Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji. Njen rojstni kraj je pomembno vozlišče transsibirske in transmongolske železnice. Leži na vzhodu Bajkalskega jezera, največjega sladkovodnega jezera na svetu, slabih dvesto kilometrov proti jugu je meja z Mongolijo. In tam daleč, šest ur letenja od Moskve in še tri več od osrednje Evrope, se je takrat srednješolka Olga odločila, da bo pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
"Odraščala sem v večkulturni družbi, v kateri ljudje poznajo in spoštujejo več religij, navad in jezikov. To, da je moje otroštvo potekalo v takšnem vzdušju, je name zelo močno vplivalo. Zato me tudi zdaj tako zanimajo druge kulture in jih zelo enostavno prepoznavam, sprejemam in spoštujem."
Eden najboljših ruskih klubov dvoranskega nogometa moskovski KPRF (Klub komunistične partije ruske federacije) je tako Olgo kmalu angažiral za vodičko ekipe Dobovca, takratnega slovenskega državnega prvaka v dvoranskem nogometu. Običajna praksa organizatorjev mednarodnih tekmovanj je namreč ta, da tujim klubom oziroma reprezentancam podelijo nekoga, ki obvlada njihov jezik. Ampak ker so bile ob takratnem obisku Moskve v ospredju novinarske obveznosti povezane s poročanjem s tekmovanja, smo z Olgo ponovno navezali stik s pomočjo družabnih omrežjih. Tam pa nismo našli Olge, temveč Oljo.
"V Rusiji to ni nič nenavadnega. Vsak človek ima vsaj dve različici imena - eno bolj uradno in običajno daljšo, ki jo uporabljamo, ko vikamo, krajšo pa, ko tikamo. Tako je zame Olga uradna oblika, Olje sem pa za prijatelje in družino."
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji. Njen rojstni kraj je pomembno vozlišče transsibirske in transmongolske železnice. Leži na vzhodu Bajkalskega jezera, največjega sladkovodnega jezera na svetu, slabih dvesto kilometrov proti jugu je meja z Mongolijo. In tam daleč, šest ur letenja od Moskve in še tri več od osrednje Evrope, se je takrat srednješolka Olga odločila, da bo pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
"Odraščala sem v večkulturni družbi, v kateri ljudje poznajo in spoštujejo več religij, navad in jezikov. To, da je moje otroštvo potekalo v takšnem vzdušju, je name zelo močno vplivalo. Zato me tudi zdaj tako zanimajo druge kulture in jih zelo enostavno prepoznavam, sprejemam in spoštujem."
Eden najboljših ruskih klubov dvoranskega nogometa moskovski KPRF (Klub komunistične partije ruske federacije) je tako Olgo kmalu angažiral za vodičko ekipe Dobovca, takratnega slovenskega državnega prvaka v dvoranskem nogometu. Običajna praksa organizatorjev mednarodnih tekmovanj je namreč ta, da tujim klubom oziroma reprezentancam podelijo nekoga, ki obvlada njihov jezik. Ampak ker so bile ob takratnem obisku Moskve v ospredju novinarske obveznosti povezane s poročanjem s tekmovanja, smo z Olgo ponovno navezali stik s pomočjo družabnih omrežjih. Tam pa nismo našli Olge, temveč Oljo.
"V Rusiji to ni nič nenavadnega. Vsak človek ima vsaj dve različici imena - eno bolj uradno in običajno daljšo, ki jo uporabljamo, ko vikamo, krajšo pa, ko tikamo. Tako je zame Olga uradna oblika, Olje sem pa za prijatelje in družino."
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Neveljaven email naslov