Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Patrick Wirbeleit je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji Evropa osebno.
"Če si avtor in hkrati ilustrator, so tvoje misli zgrajene tako, da imajo vedno ideje. Običajno se dialog dveh literarnih oseb pojavi v moji glavi. Ali pa včasih slišim kakšen pogovor iz okolice in si takoj zapišem, kaj je kdo rekel, potem pa si domišljam, kaj bi bil odgovor, če bi kdo na to odgovoril. Ti dve osebi poskušam umestiti v prostor in čas. Tako po navadi nastanejo zametki mojih zgodb. Te pa po večini nastajajo v kavarnah. Ko sem doma, me prehitro kaj zmoti. V kavarni pa, čeprav je veliko ljudi, ti nimajo nič z mano."
Čeprav danes nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit deluje povsem ustvarjalno, piše in ilustrira otroške knjige ter riše stripe za otroke, se je njegova poklicna pot začela no, nekoliko drugače: "V resnici sem začel kot vajenec v maloprodaji, pozneje pa sem se preizkusil še v drugih stvareh. Ampak potem sem se v nekem trenutku vprašal, kaj si res želim delati? In odgovoril sem si, da nekaj ustvarjalnega. Tako sem začel vse bolj risati in slikati. Svoje delo pa sem potem poskušal prodati. Ko pa so se mi rodili otroci oziroma moj prvi otrok, sem moral zaslužiti več denarja, saj s svojimi izdelki nisem dovolj zaslužil. Ravno to me je spodbudilo k ilustracijam. Našel sem se v tistem, v čemer sem bil najboljši, hkrati pa sem imel srečo, da sem takrat sploh dobil službo."
"Stripi so v resnici zelo v redu in edina razlika v primerjavi z drugo literaturo je ta, da ima slike, ampak zgodba pa je tista, ki jo lahko prenesemo na naše otroke."
710 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Patrick Wirbeleit je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji Evropa osebno.
"Če si avtor in hkrati ilustrator, so tvoje misli zgrajene tako, da imajo vedno ideje. Običajno se dialog dveh literarnih oseb pojavi v moji glavi. Ali pa včasih slišim kakšen pogovor iz okolice in si takoj zapišem, kaj je kdo rekel, potem pa si domišljam, kaj bi bil odgovor, če bi kdo na to odgovoril. Ti dve osebi poskušam umestiti v prostor in čas. Tako po navadi nastanejo zametki mojih zgodb. Te pa po večini nastajajo v kavarnah. Ko sem doma, me prehitro kaj zmoti. V kavarni pa, čeprav je veliko ljudi, ti nimajo nič z mano."
Čeprav danes nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit deluje povsem ustvarjalno, piše in ilustrira otroške knjige ter riše stripe za otroke, se je njegova poklicna pot začela no, nekoliko drugače: "V resnici sem začel kot vajenec v maloprodaji, pozneje pa sem se preizkusil še v drugih stvareh. Ampak potem sem se v nekem trenutku vprašal, kaj si res želim delati? In odgovoril sem si, da nekaj ustvarjalnega. Tako sem začel vse bolj risati in slikati. Svoje delo pa sem potem poskušal prodati. Ko pa so se mi rodili otroci oziroma moj prvi otrok, sem moral zaslužiti več denarja, saj s svojimi izdelki nisem dovolj zaslužil. Ravno to me je spodbudilo k ilustracijam. Našel sem se v tistem, v čemer sem bil najboljši, hkrati pa sem imel srečo, da sem takrat sploh dobil službo."
"Stripi so v resnici zelo v redu in edina razlika v primerjavi z drugo literaturo je ta, da ima slike, ampak zgodba pa je tista, ki jo lahko prenesemo na naše otroke."
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Neveljaven email naslov