Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Naš najboljši biatlonec je za slovensko biatlonsko reprezentanco začel nastopati leta 2010 in takoj začel nizati uspehe. Iz sezone v sezono dokazuje, da sodi v svetovni vrh. Ko je prišel v Slovenijo, je čutil, da se mora znova dokazati in da kolajne, ki jih je osvojil prej, ne veljajo nič več. Z družino si je dom ustvaril na Gorenjskem. Med obilico tekmovanj in treningov vse redkeje najde čas za obisk Mrkoplja, domačega kraja.
"Moj dom je zdaj tu, tukaj se počutim dobro. Mislim, da so me ljudje sprejeli in tudi jaz sem sprejel večino dobrih stvari, ki jih Slovenija ponuja. Moji otroci so že rojeni tu in so prva generacija, ki bo za mano ostala tukaj. Vesel sem, da odraščajo v po mojem mnenju zdravi družbi."
Jakov Fak priznava, da je bila odločitev za prestop v slovensko reprezentanco težka. A takrat ni videl druge rešitve za svojo kariero. Ljudje, ki so vodili zvezo, niso imeli vizije in ambicij, niso našli skupnega jezika. Po prestopu v slovensko reprezentanco je hitro navdušil z odličnim znanjem slovenskega jezika.
"Slovenščino sem se začel učiti že pred prihodom v Slovenijo oziroma v slovensko reprezentanco. Zdelo se mi je normalno, da govorim jezik, ki se govori v državi, za katero nastopam. Ko prestopiš v vrste neke reprezentance, je ne zastopaš samo na tekmovanjih, ampak tudi v pogovorih z mediji. Če postajaš del neke družbe, je v redu, da se prilagodiš tej družbi. Govorjenje domačega jezika je osnova."
V dresu slovenske reprezentance je Jakov Fak dosegel osem zmag, dvakrat je postal svetovni prvak, na olimpijskih igrah pa osvojil srebro. Zdaj se pripravlja na novo sezono, ki prinaša tudi olimpijske igre. O koncu kariere pri 33 letih še ne razmišlja. In kje v hiši shranjuje vse svoje medalje?
"Če sem čisto iskren, medalje doma nimajo posebnega mesta. Lepo jih je kdaj pogledati, toda če jih gledaš preveč, se lahko kmalu razvadiš in si prehitro zadovoljen sam s seboj. Vso energijo moraš vlagati v to, da poskušaš dosegati nove cilje in osvajati nove lovorike. Te želje se ne da zadovoljiti, to žene športnike naprej."
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Naš najboljši biatlonec je za slovensko biatlonsko reprezentanco začel nastopati leta 2010 in takoj začel nizati uspehe. Iz sezone v sezono dokazuje, da sodi v svetovni vrh. Ko je prišel v Slovenijo, je čutil, da se mora znova dokazati in da kolajne, ki jih je osvojil prej, ne veljajo nič več. Z družino si je dom ustvaril na Gorenjskem. Med obilico tekmovanj in treningov vse redkeje najde čas za obisk Mrkoplja, domačega kraja.
"Moj dom je zdaj tu, tukaj se počutim dobro. Mislim, da so me ljudje sprejeli in tudi jaz sem sprejel večino dobrih stvari, ki jih Slovenija ponuja. Moji otroci so že rojeni tu in so prva generacija, ki bo za mano ostala tukaj. Vesel sem, da odraščajo v po mojem mnenju zdravi družbi."
Jakov Fak priznava, da je bila odločitev za prestop v slovensko reprezentanco težka. A takrat ni videl druge rešitve za svojo kariero. Ljudje, ki so vodili zvezo, niso imeli vizije in ambicij, niso našli skupnega jezika. Po prestopu v slovensko reprezentanco je hitro navdušil z odličnim znanjem slovenskega jezika.
"Slovenščino sem se začel učiti že pred prihodom v Slovenijo oziroma v slovensko reprezentanco. Zdelo se mi je normalno, da govorim jezik, ki se govori v državi, za katero nastopam. Ko prestopiš v vrste neke reprezentance, je ne zastopaš samo na tekmovanjih, ampak tudi v pogovorih z mediji. Če postajaš del neke družbe, je v redu, da se prilagodiš tej družbi. Govorjenje domačega jezika je osnova."
V dresu slovenske reprezentance je Jakov Fak dosegel osem zmag, dvakrat je postal svetovni prvak, na olimpijskih igrah pa osvojil srebro. Zdaj se pripravlja na novo sezono, ki prinaša tudi olimpijske igre. O koncu kariere pri 33 letih še ne razmišlja. In kje v hiši shranjuje vse svoje medalje?
"Če sem čisto iskren, medalje doma nimajo posebnega mesta. Lepo jih je kdaj pogledati, toda če jih gledaš preveč, se lahko kmalu razvadiš in si prehitro zadovoljen sam s seboj. Vso energijo moraš vlagati v to, da poskušaš dosegati nove cilje in osvajati nove lovorike. Te želje se ne da zadovoljiti, to žene športnike naprej."
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Neveljaven email naslov