Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Živali in naša moralna odgovornost zanje

12.11.2015

“Ali živali čutijo bolečino?” je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali v tokratni Frekvenci X. Znanstveniki in filozofi imajo glede tega različna stališča, pritrdilni odgovor nanj pa bi marsikatero človekovo dejanje postavil v slabo moralno luč. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so eksperimenti na njih in njihov zakol moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, potem se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Vprašanje ni, ali lahko misijo, tudi ne, ali lahko govorijo, temveč ali trpijo?” se je na prelomu iz 18-ega v 19-to stoletje spraševal angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham. V mislih je seveda imel živali in svojo drzno napoved, da bomo nekoč pod svoje moralno okrilje pritegnili vse, kar diha, torej da bodo živali nekoč deležne veliko večje pravne in moralne zaščite. Toda kako je z moralno odgovornostjo človeka do živali danes?

Da bi bolj razjasnili naravoslovni pogled na zaznavanje bolečine pri živalih, sta Maja Ratej in Tomaž Grušovnik za mnenje povprašala dr. Gregorja Belušiča s katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

Kaj pa meni zgodovina?

Ubijanje živali je bilo pred industrijsko dobo skoraj vedno del obreda, ki je moral na simbolni ravni upravičiti človekovo nasilno ravnanje z živalmi. Mesarji, na primer na Japonskem, Kanarskih otokih, v severni Rodeziji in drugih deželah, so zaradi moralne spornosti svojega početja pogosto pripadali posebni družbeni kasti, ki se ni smela družiti z drugimi družbenimi sloji. Celo antični Rim, znan po svoji krvoločnosti, je premogel sočutje do trpečih živali. Nekaj več o tem nam je povedal dr. Matej Hriberšek, strokovnjak za antiko z oddelka za filologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

“Plinij Starejši opisuje, da so bili gledalci zgroženi nad nasiljem nad sloni na nekih igrah in so nad prireditelja klicali kletve. Zanimivo, da do ljudi, do gladiatorjev takšnih čustev niso imeli.”

Moralna dilema

Težava, s katero se soočamo pri vprašanju, ali živali čutijo bolečino, je tudi etične in ne samo znanstvene narave. In prav zaradi tega lahko posumimo, da nekateri ljudje zanikajo obstoj bolečine živali zato, da bi se izognili moralnim in etičnim dolžnostim do nečloveških živih bitij. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so poizkusi na njih in zakoli moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Za mnenje o tem smo poklicali enega izmed vodilnih svetovnih bioetikov, profesorja Petra Singerja, Avstralca, ki deluje na ameriški univerzi Princeton.

Intervju s Petrom Singerjem

Kakšno vlogo igra sposobnost občutenja bolečine pri tem, da do nekega bitja vzpostavimo moralni odnos?

Mislim, da moramo pri odnosu do slehernega bitja upoštevati to, ali lahko občuti bolečino. Če bitje na primer ne more čutiti bolečine, je malo verjetno, da bi imelo zavest. In če govorimo o bitju brez zavesti, potem nič, kar storimo, ne bo ne izboljšalo ne poslabšalo položaja tega bitja. Zato mislim, da je zmožnost čutiti bolečino ključna pri tem, da nekemu bitju priznamo moralni status.

Obstaja razlika med tem, da smo sposobni čutiti bolečino, in tem, da smo zmožni trpeti?

Trpljenje dojemamo nekoliko širše kot bolečino. Z bolečino navadno merimo na telesno bolečino, medtem ko obstajajo vrste trpljenja, ki so nad telesno bolečino. Bitje lahko tako duševno trpi na različne načine, pri tem pa ne izkusi telesne bolečine. A na splošno se bolečina in trpljenje prekrivata: bitje, ki izkuša bolečino, tudi trpi.

Kakšna so – ob bolečini – še druga merila, da lahko neko bitje vključimo v moralno skupnost? Kakšno naj bo to bitje, kakšne lastnosti naj ima, da bomo do njega vzpostavili moralni odnos?

Mislim, da sta zmožnost trpljenja in po drugi strani zmožnost ugodja osnovni merili, s katerima lahko bitje obravnavamo kot moralno. Predstavljajte si na primer, da ste vi to bitje. Ali obstaja možnost, da bi drugi z vami ravnali tako, da bi se vam vaše življenje izboljšalo oziroma poslabšalo? Če je vaš odgovor pritrdilen, potem menim, da ste bitje z moralnim statusom. Vaš odgovor bi bil tako najverjetneje pritrdilen, če bi se postavili v kožo prašiča. Naše ravnanje mu lahko izboljša ali poslabša življenje, kar pomeni, da je moralni subjekt. A če skušamo nekaj podobnega misliti v zvezi z drevesi, je drugače. Ne verjamem, da bi bila drevesa sposobna izkušati kakršno koli zavestno stanje. Ne moremo se postaviti v njihovo kožo, ker se pri tem ne sprožajo nikakršne izkušnje. Čeprav so drevesa zelo koristna, pa to še ne pomeni, da jim pripada tudi poseben moralni status.

Lahko živalske vrste razvrščamo glede na to, ali so moralno več vredne od drugih?

Mislim, da bi morali resno premisliti o tem, ali so res vse živalske vrste sposobne čutiti bolečino. Če vzamete na primer ostrigo: ima zelo preprost živčni sistem brez pravih možganov. Ker se ne more premikati in tako uiti morebitni nevarnosti, ni evolucijskih razlogov, da bi razvila zmožnost občutenja bolečine. Ostriga tako najverjetneje ne čuti bolečine in v skladu s tem nima moralnega statusa. Ali če pogledamo z druge perspektive: sodobni človek ima večji moralni status zaradi številnih lastnosti, ki jih svinja, ki sem jo omenil prej, nima. Naša naravnanost v prihodnost, sposobnost avtonomnega odločanja in številne druge lastnosti nam dajejo drugačen moralni status, obravnavamo nas lahko kot moralne agente, kot tiste, ki so sposobni biti moralno odgovorni. Še zdaleč pa to ne pomeni tega, da bitja brez sposobnosti za moralno odgovornost nimajo moralnega statusa.

Kdo, mislite, je največji nasprotnik etike živali?

Na ravni široke javnosti je v številnih državah, vključno z Združenimi državami Amerike, največji nasprotnik pravic živali kmetijska industrija. Zavračajo idejo, da v zvezi z našim odnosom do živali obstajajo etični pomisleki. Na bolj intelektualni ravni, zlasti v zahodnoevropski kulturi, pa je interesom živali v zgodovini zelo nasprotovalo krščanstvo, zlasti Katoliška cerkev. Ta miselnost je stara, gre vsaj do svetega Pavla, prek Avguština in Tomaža Akvinskega, ki je še posebej glasno trdil, da do živali nimamo nikakršnih obveznosti in da slabo ravnanje z njimi ni greh. Šele pred nedavnim so se stvari začele premikati. Zdajšnji papež je v svoji encikliki tako zavrnil dozdajšnje razumevanje svetopisemskega stavka v Genezi, da je dal Bog človeku oblast nad živalmi in da tako, kakor koli se že obnašamo do njih, ne grešimo. Zdajšnji papež tudi opozarja, da je vsako ubijanje živali, ki ni nujno, narobe. Tovrstni obrati vzbujajo upanje.

Kaj bi se spremenilo, če bi na svetu sprejeli univerzalno listino živalskih pravic? Bi bila naša družba zelo drugačna?

Če bi ta listina vključevala na primer prepoved živali za naše potrebe in izenačenje njihovih interesov s človeškimi, bi to zelo spremenilo družbo. Ustaviti bi morali na primer intenzivno kmetovanje, saj bi to kršilo številne temeljne svoboščine živali. Določene, do živali prijaznejše oblike vzreje živali bi se najverjetneje nadaljevale. Takšna listina bi vplivala tudi na uporabo živali v raziskovalne namene, zabavo in tako naprej.

Pa postaja današnja družba res bolj moralna do živali, sploh glede na dejstvo, da v klavnicah letno še vedno pobijejo več kot 50 milijard živali? 

Navkljub tej skrb vzbujajoči statistiki mislim, da je upanje. Res je sicer, da število živalim, ubitih v klavnicah, še vedno narašča, a ne zato, ker bi bilo ljudem manj mar za živali, temveč ker se številne države pospešeno razvijajo, v prehrani takih družb pa je tudi vedno več mesa. A po drugi strani so znamenja sprememb. V Združenih državah je opazno počasno zmanjševanje uživanja mesa, v številnih državah se kaže napredek v zakonskem zagotavljanju ustreznih bivalnih razmer za rejne živali. Skratka, določena znamenja napredka so, upamo lahko le, da bo temu zgledu sledilo vedno več držav.

Pogovor Petra Singerja z Richardom Dawkinsom.


Frekvenca X

675 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Živali in naša moralna odgovornost zanje

12.11.2015

“Ali živali čutijo bolečino?” je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali v tokratni Frekvenci X. Znanstveniki in filozofi imajo glede tega različna stališča, pritrdilni odgovor nanj pa bi marsikatero človekovo dejanje postavil v slabo moralno luč. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so eksperimenti na njih in njihov zakol moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, potem se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Vprašanje ni, ali lahko misijo, tudi ne, ali lahko govorijo, temveč ali trpijo?” se je na prelomu iz 18-ega v 19-to stoletje spraševal angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham. V mislih je seveda imel živali in svojo drzno napoved, da bomo nekoč pod svoje moralno okrilje pritegnili vse, kar diha, torej da bodo živali nekoč deležne veliko večje pravne in moralne zaščite. Toda kako je z moralno odgovornostjo človeka do živali danes?

Da bi bolj razjasnili naravoslovni pogled na zaznavanje bolečine pri živalih, sta Maja Ratej in Tomaž Grušovnik za mnenje povprašala dr. Gregorja Belušiča s katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

Kaj pa meni zgodovina?

Ubijanje živali je bilo pred industrijsko dobo skoraj vedno del obreda, ki je moral na simbolni ravni upravičiti človekovo nasilno ravnanje z živalmi. Mesarji, na primer na Japonskem, Kanarskih otokih, v severni Rodeziji in drugih deželah, so zaradi moralne spornosti svojega početja pogosto pripadali posebni družbeni kasti, ki se ni smela družiti z drugimi družbenimi sloji. Celo antični Rim, znan po svoji krvoločnosti, je premogel sočutje do trpečih živali. Nekaj več o tem nam je povedal dr. Matej Hriberšek, strokovnjak za antiko z oddelka za filologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

“Plinij Starejši opisuje, da so bili gledalci zgroženi nad nasiljem nad sloni na nekih igrah in so nad prireditelja klicali kletve. Zanimivo, da do ljudi, do gladiatorjev takšnih čustev niso imeli.”

Moralna dilema

Težava, s katero se soočamo pri vprašanju, ali živali čutijo bolečino, je tudi etične in ne samo znanstvene narave. In prav zaradi tega lahko posumimo, da nekateri ljudje zanikajo obstoj bolečine živali zato, da bi se izognili moralnim in etičnim dolžnostim do nečloveških živih bitij. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so poizkusi na njih in zakoli moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Za mnenje o tem smo poklicali enega izmed vodilnih svetovnih bioetikov, profesorja Petra Singerja, Avstralca, ki deluje na ameriški univerzi Princeton.

Intervju s Petrom Singerjem

Kakšno vlogo igra sposobnost občutenja bolečine pri tem, da do nekega bitja vzpostavimo moralni odnos?

Mislim, da moramo pri odnosu do slehernega bitja upoštevati to, ali lahko občuti bolečino. Če bitje na primer ne more čutiti bolečine, je malo verjetno, da bi imelo zavest. In če govorimo o bitju brez zavesti, potem nič, kar storimo, ne bo ne izboljšalo ne poslabšalo položaja tega bitja. Zato mislim, da je zmožnost čutiti bolečino ključna pri tem, da nekemu bitju priznamo moralni status.

Obstaja razlika med tem, da smo sposobni čutiti bolečino, in tem, da smo zmožni trpeti?

Trpljenje dojemamo nekoliko širše kot bolečino. Z bolečino navadno merimo na telesno bolečino, medtem ko obstajajo vrste trpljenja, ki so nad telesno bolečino. Bitje lahko tako duševno trpi na različne načine, pri tem pa ne izkusi telesne bolečine. A na splošno se bolečina in trpljenje prekrivata: bitje, ki izkuša bolečino, tudi trpi.

Kakšna so – ob bolečini – še druga merila, da lahko neko bitje vključimo v moralno skupnost? Kakšno naj bo to bitje, kakšne lastnosti naj ima, da bomo do njega vzpostavili moralni odnos?

Mislim, da sta zmožnost trpljenja in po drugi strani zmožnost ugodja osnovni merili, s katerima lahko bitje obravnavamo kot moralno. Predstavljajte si na primer, da ste vi to bitje. Ali obstaja možnost, da bi drugi z vami ravnali tako, da bi se vam vaše življenje izboljšalo oziroma poslabšalo? Če je vaš odgovor pritrdilen, potem menim, da ste bitje z moralnim statusom. Vaš odgovor bi bil tako najverjetneje pritrdilen, če bi se postavili v kožo prašiča. Naše ravnanje mu lahko izboljša ali poslabša življenje, kar pomeni, da je moralni subjekt. A če skušamo nekaj podobnega misliti v zvezi z drevesi, je drugače. Ne verjamem, da bi bila drevesa sposobna izkušati kakršno koli zavestno stanje. Ne moremo se postaviti v njihovo kožo, ker se pri tem ne sprožajo nikakršne izkušnje. Čeprav so drevesa zelo koristna, pa to še ne pomeni, da jim pripada tudi poseben moralni status.

Lahko živalske vrste razvrščamo glede na to, ali so moralno več vredne od drugih?

Mislim, da bi morali resno premisliti o tem, ali so res vse živalske vrste sposobne čutiti bolečino. Če vzamete na primer ostrigo: ima zelo preprost živčni sistem brez pravih možganov. Ker se ne more premikati in tako uiti morebitni nevarnosti, ni evolucijskih razlogov, da bi razvila zmožnost občutenja bolečine. Ostriga tako najverjetneje ne čuti bolečine in v skladu s tem nima moralnega statusa. Ali če pogledamo z druge perspektive: sodobni človek ima večji moralni status zaradi številnih lastnosti, ki jih svinja, ki sem jo omenil prej, nima. Naša naravnanost v prihodnost, sposobnost avtonomnega odločanja in številne druge lastnosti nam dajejo drugačen moralni status, obravnavamo nas lahko kot moralne agente, kot tiste, ki so sposobni biti moralno odgovorni. Še zdaleč pa to ne pomeni tega, da bitja brez sposobnosti za moralno odgovornost nimajo moralnega statusa.

Kdo, mislite, je največji nasprotnik etike živali?

Na ravni široke javnosti je v številnih državah, vključno z Združenimi državami Amerike, največji nasprotnik pravic živali kmetijska industrija. Zavračajo idejo, da v zvezi z našim odnosom do živali obstajajo etični pomisleki. Na bolj intelektualni ravni, zlasti v zahodnoevropski kulturi, pa je interesom živali v zgodovini zelo nasprotovalo krščanstvo, zlasti Katoliška cerkev. Ta miselnost je stara, gre vsaj do svetega Pavla, prek Avguština in Tomaža Akvinskega, ki je še posebej glasno trdil, da do živali nimamo nikakršnih obveznosti in da slabo ravnanje z njimi ni greh. Šele pred nedavnim so se stvari začele premikati. Zdajšnji papež je v svoji encikliki tako zavrnil dozdajšnje razumevanje svetopisemskega stavka v Genezi, da je dal Bog človeku oblast nad živalmi in da tako, kakor koli se že obnašamo do njih, ne grešimo. Zdajšnji papež tudi opozarja, da je vsako ubijanje živali, ki ni nujno, narobe. Tovrstni obrati vzbujajo upanje.

Kaj bi se spremenilo, če bi na svetu sprejeli univerzalno listino živalskih pravic? Bi bila naša družba zelo drugačna?

Če bi ta listina vključevala na primer prepoved živali za naše potrebe in izenačenje njihovih interesov s človeškimi, bi to zelo spremenilo družbo. Ustaviti bi morali na primer intenzivno kmetovanje, saj bi to kršilo številne temeljne svoboščine živali. Določene, do živali prijaznejše oblike vzreje živali bi se najverjetneje nadaljevale. Takšna listina bi vplivala tudi na uporabo živali v raziskovalne namene, zabavo in tako naprej.

Pa postaja današnja družba res bolj moralna do živali, sploh glede na dejstvo, da v klavnicah letno še vedno pobijejo več kot 50 milijard živali? 

Navkljub tej skrb vzbujajoči statistiki mislim, da je upanje. Res je sicer, da število živalim, ubitih v klavnicah, še vedno narašča, a ne zato, ker bi bilo ljudem manj mar za živali, temveč ker se številne države pospešeno razvijajo, v prehrani takih družb pa je tudi vedno več mesa. A po drugi strani so znamenja sprememb. V Združenih državah je opazno počasno zmanjševanje uživanja mesa, v številnih državah se kaže napredek v zakonskem zagotavljanju ustreznih bivalnih razmer za rejne živali. Skratka, določena znamenja napredka so, upamo lahko le, da bo temu zgledu sledilo vedno več držav.

Pogovor Petra Singerja z Richardom Dawkinsom.


09.02.2023

Ob prazniku kulture: Znanost se je rodila v verzih

V znamenju kulturnega praznika raziskujemo, če lahko med poezijo in znanostjo narišemo vzporednice. Na prvi pogled se zdi, da ne. Poezija govori o občutkih, znanost pa so trdna dejstva. A vendar skupaj, z ramo ob rami, delujeta vse od antike pa do danes, ko računalniško generirane pesmi piše gospa umetna inteligenca. Kako se je preplet obeh ved spreminjal skozi čas, kaj so bile teme, ki jih je poezija o znanosti in z znanostjo najpogosteje tematizirala?


04.02.2023

Zvok ima svojo moč, 4. del

Kaj skupnega imajo nemški filozof in radijski mislec Walter Benjamin ter hrvaška scenaristka Pavlica Bajsić Brazzoduro in njena hči?


02.02.2023

Vzrok za Alzheimerjevo bolezen sto let po odkritju še vedno uganka

Znanstveniki že desetletja neuspešno iščejo zdravilo zoper Alzheimerjevo bolezen. Vse do januarja letos, ko so odobrili prvo zdravilo, ki - sodeč po kliničnih študijah - upočasni napredovanje te bolezni. Kako deluje novo zdravilo, ki bi morda lahko prineslo drobno za spopadanje s to boleznijo, in zakaj pravi vzrok Alzheimerjeve bolezni po vseh letih raziskav še vedno ni znan?


28.01.2023

Zvok ima svojo moč, 3. del

V svetu okoli nas je pravi vrvež: na vseh mogočih zvočnih frekvencah, elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah …


26.01.2023

Januar v znanosti: Masni spektrometer, jedrska fuzija, respiratorni virusi in Znanstveniki proti plastiki

Sprehodimo se po odkritjih in dosežkih v znanosti v iztekajočem se mesecu, Frekvenca X ponuja raznoliko bero aktualnih raziskav - od jedrske fuzije, do masnega spektrometra, od plastike v morju do sezone okužb z respiratornimi virusi. Novinarjema Maji Stepančič in Luki Hvalcu se je v studiu pridružila gostujoča urednica oddaje, virologinja Katarina Prosenc Trilar.


19.01.2023

Zvočni spomini, 2. del

V prvem delu aktualne serije Frekvence X smo potovali vase, v svoje spomine, svoje notranje vesolje zvokov. Tokrat pa raziščemo vse tisto, kar nismo mi - paleto svetov, ki zvenijo, tudi če jih ne slišimo.


12.01.2023

Zvok ima svojo moč, 1. del

Po navdihu projekta Večer zvokov finskega nacionalnega radia v dvodelni seriji raziskujemo zvočni spomin.


05.01.2023

Zemlja je naš edini dom - zanj in na njem smo bili ustvarjeni

Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.


29.12.2022

Znanstveno leto 2022 skozi pogled Zoisovih in Puhovih nagrajencev

Tudi v Frekvenci bomo primaknili piko letošnjemu letu, a revizije se ne lotevamo sami, ampak ob pomoči nekaterih letošnjih Zoisovih in Puhovih nagrajencev. Tako boste lahko slišali, kakšni raziskovalni uspehi so njim prinesli to prestižno nacionalno priznanje v znanosti in kaj je po njihovem zaznamovalo globalno znanstveno leto. Pregled je ob njihovi pomoči pripravila Maja Ratej.


15.12.2022

Demografski scenarij prihodnosti

Osemmilijardti človek se je letos rodil v Dominikanski republiki, sedemmilijardti leta 2011 v Bangladešu, danes 23-letni Sarajevčan Adnan Mević je bil leta 1999 šestmilijardti človek na svetu, leta 1986 pa so za petmilijardtega Zemljana proglasili v Zagrebu rojenega Mateja Gasparja. Različne institucije poskušajo čim natančneje izračunati dan, ko naj bi število prebivalcev sveta doseglo okroglo mejo, a to so le ocene, ki se med seboj razlikujejo.


08.12.2022

Ideološka polarizacija kot naslednja pandemija

Prilagajanje na podnebne spremembe, skrb za zdravo okolje in kakovost javnih storitev ter učinkovito spopadanje z epidemijo so cilji, glede katerih bi morala vsaka zrela skupnost najti soglasje. Toda stanje javne razprave je tudi na teh področjih zelo polarizirano in daleč od konstruktivne izmenjave argumentov in iskanja soglasja. Zakaj je družba tako ideološka polarizirana in zakaj je to škodljivo? Kakšna je odgovornost medijev in resnična moč družabnih omrežij? Kdaj je lahko polarizacija tudi koristna? Sogovorniki: novinar in proučevalec polarizacije Kurt Strand, politolog in sociolog Luca Versteegen in filozof Sašo Dolenc.


01.12.2022

November v znanosti: O podnebnih ekstremih, mehurčkih in raketah, prestopnih sekundah in dobrih knjigah

November je prinesel podnebno konferenco COP, na kateri je veliko pomembnih tem ostalo v ozadju, vseeno pa smo videli tudi določene premike. Začeli smo razmišljati o tem, kako bi ukinili prestopne sekunde, Nasa je proti Luni poslala najmočnejšo raketo doslej, število Zemljanov je doseglo osem milijard, v Sloveniji pa smo pridobili projekt na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za raziskovalce, ki začenjajo svojo samostojno raziskovalno kariero. Pregledamo najbolj izstopajočo ponudbo znanstvenega čtiva na knjižnih sejmih, ob tednu Univerze v Ljubljani pa poudarimo najnovejše raziskovalne dosežke.


24.11.2022

Proteini, gradniki življenja 3/3: Pred nami je izjemno obdobje raziskovanja ved o življenju

Napovedovanje tridimenzionalnih oblik proteinov je pomembno za načrtovanje novih zdravil, poznavanje življenjskih procesov in bolezni. Če se je na tem področju napredek dogajal počasi, pa v zadnjih štirih letih strukturna biologija doživlja ponovni razcvet. Pojavila se je namreč umetna inteligenca, ki je napovedala oblike 200 milijonov proteinov. To se še ni zgodilo. Alpha Fold 2 je revolucionarni algoritem, brez katerega si raziskovalci ne predstavljajo več svojega dela. Eksperimentalno določevanje strukture je namreč zelo zahtevno in drago opravilo, Alpha Fold 2 pa lahko iz zaporedja aminokislin napove oziroma ugane 3D strukturo proteina. Kaj so nevronske mreže in kaj imajo skupnega z človeškimi nevroni, kako deluje umetna inteligenca in zakaj je tako pomembna pri raziskovanju na področju proteinov, pa v sklepni epizodi serije Proteini, gradniki življenja.


17.11.2022

Proteini, gradniki življenja 2/3: 5800 proteinskih kompleksov za premer človeškega lasu

Proteini so gradniki našega življenja, zaradi njih lahko dihamo, mislimo, hodimo … V prvi epizodi serije smo odkrivali, zakaj je sploh pomembno, da poznamo njihovo tridimenzionalno obliko. S tem znanjem lahko namreč bolje razumemo procese življenja, imamo vpogled v številne bolezni, hkrati pa je to podlaga za načrtovanje novih zdravil. V drugi epizodi tridelne serije Proteini, gradniki življenja se spoznamo z načinom za določanje tridimenzionalne oblike molekul - s krioelektronsko mikroskopijo. Obiščemo tudi laboratorij na Kemijskem inštitutu, kjer stoji edini tak mikroskop v Sloveniji in pokličemo Nobelovega nagrajenca Joachima Franka, ki je leta 2017 prejel tretjino nagrade za razvoj na področju krioelektronske mikroskopije. Pa še to: na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so nam natisnili model 3D-proteina, več o njegovi obliki pove prof. Metod Frlic, predstojnik oddelka za kiparstvo.


09.11.2022

Proteini, gradniki življenja 1/3: Krasne tridimenzionalne oblike

Nova miniserija Frekvence X se bo tokrat podala v skrivnostni svet proteinov. Čeprav to zveni enostavno, bomo v prihodnjih epizodah naše znanstvene oddaje poskušali zaplavati v nekoliko bolj zahtevne vode preučevanja proteinov. Pa ne tistih, ki jih uživamo, temveč takšnih, lahko jim rečemo kar molekularni stroji, ki nam omogočajo življenje. Tistih, ki so že v našem telesu. Če poenostavimo, so proteini nekakšni mali delavci, precej manjši od celic. So encimi, ki omogočajo kemijske reakcije, recimo prebavo hrane. Hemoglobin v rdečih krvnih celicah prenaša kisik po telesu. Proteini so gradniki našega življenja. V prvi epizodi se tako spoznavamo z njihovo tridimenzionalno obliko in s tem, zakaj je poznavanje te oblike pomembno v znanosti, sploh na področju poznavanja bolezni in načrtovanja novih zdravil. Sprehodimo se skozi nobelovce, ki so gradili to piramido znanja o proteinih, in ugotavljamo, kakšni so začetki napovedovanja oblik proteinov ob pomoči računalnikov.


05.11.2022

Proteini, gradniki življenja - napovednik serije

Stroju je uspelo tisto, česar človek ni zmogel. S pomočjo umetne inteligence AlphaFold2 so pred dvema letoma napovedali tridimenzionalno obliko 200 milijonov proteinov. Prej smo jih poznali približno 170 tisoč. V novi seriji Frekvence X se bomo spraševali, zakaj sploh je pomembno poznati oblike proteinov, kaj znanstvenikom ena oblika proteina pove o njegovih lastnostih, kaj sploh so proteini? Zanimali nas bodo tisti molekularni stroji, ki nam omogočajo, da živimo. Proteini v našem telesu. Pridružite se nam naslednje tri četrtke, naročite se na podkast, da česa ne zamudite.


03.11.2022

David Wengrow o svobodi snovanja novih družbenih ureditev

"Skrajni čas je, da se vprašamo, ali nam je všeč trenutna družbena ureditev." Pravi soavtor uspešnice Pričetek vsega: Nova zgodovina človeštva.


27.10.2022

Oktober v znanosti: O mrku, kugi in avtoimunih boleznih ter znanstveni poeziji

So imeli neandertalci družinsko življenje, kako je strašna kuga vplivala na sodobne avtoimune bolezni pri ljudeh in ali je res, da nekoč popolnih sončnih mrkov na Zemlji sploh ni bilo mogoče videti? V Frekvenci X smo se poglobili v oktobrske znanstvene objave in spremljamo sveže novice v znanosti. Vrsto zanimivosti v povezavi z vesoljem bo komentirala astrofizičarka dr. Dunja Fabjan, gostujoča urednica pa bo profesorica farmacije Nataša Karas Kuželički, ki na Facebooku objavlja na forumu Science Mamas'. Ravno pravi odmerek aktualnega v znanosti pa začinimo še s poezijo!


20.10.2022

Heino Falcke: Črne luknje kot poslednji horizont znanosti

Morda se spomnite, aprila 2019 smo si lahko črno luknjo prvič ogledali na fotografiji. Podoba črnega kroga z ognjenim obročem je tedaj osupnila znanstvenike in laike. Raziskovalci so leta delali na tem, da so povezovali desetine teleskopov po svetu in naposled z njihovo pomočjo ustvarili podobo še nikoli videnega. Eden od pobudnikov projekta Event Horizon Telescope in takratni predsednik znanstvenega sveta pri njem Nemec Heino Falcke je minuli teden obiskal Slovenijo, saj so mu na Univerzi v Novi Gorici podelili častni doktorat. Za tokratno Frekvenco X smo se z njim pogovarjali o tem, zakaj so črne luknje takšno astronomsko čudo, ali nam bo kdaj uspelo pogledati v njihovo notranjost in ali je v znanosti tudi kaj prostora za vero.


13.10.2022

Ne čakajmo na čudežno tehnologijo, ki bo rešila okoljsko krizo

V Frekvenci X obračamo pogled proti tehnologijam, s katerimi naj bi izvedli zeleni prehod in razogljičenje družb. Veliko govorimo o zelenem prehodu, trajnostni družbi in ogljični nevtralnosti. Poenostavljeno si predstavljamo, da bi morali le odpraviti presežne izpuste CO2 in energijo pridobivati brez njih. A kaj vse to v resnici zahteva? Smo res na poti proti čudežni tehnološki rešitvi, ki bo odpravila okoljsko krizo?


Stran 4 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov