Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.
Prihaja iz Linza, kjer je študirala multimedijske umetnosti, nato pa delala kot umetniška sodelavka v muzeju in po raznih festivalih. Obisk Slovenije se je zgodil po poldrugem letu premora. Zelo jo veseli, da bo lahko tukaj in da bo lahko uresničila nov projekt, pri katerem se ukvarja z umetno inteligenco in roboti ter njihovim sobivanjem s človekom. Dve festivalski obdobji je preživela v Frankfurtu, študirala je v Milanu.
"Eno leto sem preživela tudi v Iranu kot umetnica in knjižničarka v teheranski nemški knjižnici. Prav zanimivo pa je spoznavati sosednjo Slovenijo, saj imamo podobno zgodovino, pa vendarle tako različno. Kot pravi nek tajski rek – vse isto, pa tako različno. Določene stvari so popolnoma drugačne, tudi tam, kjer človek misli, da je vse enako in znano, miselni vzorci pa so povsem nasprotni."
Umetna inteligenca jo zanima bolj iz filozofskih razlogov. Zakaj se človek vseskozi sprašuje kdo je in od kod prihaja in zakaj je tako poseben, da ga nobena druga stvar ne more dohajati.
"Vse skušamo nekako počlovečiti, vsak računalnik ali aparat. V stroje projiciramo čustva, da bi bolje shajali z njimi. Tako si umetno inteligenco prilagajamo sebi. Ampak če dobro premislimo, gre za novo infrastrukturo. To pač ni človek, temveč svetovna baza podatkov, vseobsegajoča inteligenca, ki povečini izvira iz interneta."
Rosi Grillmair je sicer letošnja prva Ljudmilina rezidentka in bo ta četrtek v razstavišču Osmo/za, torej v 8. nadstropju stolpnice na Slovenski 54 na Bavarskem dvoru v Ljubljani, predstavila svoj interaktivni rezidenčni projekt .
"Cela razstava bo eno samo umetniško delo! To je igriva pot s sedmimi postajami. Cilj sprehoda je bolje razumeti, kako aplikacije in telefonske storitve delujejo. Poleg tega skušamo spotoma obiskovalca tudi spremeniti v nekakšnega robota. Predstavljajte si, da ste vi aparat oz. aplikacija na pametnem telefonu, in kako potem komunicirate z ljudmi. Vse je interaktivno, veliko je povezovanja, ne samo med ljudmi, ampak tudi med vami in vašim telefonom."
714 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.
Prihaja iz Linza, kjer je študirala multimedijske umetnosti, nato pa delala kot umetniška sodelavka v muzeju in po raznih festivalih. Obisk Slovenije se je zgodil po poldrugem letu premora. Zelo jo veseli, da bo lahko tukaj in da bo lahko uresničila nov projekt, pri katerem se ukvarja z umetno inteligenco in roboti ter njihovim sobivanjem s človekom. Dve festivalski obdobji je preživela v Frankfurtu, študirala je v Milanu.
"Eno leto sem preživela tudi v Iranu kot umetnica in knjižničarka v teheranski nemški knjižnici. Prav zanimivo pa je spoznavati sosednjo Slovenijo, saj imamo podobno zgodovino, pa vendarle tako različno. Kot pravi nek tajski rek – vse isto, pa tako različno. Določene stvari so popolnoma drugačne, tudi tam, kjer človek misli, da je vse enako in znano, miselni vzorci pa so povsem nasprotni."
Umetna inteligenca jo zanima bolj iz filozofskih razlogov. Zakaj se človek vseskozi sprašuje kdo je in od kod prihaja in zakaj je tako poseben, da ga nobena druga stvar ne more dohajati.
"Vse skušamo nekako počlovečiti, vsak računalnik ali aparat. V stroje projiciramo čustva, da bi bolje shajali z njimi. Tako si umetno inteligenco prilagajamo sebi. Ampak če dobro premislimo, gre za novo infrastrukturo. To pač ni človek, temveč svetovna baza podatkov, vseobsegajoča inteligenca, ki povečini izvira iz interneta."
Rosi Grillmair je sicer letošnja prva Ljudmilina rezidentka in bo ta četrtek v razstavišču Osmo/za, torej v 8. nadstropju stolpnice na Slovenski 54 na Bavarskem dvoru v Ljubljani, predstavila svoj interaktivni rezidenčni projekt .
"Cela razstava bo eno samo umetniško delo! To je igriva pot s sedmimi postajami. Cilj sprehoda je bolje razumeti, kako aplikacije in telefonske storitve delujejo. Poleg tega skušamo spotoma obiskovalca tudi spremeniti v nekakšnega robota. Predstavljajte si, da ste vi aparat oz. aplikacija na pametnem telefonu, in kako potem komunicirate z ljudmi. Vse je interaktivno, veliko je povezovanja, ne samo med ljudmi, ampak tudi med vami in vašim telefonom."
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Neveljaven email naslov