Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
"Ni lahka odločitev pustiti vse za sabo in začeti z ničle. Ali celo iz minusa. Za Slovenijo sem slišal med potjo. Prišel sem prek Turčije, Grčije in naprej. Pot iz Palestine je trajala štiri, pet mesecev."
Zdaj bi si tu rad ustvaril novo življenje. Po skoraj štirih desetletjih življenja v svoji deželi, v kateri je bil begunec, tako kot njegov dedek in oče. Podobna usoda čaka tudi njegova dva otroka, ki sta za zdaj z ženo še v Gazi. A si želi, da bi se mu kmalu pridružili v državi, ki se mu zdi varna, Sloveniji.
"Velikokrat sem bil na robu. Denimo tik pred Solunom nas je z džipom peljal tihotapec ljudi. Začela nas je zasledovati policija, voznik se je ustrašil in začel divjati s 120, 130 kilometri na uro. V ovinku nas je vrglo s ceste, avto je začelo obračati in pri drugem obratu sem slišal, kako so se drobile njene kosti. Umrla je v nesreči."
V Sloveniji sodeluje z Rdečim križem, kot prostovoljni bolničar pomaga oskrbovati ljubljanske brezdomce. Svojo bazo si je ustvaril v Rogu.
"Sistem pomoči beguncem v Sloveniji deluje, dokler ne pride do trenutka, ko je treba ljudi integrirati. Ko sem prišel sem, seveda nisem poznal nikogar. Hkrati sem vedel, da se moram vključiti v družbo. Rog so bila moja vrata v skupnost. Tam sem se počutil dobrodošlega, spoznal sem veliko dobrih ljudi in tudi o slovenski kulturi sem se tam veliko naučil."
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
"Ni lahka odločitev pustiti vse za sabo in začeti z ničle. Ali celo iz minusa. Za Slovenijo sem slišal med potjo. Prišel sem prek Turčije, Grčije in naprej. Pot iz Palestine je trajala štiri, pet mesecev."
Zdaj bi si tu rad ustvaril novo življenje. Po skoraj štirih desetletjih življenja v svoji deželi, v kateri je bil begunec, tako kot njegov dedek in oče. Podobna usoda čaka tudi njegova dva otroka, ki sta za zdaj z ženo še v Gazi. A si želi, da bi se mu kmalu pridružili v državi, ki se mu zdi varna, Sloveniji.
"Velikokrat sem bil na robu. Denimo tik pred Solunom nas je z džipom peljal tihotapec ljudi. Začela nas je zasledovati policija, voznik se je ustrašil in začel divjati s 120, 130 kilometri na uro. V ovinku nas je vrglo s ceste, avto je začelo obračati in pri drugem obratu sem slišal, kako so se drobile njene kosti. Umrla je v nesreči."
V Sloveniji sodeluje z Rdečim križem, kot prostovoljni bolničar pomaga oskrbovati ljubljanske brezdomce. Svojo bazo si je ustvaril v Rogu.
"Sistem pomoči beguncem v Sloveniji deluje, dokler ne pride do trenutka, ko je treba ljudi integrirati. Ko sem prišel sem, seveda nisem poznal nikogar. Hkrati sem vedel, da se moram vključiti v družbo. Rog so bila moja vrata v skupnost. Tam sem se počutil dobrodošlega, spoznal sem veliko dobrih ljudi in tudi o slovenski kulturi sem se tam veliko naučil."
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov