropska unija pred velikimi preizkušnjami. Zdi se, da so politiki pozabili, zakaj je Unija sploh nastala, saj je v javnosti mogoče slišati pogosta vprašanja smisla njenega obstoja, to krizo pa je še poglobil izstop Velike Britanije, ki bo uradno prihodnje leto. Bo že tako, da je ladjo najlažje zapustiti, ko je ta v razburkanih vodah, brez truda, da bi jo s povezanostjo usmerili v mirnejša morja. Raphael sicer upa, da je Velika Britanija prva in zadnja država, ki bo zapustila Evropsko unijo.
“Vem, da Evropska unija naredi zelo veliko za nas, česar pa ljudje velikokrat žal ne vidijo. Pomislite na zaščito potrošnikov, podatkov, zavzetost, da bi se zmanjšale razlike med nami, telefonsko gostovanje – zdaj se na primer pogovarjamo s komer koli iz Evropske unije zastonj oziroma za isto ceno kot doma. Jaz sem Francoz in sem ohranil svojo številko, nisem je zamenjal za belgijsko. To so te prednosti.”
Raphaël v Belgiji opravlja magisterij evropskih študij, vodi študentsko organizacijo, hodi na konference, dogodke, ki zadevajo lokalno politiko. Je vključujoč in se zavzema za povezanost mladih Evropejcev ter stremi k izobraževanju prebivalcev o delovanju Evropske unije – te nenavadne sestavljanke, kot jo sam poimenuje.
“Ko živiš v Evropi, si najprej – v mojem primeru – Francoz. V Evropi je še vedno zelo močna neka nacionalna identiteta in je to po mojem mnenju tudi normalno. Ta nenavadna sestavljanka je prav to – imamo močno nacionalno identiteto, hkrati pa smo vsi skupaj eno. Tega v tem trenutku še ne bi označil za evropsko identiteto, ker nismo še tam. Ta identiteta se gradi počasi, a bo zato trdnejša. EU mora biti ljudem blizu, to je ključno.”
Pa vendar veliko ljudi meni, da jih je Evropska unija pustila na cedilu. Italija, Madžarska se pritožujeta predvsem nad tem, da jim ne pomaga pri migrantih, dvigujejo se radikalne skupine, ki ustvarjajo strah in ljudi hujskajo proti tistim, ki so svoj dom zapustili zato, ker jim tam grozi gotova smrt, in ne zato, ker ga ne bi imeli radi. Humanitarnost, ki je tudi ena naših vrednot, se tako prepogosto izgublja med izrečenimi puhlicami evropskih politikov o tem, da ljudje iz drugih držav ogrožajo naš obstoj.
“Ta ločenost se je začela že s krizo, ki se je dotaknila prav vseh. Mislim, da je denar izvor vsega slabega. Tudi pri krizi z begunci ljudje mislijo, da bodo zdaj ti dobivali njihov denar, da bodo zdaj migranti zasedli njihove službe. Potem je tu še vprašanje kulture, tukaj so ljudje zelo navezani na svojo kulturo in se bojijo, da jo bo ogrozil prihod ljudi iz drugih delov sveta. Migrantska kriza je občutljiva tema, ljudje so zdaj manj navdušeni nad Evropsko unijo prav zaradi tega, populisti pa samo še prilivajo olje na ogenj. Vse skupaj pa v celoto res lepo povežejo lažne novice – saj samo še poglabljajo to agonijo. Za nas zdaj ni najugodnejši čas.”
Zdi se, da so časi navdušenja in veselja minili tudi v Franciji. Še pred časom je svet z vzhičenostjo zrl v mladega Macrona, zdaj pa se proti njemu obračajo sodržavljani – v Parizu namreč divjajo hudi protesti zaradi dvigovanja cen goriva. Izkupiček nasilnih protestov je veliko poškodovanih ljudi, uničeni spomeniki, ulica zahteva odstop predsednika.
“Jaz sem vedno za proteste – ne točno te proteste, ampak na splošno, če z nečim nisi zadovoljen, moraš protestirati – to je čisto taka francoska stvar, navada. Ne strinjam se z načinom, kako protestirajo, mislim, da niso dobro organizirani. Težko je razumeti, kaj zahtevajo, oni samo vzklikajo, naj Macron odstopi. Treba je iti na ulico, ampak treba se je tudi zavedati, da obstajajo tudi drugi prebivalci, ki želijo le v službo – problem v Franciji je ta, da protestniki zavzamejo ulice in blokirajo dostop drugim, ki morajo delati – blokirajo prebivalce, namesto da bi blokirali državo. “
Francoz Raphaël Héliot, ki študira magistrski program evropskih študij v Bruslju, navdušeno pove, da se bo zavzemal za krepitev zavesti o Evropski uniji, njenim prebivalcem pa bo “na terenu” predstavil vse, kar je bilo v sedmih desetletjih doseženo in kaj lahko skupaj dosežemo v prihodnosti.
“Upam, da bom delal na področju Evropske unije, veliko bo dela, da bo Unija izbrisala težave iz preteklosti. Bolj si je treba prizadevati za izobraževanje; neizobraženi ljudje so od izobraženih veliko bolj rasistični in verjamejo lažnim novicam. To sicer ne drži vedno. Potreba je po večji promociji – predvsem vrednot, ki jih ustvarja in goji Evropska unija. Od zunaj na nas gledajo kot na skupnost, ki temelji na močnih vrednotah, kot je mir. Bolj si moramo prizadevati za to in biti bolj prisotni med ljudmi.”
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Raphaël Héliot je francoski študent evropskih študij v Bruslju. Zanj predstavlja Evropska unija čudovit projekt, ki se zavzema za vrednote, kot so izobrazba, mir, človekove pravice. Unijo označi za nenavadno sestavljanko, ki jo ustvarjajo različne kulture, povezane v eno skupnost. Ali verjame, da bomo v prihodnje pozabili na nacionalno identiteto in se predstavljali kot Evropejci?
Raphaël Héliot je študent evropskih študij v Bruslju. Spregovoril je o želji po delu na področju Evropske unije, o nasilnih protestih v Parizu in o tem, ali se bomo kdaj predstavljali kot Evropejci
Raphaël Héliot je 22-letni Francoz, ki se ne dela francoza. Zaveda se, da sta Evropa in Evropska unija pred velikimi preizkušnjami. Zdi se, da so politiki pozabili, zakaj je Unija sploh nastala, saj je v javnosti mogoče slišati pogosta vprašanja smisla njenega obstoja, to krizo pa je še poglobil izstop Velike Britanije, ki bo uradno prihodnje leto. Bo že tako, da je ladjo najlažje zapustiti, ko je ta v razburkanih vodah, brez truda, da bi jo s povezanostjo usmerili v mirnejša morja. Raphael sicer upa, da je Velika Britanija prva in zadnja država, ki bo zapustila Evropsko unijo.
“Vem, da Evropska unija naredi zelo veliko za nas, česar pa ljudje velikokrat žal ne vidijo. Pomislite na zaščito potrošnikov, podatkov, zavzetost, da bi se zmanjšale razlike med nami, telefonsko gostovanje – zdaj se na primer pogovarjamo s komer koli iz Evropske unije zastonj oziroma za isto ceno kot doma. Jaz sem Francoz in sem ohranil svojo številko, nisem je zamenjal za belgijsko. To so te prednosti.”
Raphaël v Belgiji opravlja magisterij evropskih študij, vodi študentsko organizacijo, hodi na konference, dogodke, ki zadevajo lokalno politiko. Je vključujoč in se zavzema za povezanost mladih Evropejcev ter stremi k izobraževanju prebivalcev o delovanju Evropske unije – te nenavadne sestavljanke, kot jo sam poimenuje.
“Ko živiš v Evropi, si najprej – v mojem primeru – Francoz. V Evropi je še vedno zelo močna neka nacionalna identiteta in je to po mojem mnenju tudi normalno. Ta nenavadna sestavljanka je prav to – imamo močno nacionalno identiteto, hkrati pa smo vsi skupaj eno. Tega v tem trenutku še ne bi označil za evropsko identiteto, ker nismo še tam. Ta identiteta se gradi počasi, a bo zato trdnejša. EU mora biti ljudem blizu, to je ključno.”
Pa vendar veliko ljudi meni, da jih je Evropska unija pustila na cedilu. Italija, Madžarska se pritožujeta predvsem nad tem, da jim ne pomaga pri migrantih, dvigujejo se radikalne skupine, ki ustvarjajo strah in ljudi hujskajo proti tistim, ki so svoj dom zapustili zato, ker jim tam grozi gotova smrt, in ne zato, ker ga ne bi imeli radi. Humanitarnost, ki je tudi ena naših vrednot, se tako prepogosto izgublja med izrečenimi puhlicami evropskih politikov o tem, da ljudje iz drugih držav ogrožajo naš obstoj.
“Ta ločenost se je začela že s krizo, ki se je dotaknila prav vseh. Mislim, da je denar izvor vsega slabega. Tudi pri krizi z begunci ljudje mislijo, da bodo zdaj ti dobivali njihov denar, da bodo zdaj migranti zasedli njihove službe. Potem je tu še vprašanje kulture, tukaj so ljudje zelo navezani na svojo kulturo in se bojijo, da jo bo ogrozil prihod ljudi iz drugih delov sveta. Migrantska kriza je občutljiva tema, ljudje so zdaj manj navdušeni nad Evropsko unijo prav zaradi tega, populisti pa samo še prilivajo olje na ogenj. Vse skupaj pa v celoto res lepo povežejo lažne novice – saj samo še poglabljajo to agonijo. Za nas zdaj ni najugodnejši čas.”
Zdi se, da so časi navdušenja in veselja minili tudi v Franciji. Še pred časom je svet z vzhičenostjo zrl v mladega Macrona, zdaj pa se proti njemu obračajo sodržavljani – v Parizu namreč divjajo hudi protesti zaradi dvigovanja cen goriva. Izkupiček nasilnih protestov je veliko poškodovanih ljudi, uničeni spomeniki, ulica zahteva odstop predsednika.
“Jaz sem vedno za proteste – ne točno te proteste, ampak na splošno, če z nečim nisi zadovoljen, moraš protestirati – to je čisto taka francoska stvar, navada. Ne strinjam se z načinom, kako protestirajo, mislim, da niso dobro organizirani. Težko je razumeti, kaj zahtevajo, oni samo vzklikajo, naj Macron odstopi. Treba je iti na ulico, ampak treba se je tudi zavedati, da obstajajo tudi drugi prebivalci, ki želijo le v službo – problem v Franciji je ta, da protestniki zavzamejo ulice in blokirajo dostop drugim, ki morajo delati – blokirajo prebivalce, namesto da bi blokirali državo. “
Francoz Raphaël Héliot, ki študira magistrski program evropskih študij v Bruslju, navdušeno pove, da se bo zavzemal za krepitev zavesti o Evropski uniji, njenim prebivalcem pa bo “na terenu” predstavil vse, kar je bilo v sedmih desetletjih doseženo in kaj lahko skupaj dosežemo v prihodnosti.
“Upam, da bom delal na področju Evropske unije, veliko bo dela, da bo Unija izbrisala težave iz preteklosti. Bolj si je treba prizadevati za izobraževanje; neizobraženi ljudje so od izobraženih veliko bolj rasistični in verjamejo lažnim novicam. To sicer ne drži vedno. Potreba je po večji promociji – predvsem vrednot, ki jih ustvarja in goji Evropska unija. Od zunaj na nas gledajo kot na skupnost, ki temelji na močnih vrednotah, kot je mir. Bolj si moramo prizadevati za to in biti bolj prisotni med ljudmi.”
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Neveljaven email naslov