Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Sevdah je način pripovedovanja zgodb, pravi Damir Imamović. Tradicionalna glasba je posebna zaradi aranžmajev, stila petja in izbora skladb iz starejših repertoarjev. Preden je glasba postala popularen, moderen medijski konstrukt, so ljudje z njo pripovedovali zgodbe. Damir Imamović jih še vedno pripoveduje, kar ni posebno presenečenje, saj prihaja iz znane glasbene družine.
"Sevdah je bil ves čas prisoten. Oče je bil basist in producent, moj ded Zaim je verjetno eden najvplivnejših pevcev te zvrsti prejšnjega stoletja. Ko sem odrastel, sem ugotovil, da vse te pesmi poznam in čutim. Slišal sem jih tisočkrat. Nikoli nisem čutil odpora do te glasbe. Seveda so se zgodili razni nespametni fenomeni in je kakšna skladba dobila turbo ali narodnjaško preobleko, da je pri vsem kričanju sploh nisi prepoznal. A to se pojavlja ves čas, tudi ob pomoči tehnologije so vsi poskušali modernizirati skladbe."
Pravi, da nikoli ni bil samo roker, panker ali džezovski glasbenik, poslušal je Bowieja, Metallico, skupino Deep Purple, pa tudi klasično, celo renesančno glasbo.
"Imel sem običajno otroštvo, običajno za vse, ki smo odraščali med vojno. Elektrika je bila omejena. Spomnim se, ko se je vrnila elektrika, nas je mama gnala k delu, da smo pospravili po hiši. No, jaz sem hitel poslušati plošče."
Mojster sevdalink, bosansko-hercegovski glasbenik in avtor Damir Imamović spremlja tudi aktualno družbenopolitično dogajanje. Pravi, da je sevdah fuzija svetov, preplet tradicij. Je zelo odprt in sprejemajoč človek, lani je nastopal na prvi in zgodovinski bosansko-hercegovski paradi ponosa. Odpel je dve skladbi: Snijeg pade na behar na voće in Bella Ciao.
"Lahko rečem, da je bil to eden najlepših aktivističnih dogodkov v življenju vseh nas, ki se trudimo angažirati se še onkraj svojega poklica. Ni pomembno, ali si gej ali ne. Tudi na proteste za romske pravice ni treba priti le romom, moramo se odzvati tudi drugi. Tako ima protest smisel. Ja, bilo je čudovito. Tudi skladba “Snijeg pade na behar na voće, neka ljubi ko god koga hoče” je na neki način sevdalinka, ki je postala himna svobodne ljubezni. Bella ciao pa je skladba z močnim sporočilom, ki opozarja na pomen boja za človekove pravice, za svobodo. In pomembno je, da je to sporočilo protifašistično, saj lahko v Evropi spremljamo razne bedake, ki bi se radi vrnili v nacionalistično oziroma eksplicitno fašistično obdobje."
Damir Imamović je prepričan, da mora glasbenik pripovedovati zgodbe in pomagati drugim, da spregovorijo. To je zanj najlepša stvar, kot pri vsaki umetnosti: "Glasba se od vseh umetnosti morda najbolj neposredno dotika čustev, je tista, ki lahko v dveh ali treh minutah izzove solze in smeh, čustva, celo pri tistih, ki mislijo, da se jih skladba ne more dotakniti. Mislim, da moramo biti vsi državljani aktivisti: voznik tramvaja, založnik, novinar in drugi."
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Sevdah je način pripovedovanja zgodb, pravi Damir Imamović. Tradicionalna glasba je posebna zaradi aranžmajev, stila petja in izbora skladb iz starejših repertoarjev. Preden je glasba postala popularen, moderen medijski konstrukt, so ljudje z njo pripovedovali zgodbe. Damir Imamović jih še vedno pripoveduje, kar ni posebno presenečenje, saj prihaja iz znane glasbene družine.
"Sevdah je bil ves čas prisoten. Oče je bil basist in producent, moj ded Zaim je verjetno eden najvplivnejših pevcev te zvrsti prejšnjega stoletja. Ko sem odrastel, sem ugotovil, da vse te pesmi poznam in čutim. Slišal sem jih tisočkrat. Nikoli nisem čutil odpora do te glasbe. Seveda so se zgodili razni nespametni fenomeni in je kakšna skladba dobila turbo ali narodnjaško preobleko, da je pri vsem kričanju sploh nisi prepoznal. A to se pojavlja ves čas, tudi ob pomoči tehnologije so vsi poskušali modernizirati skladbe."
Pravi, da nikoli ni bil samo roker, panker ali džezovski glasbenik, poslušal je Bowieja, Metallico, skupino Deep Purple, pa tudi klasično, celo renesančno glasbo.
"Imel sem običajno otroštvo, običajno za vse, ki smo odraščali med vojno. Elektrika je bila omejena. Spomnim se, ko se je vrnila elektrika, nas je mama gnala k delu, da smo pospravili po hiši. No, jaz sem hitel poslušati plošče."
Mojster sevdalink, bosansko-hercegovski glasbenik in avtor Damir Imamović spremlja tudi aktualno družbenopolitično dogajanje. Pravi, da je sevdah fuzija svetov, preplet tradicij. Je zelo odprt in sprejemajoč človek, lani je nastopal na prvi in zgodovinski bosansko-hercegovski paradi ponosa. Odpel je dve skladbi: Snijeg pade na behar na voće in Bella Ciao.
"Lahko rečem, da je bil to eden najlepših aktivističnih dogodkov v življenju vseh nas, ki se trudimo angažirati se še onkraj svojega poklica. Ni pomembno, ali si gej ali ne. Tudi na proteste za romske pravice ni treba priti le romom, moramo se odzvati tudi drugi. Tako ima protest smisel. Ja, bilo je čudovito. Tudi skladba “Snijeg pade na behar na voće, neka ljubi ko god koga hoče” je na neki način sevdalinka, ki je postala himna svobodne ljubezni. Bella ciao pa je skladba z močnim sporočilom, ki opozarja na pomen boja za človekove pravice, za svobodo. In pomembno je, da je to sporočilo protifašistično, saj lahko v Evropi spremljamo razne bedake, ki bi se radi vrnili v nacionalistično oziroma eksplicitno fašistično obdobje."
Damir Imamović je prepričan, da mora glasbenik pripovedovati zgodbe in pomagati drugim, da spregovorijo. To je zanj najlepša stvar, kot pri vsaki umetnosti: "Glasba se od vseh umetnosti morda najbolj neposredno dotika čustev, je tista, ki lahko v dveh ali treh minutah izzove solze in smeh, čustva, celo pri tistih, ki mislijo, da se jih skladba ne more dotakniti. Mislim, da moramo biti vsi državljani aktivisti: voznik tramvaja, založnik, novinar in drugi."
Palestinska režiserka se v svojih filmih dotika tabu tem tako s perspektive tradicionalne palestinske družbe kot položaja zatiranih Palestincev v Izraelu.
Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.
Ko je žalosten, posluša glasbo Nicka Cava, umetnosti ne vidi brez znanosti in nasprotno. Najbolj vznemirjen je, ko robot komunicira z njim tako, kot ga je sprogramiral. V Linzu se ukvarja s precej abstraktnimi pojmi, kot sta zavedno in nezavedno mišljenje v robotiki.
Eden izmed Britancev, ki je ostal vpet v delovanje evropskih institucij. Govori o tem, kam si želi, da bi šla Evropska unija v prihodnosti, kako se soočiti z evroskepticizmom in o čem se pogovarja z ljudmi, ki jih obiskuje po celotni Uniji. Spregovori pa tudi o tem, kako je bilo dan, potem ko so Britanci na referndumu izglasovali brexit.
Duško Domanović je večkrat nagrajeni srbski pesnik srednje generacije. Beograda se izogiba, tako kot se Beograd izogiba njemu in dokazuje, da “znamo brati in pisati tudi na periferiji.” Objavlja poezijo, kratko prozo in pričevanja ter pesmi za otroke. Ima tudi svoj blog, kjer bralce najprej pozdravi bankovec za več milijard dinarjev, ki so jih tiskali v časih Miloševića.
Pri nas je duet tako domač, da Gil in Yael Shoshana niti ne znata prešteti, koliko koncertov sta že imela v Sloveniji. V ljubljanskem Kinu Šiška sta nastopila tik pred korono in spet konec marca, ko smo se z njima dobili na pogovoru. Ta se je vrtel okoli tega, kako sta preživela to obdobje, kaj se je v tem času spremenilo tako v glasbenem okolju kot tudi družbi nasploh, pa o napadih na Žide, pravicah žensk in še čem.
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki živi v Združenih državah Amerike. Pravi, da je pred kratkim začel živeti ameriške sanje, ko si je v predmestju kupil svojo prvo hišo. A do tega je vodilo kar nekaj stopnic, kar nekaj preprek je bilo vmes. Farzin je namreč po rodu Iranec, rodil se je v Teheranu, pri šestih letih pa je z družino zapustil državo, saj so iskali boljše razmere za življenje v Avstraliji. Tam je zrasel, študiral, dokler ni odšel v Združene države na študij, se zaljubil in sklenil, da tam ostane. A pridobitev zelene karte je bila mučna. Domneva, da je zaradi Trumpove uvedbe prepovedi vstopa muslimanom zato nanjo čakal kar 36 mesecev, čeprav je bil poročen z Američanko, medtem ko je kolega, ki je samo Avstralec, na to čakal le sedem. Več o čakanju, o življenjskih naukih, odraščanju v Iranu in nato Avstraliji, feministični revoluciji in arhitekturi kot načinu življenja Farzin Lotfi-Jam spregovori v pogovoru.
Kanadska najstnica Alexandria Loutitt je v pretekli sezoni z dvema naslovoma svetovne prvakinje spisala eno najlepših zgodb v skakalni karavani. V mesecu dni je najprej postala mladinska in nato še članska svetovna prvakinja. 19-letnica trenira v Sloveniji, kjer zadnji dve leti tudi živi. Kljub temu, da se je lani v Planici hudo poškodovala in skoraj že končala kariero, ima na skakalnico pod Poncami čudovite spomine.
Direktorica fotografije je bila marca gostja Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Na festivalu so namreč predvajali tudi dokumentarec Patrick in kit glavač, ki govori o navdušencu nad kiti, ki je v karibskih morjih vzpostavil bazo ter leta preučeval kite in z nekaterimi celo vzpostavil oseben odnos.
Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.
Letalska družba Ryanair ne dviguje prahu le z vzletanjem in pristajanjem, ampak tudi z objavami na družabnih omrežjih. Ekipo, ki pripravlja duhovite, kritične in na trenutke tudi kar precej ostre odzive na pritoževanje potnikov ter druge aktualne tematike, vodi Michael Corcoran, ljubitelj kave in Tik Toka.
Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu.
Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser.
Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris.
Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz.
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Neveljaven email naslov