Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
V kulturi staroselcev je zelo pomemben odnos do narave.
"Povezava z Zemljo je zelo globoka. Preden kaj naredimo, se najprej obrnemo k njej. Tudi če na primer popijemo pivo, ga najprej malo darujemo Zemlji."
Ana pravi, da so telesa prvotnih prebivalcev polna strahu.
"To je zaradi zgodovine. Kolonialisti so nam govorili, da smo nekaj najhujšega na svetu, da smo manjvredni, da smo necivilizirani divjaki. Vse to je danes shranjeno v naših telesih. Telo ima spomin in ta spomin se prenaša iz generacije v generacijo. Staroselci se še zmeraj čutijo manjvredne."
Gledališče in umetnost jim lahko pomagata. Tudi tako, da jim ponudita prostor, kjer lahko o tem govorijo.
"Zakaj ne marate barve svoje kože, saj je lepa? Zakaj ne marate svoje kulture, svoje identitete? Ste bogati, ne revni! Bogati ste zaradi zelo globokih stvari, ki ste jih prejeli od prednikov. Tega se morate zavedati. Ni treba biti taki kot drugi, saj imate vse v sebi, v svojem telesu. Začeti morate imeti radi svoje telo, ga odpreti."
V procesu dekolonizacije telesa se veliko pogovarjajo o čustvih in občutkih. Tudi o tem, kaj se je dogajalo v zgodovini, kaj se dogaja danes in zakaj je še vedno toliko neenakosti.
"Zakaj mislite, da ste vi revni, oni pa bogati? Kaj se je zgodilo v zgodovini, kaj se je zgodilo z vami? Zakaj se sramujete svojih mater, zakaj ne govorite v maternem jeziku?"
O bogati tradiciji upora in gverilskem boju z umetnostjo Ana govori s ponosom, je pa zelo kritična do tega, kaj je revnim avtohtonim skupnostim prinesla karantena, medtem ko sta se dogajala koncentracija kapitala in bogatenje najbogatejših.
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
V kulturi staroselcev je zelo pomemben odnos do narave.
"Povezava z Zemljo je zelo globoka. Preden kaj naredimo, se najprej obrnemo k njej. Tudi če na primer popijemo pivo, ga najprej malo darujemo Zemlji."
Ana pravi, da so telesa prvotnih prebivalcev polna strahu.
"To je zaradi zgodovine. Kolonialisti so nam govorili, da smo nekaj najhujšega na svetu, da smo manjvredni, da smo necivilizirani divjaki. Vse to je danes shranjeno v naših telesih. Telo ima spomin in ta spomin se prenaša iz generacije v generacijo. Staroselci se še zmeraj čutijo manjvredne."
Gledališče in umetnost jim lahko pomagata. Tudi tako, da jim ponudita prostor, kjer lahko o tem govorijo.
"Zakaj ne marate barve svoje kože, saj je lepa? Zakaj ne marate svoje kulture, svoje identitete? Ste bogati, ne revni! Bogati ste zaradi zelo globokih stvari, ki ste jih prejeli od prednikov. Tega se morate zavedati. Ni treba biti taki kot drugi, saj imate vse v sebi, v svojem telesu. Začeti morate imeti radi svoje telo, ga odpreti."
V procesu dekolonizacije telesa se veliko pogovarjajo o čustvih in občutkih. Tudi o tem, kaj se je dogajalo v zgodovini, kaj se dogaja danes in zakaj je še vedno toliko neenakosti.
"Zakaj mislite, da ste vi revni, oni pa bogati? Kaj se je zgodilo v zgodovini, kaj se je zgodilo z vami? Zakaj se sramujete svojih mater, zakaj ne govorite v maternem jeziku?"
O bogati tradiciji upora in gverilskem boju z umetnostjo Ana govori s ponosom, je pa zelo kritična do tega, kaj je revnim avtohtonim skupnostim prinesla karantena, medtem ko sta se dogajala koncentracija kapitala in bogatenje najbogatejših.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Neveljaven email naslov