Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vojko V - Vojko Vručina prihaja iz Splita, iz mesta kjer nihče ne mara nikogar, kot pravi raper, ki šele začenja samostojno pot. A kljub temu je njegov album Vojko dobil glasbeno nagrado porin za album leta. Kako nanj vpliva domači Split, kako so njegovi teksti postali del hrvaškega slenga in zakaj je po njegovem mnenju slovenska publika nekaj posebnega?
Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Vojko V je najpopularnejši raper na Hrvaškem. Kako nanj vpliva domači Split, kako so njegova besedila postala del hrvaškega slenga in zakaj je slovensko občinstvo nekaj posebnega?
Vojko V oziroma Vojko Vručina prihaja iz Splita, iz mesta, kjer nihče ne mara nikogar, kot pravi raper, ki šele začenja samostojno pot. A kljub temu je njegov album Vojko dobil glasbeno nagrado porin za album leta.
Čeprav je njegovo pravo ime in priimek Andrija Vujević, ga tako kliče samo mama. Lik Vojka je zgradil pred leti, ko je bil še del hiphopovske skupine Dječaci. Zdaj je Vojko del njega. “To sploh ni več alter ego. Velikokrat rapam v tretji osebi. In to izkoristim za tiste najbolj kritične izjave. To je neki dodaten prostor, ki sem si ga ustvaril. Neki polfiktivni lik, ki sem v resnici jaz, da lahko povem, kar hočem.“
“Plešast, debel, imam veliko glavo, rapam že 18 let, živim od rapa, to je to.” – Odgovor na vprašanje, kako bi se predstavil slovenskemu občinstvu
Brezkompromisno prizna, da živi od glasbe in da je to njegov posel. In v tem tudi neizmerno uživa, kar je bistveno. Poleg tega pa je kritičen do glasbenih kolegov: “S številnimi raperji, ko se pogovarjam z njimi, opažam, da ni nihče osredotočen na samo delo. Nihče ne govori o detajlih zvoka in besedila. Ko sem jaz delal album, sem leto in pol sedel v studiu in nisem nikomur v javnosti povedal, kaj sploh delam.“
Poudarja, da se želi politiki izogniti v največjem možnem loku. Ampak kljub temu so njegova besedila odsev hipnih družbenih in političnih razmer na Hrvaškem in tudi v njenih sosedah.
Nekateri njegovi komadi so tako popularni, da so postali del hrvaškega slenga. Vojku skoraj vsak dan nekdo reče “Ne može” ali “Kako to” popolnoma zunaj konteksta.
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Vojko V - Vojko Vručina prihaja iz Splita, iz mesta kjer nihče ne mara nikogar, kot pravi raper, ki šele začenja samostojno pot. A kljub temu je njegov album Vojko dobil glasbeno nagrado porin za album leta. Kako nanj vpliva domači Split, kako so njegovi teksti postali del hrvaškega slenga in zakaj je po njegovem mnenju slovenska publika nekaj posebnega?
Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Vojko V je najpopularnejši raper na Hrvaškem. Kako nanj vpliva domači Split, kako so njegova besedila postala del hrvaškega slenga in zakaj je slovensko občinstvo nekaj posebnega?
Vojko V oziroma Vojko Vručina prihaja iz Splita, iz mesta, kjer nihče ne mara nikogar, kot pravi raper, ki šele začenja samostojno pot. A kljub temu je njegov album Vojko dobil glasbeno nagrado porin za album leta.
Čeprav je njegovo pravo ime in priimek Andrija Vujević, ga tako kliče samo mama. Lik Vojka je zgradil pred leti, ko je bil še del hiphopovske skupine Dječaci. Zdaj je Vojko del njega. “To sploh ni več alter ego. Velikokrat rapam v tretji osebi. In to izkoristim za tiste najbolj kritične izjave. To je neki dodaten prostor, ki sem si ga ustvaril. Neki polfiktivni lik, ki sem v resnici jaz, da lahko povem, kar hočem.“
“Plešast, debel, imam veliko glavo, rapam že 18 let, živim od rapa, to je to.” – Odgovor na vprašanje, kako bi se predstavil slovenskemu občinstvu
Brezkompromisno prizna, da živi od glasbe in da je to njegov posel. In v tem tudi neizmerno uživa, kar je bistveno. Poleg tega pa je kritičen do glasbenih kolegov: “S številnimi raperji, ko se pogovarjam z njimi, opažam, da ni nihče osredotočen na samo delo. Nihče ne govori o detajlih zvoka in besedila. Ko sem jaz delal album, sem leto in pol sedel v studiu in nisem nikomur v javnosti povedal, kaj sploh delam.“
Poudarja, da se želi politiki izogniti v največjem možnem loku. Ampak kljub temu so njegova besedila odsev hipnih družbenih in političnih razmer na Hrvaškem in tudi v njenih sosedah.
Nekateri njegovi komadi so tako popularni, da so postali del hrvaškega slenga. Vojku skoraj vsak dan nekdo reče “Ne može” ali “Kako to” popolnoma zunaj konteksta.
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Neveljaven email naslov