Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
Vasilis Kukalani je rojen v trijezičnem okolju. Govori grško, nemško in farsi. Žene ga posebno hrepenenje po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast.
“Nacionalnost ni nekaj kar te naredi kot osebnost. Oblikuješ se s tem, kar pride od tvojih staršev, prijateljev, krajev, kjer si živel. Še posebej na začetku jemlješ stvari zelo naključno. Kasneje, zdaj sem blizu petdesetim, začneš izbirati, kaj je zanimivo, in kaj res odgovarja tvojemu srcu. Sam sem vedno nekje vmes.”
Vasilis Kukalani se je v raziskovanju nagovarjanja publike in gledališke umetnosti, še posebej posvetil otrokom, predvsem pa njihovemu načinu razmišljanja. “Otroci so zelo zatirana skupina. Družba jih vidi kot potencialne delavce in potrošnike. Zato je postavljanje njih v središče pozornosti, središče življenja, skupaj s tistimi, ki se ukvarjajo z reševanjem težkih družbenih vprašanj, - nekaj, kar je nepremagljivo.”
“Otroci imajo lastnosti, da lahko postanejo bolj in bolj kompleksni, ko odrastejo in ko se socializirajo. Rasizem in predsodki so lahko premagani z dialektično mislijo, s provokacijo in toplim srcem. To pa so atributi, ki pa jih otroci imajo. Preprostost njihovega mišljenja daje tej dialektiki globoko človeškost. Njih ne zanima … V primeru dveh otrok, en temnopolt in drugi belopolt, takoj, ko brcnete žogo, nastane povezava.”
Otroška preprostost ima zato po Vasilisovem mnenju zelo globok humanizem, v ospredju pa močno politično dialektiko. Zato, če bi želeli rešiti velika družbena vprašanja o rasizmu, diskrepanci med družbenimi razredi, izobraževalnem sistemu, ... je treba razmišljati tudi okoli teh misli.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
Vasilis Kukalani je rojen v trijezičnem okolju. Govori grško, nemško in farsi. Žene ga posebno hrepenenje po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast.
“Nacionalnost ni nekaj kar te naredi kot osebnost. Oblikuješ se s tem, kar pride od tvojih staršev, prijateljev, krajev, kjer si živel. Še posebej na začetku jemlješ stvari zelo naključno. Kasneje, zdaj sem blizu petdesetim, začneš izbirati, kaj je zanimivo, in kaj res odgovarja tvojemu srcu. Sam sem vedno nekje vmes.”
Vasilis Kukalani se je v raziskovanju nagovarjanja publike in gledališke umetnosti, še posebej posvetil otrokom, predvsem pa njihovemu načinu razmišljanja. “Otroci so zelo zatirana skupina. Družba jih vidi kot potencialne delavce in potrošnike. Zato je postavljanje njih v središče pozornosti, središče življenja, skupaj s tistimi, ki se ukvarjajo z reševanjem težkih družbenih vprašanj, - nekaj, kar je nepremagljivo.”
“Otroci imajo lastnosti, da lahko postanejo bolj in bolj kompleksni, ko odrastejo in ko se socializirajo. Rasizem in predsodki so lahko premagani z dialektično mislijo, s provokacijo in toplim srcem. To pa so atributi, ki pa jih otroci imajo. Preprostost njihovega mišljenja daje tej dialektiki globoko človeškost. Njih ne zanima … V primeru dveh otrok, en temnopolt in drugi belopolt, takoj, ko brcnete žogo, nastane povezava.”
Otroška preprostost ima zato po Vasilisovem mnenju zelo globok humanizem, v ospredju pa močno politično dialektiko. Zato, če bi želeli rešiti velika družbena vprašanja o rasizmu, diskrepanci med družbenimi razredi, izobraževalnem sistemu, ... je treba razmišljati tudi okoli teh misli.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov