Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta.
Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst.
Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Če bi lahko vso zemeljsko starost stlačili v 24 ur, potem bi ljudje obstajali le zadnjih 75 sekund. A to je bilo dovolj, da smo se preoblikovali v geološko silo.
Zadnja leta poteka intenzivna razprava o razsežnosti vpliva človeka na planetarno okolje. Strokovnjaki se sprašujejo, ali dobrih sedem milijard ljudi že predstavlja tako velik dejavnik, da ga lahko obravnavajo kot geološko silo. Smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta
Za zdaj so mnenja o tem, kdaj naj bi se začel antropocen, deljena. Nekateri zagovarjajo že obdobje, ko so v Aziji začeli množično saditi riž in s tem bistveno povečali izpuste metana v atmosfero, drugi vidijo mejnik v industrijski revoluciji in množični rabi fosilnih goriv, najbolj nenavadna pa je razmejitev, ki trenutek začetka antropocena določa celo do minute natančno. To je 16. julij 1945 ob 5ih 29 minut in 45 sekund, ko so v puščavi Nove Mehike sprožili prvo eksplozijo atomske bombe.
Vendar o dejavnostih ljudi na planetu ne bo mogoče sklepati le iz prisotnosti določenih izotopov v kamninah, za katere so krive eksplozije atomskih bomb. Trenutno smo priča največjim izpustom ogljikovega dioksida v atmosfero v zadnjih 65 milijonih let, kar se bo gotovo poznalo tako na kamninah kot na ledenem oklepu planeta.
Naraščanje temperature je izjemno hitro. V 200 letih bi se lahko Zemlja ogrela tudi od 4 do 5 stopinj. Narava je za to potrebovala 10000 let.
– Gregor Vertačnik, ARSO
O današnjih aktivnostih ljudi bodo v prihodnosti pričali tudi ostanki betona, plastike in aluminija. “Od sredine 20. stoletja smo ustvarili 500 milijonov ton aluminija. To je toliko, da bi lahko s folijo iz njega pokrili vse Združene države Amerike in precejšen delež Kanade,” pravi profesor dr. Jan Zalasiewicz.
Indikatorji kažejo tudi, da smo vstopili v dobo novega množičnega izumiranja bioloških vrst, kar bodo lahko paleontologi prihodnosti zaznali preko tega, da med fosilnimi ostanki ne bo več številnih bitij.
Stopnja izumiranja vretenčarjev je danes do 100-krat višja, kot bi pričakovali. Dejansko je najbrž še višja. Pri nevretenčarjih pa izumre pet odstotkov nevretenčarjev na desetletje.
– evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič
Ključno spoznanje antropocena je, da naravnega okolja Zemlje ne moremo več dojemati kot od ljudi neodvisnega sistema, ki deluje po svoji avtonomni notranji logiki.
Antropocen je izraz spoznanja, da ustaljena delitev na človeški in naravni svet ni več primerna. Ker človeštvo deluje kot geološka sila, ki vpliva na vse, od vrhov atmosfere do globin oceanov, težko obravnavamo naravo kot nekaj povsem neodvisnega od človeka. Nekaj, za kar smo bili prepričani, da je naravno se je izkazalo za človeški produkt.
Pa bi nas morala misel na to razmerje navdati s strahom ali upanjem? »Jaz gledam na to z zaskrbljenostjo. Vložiti bi morali več napora v to, da bi se domislili trajne rešitve ekosistemov okoli nas. Lahko bi nam zmanjkalo časa, da bi si opomogli,« meni evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič.
671 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta.
Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst.
Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Če bi lahko vso zemeljsko starost stlačili v 24 ur, potem bi ljudje obstajali le zadnjih 75 sekund. A to je bilo dovolj, da smo se preoblikovali v geološko silo.
Zadnja leta poteka intenzivna razprava o razsežnosti vpliva človeka na planetarno okolje. Strokovnjaki se sprašujejo, ali dobrih sedem milijard ljudi že predstavlja tako velik dejavnik, da ga lahko obravnavajo kot geološko silo. Smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta
Za zdaj so mnenja o tem, kdaj naj bi se začel antropocen, deljena. Nekateri zagovarjajo že obdobje, ko so v Aziji začeli množično saditi riž in s tem bistveno povečali izpuste metana v atmosfero, drugi vidijo mejnik v industrijski revoluciji in množični rabi fosilnih goriv, najbolj nenavadna pa je razmejitev, ki trenutek začetka antropocena določa celo do minute natančno. To je 16. julij 1945 ob 5ih 29 minut in 45 sekund, ko so v puščavi Nove Mehike sprožili prvo eksplozijo atomske bombe.
Vendar o dejavnostih ljudi na planetu ne bo mogoče sklepati le iz prisotnosti določenih izotopov v kamninah, za katere so krive eksplozije atomskih bomb. Trenutno smo priča največjim izpustom ogljikovega dioksida v atmosfero v zadnjih 65 milijonih let, kar se bo gotovo poznalo tako na kamninah kot na ledenem oklepu planeta.
Naraščanje temperature je izjemno hitro. V 200 letih bi se lahko Zemlja ogrela tudi od 4 do 5 stopinj. Narava je za to potrebovala 10000 let.
– Gregor Vertačnik, ARSO
O današnjih aktivnostih ljudi bodo v prihodnosti pričali tudi ostanki betona, plastike in aluminija. “Od sredine 20. stoletja smo ustvarili 500 milijonov ton aluminija. To je toliko, da bi lahko s folijo iz njega pokrili vse Združene države Amerike in precejšen delež Kanade,” pravi profesor dr. Jan Zalasiewicz.
Indikatorji kažejo tudi, da smo vstopili v dobo novega množičnega izumiranja bioloških vrst, kar bodo lahko paleontologi prihodnosti zaznali preko tega, da med fosilnimi ostanki ne bo več številnih bitij.
Stopnja izumiranja vretenčarjev je danes do 100-krat višja, kot bi pričakovali. Dejansko je najbrž še višja. Pri nevretenčarjih pa izumre pet odstotkov nevretenčarjev na desetletje.
– evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič
Ključno spoznanje antropocena je, da naravnega okolja Zemlje ne moremo več dojemati kot od ljudi neodvisnega sistema, ki deluje po svoji avtonomni notranji logiki.
Antropocen je izraz spoznanja, da ustaljena delitev na človeški in naravni svet ni več primerna. Ker človeštvo deluje kot geološka sila, ki vpliva na vse, od vrhov atmosfere do globin oceanov, težko obravnavamo naravo kot nekaj povsem neodvisnega od človeka. Nekaj, za kar smo bili prepričani, da je naravno se je izkazalo za človeški produkt.
Pa bi nas morala misel na to razmerje navdati s strahom ali upanjem? »Jaz gledam na to z zaskrbljenostjo. Vložiti bi morali več napora v to, da bi se domislili trajne rešitve ekosistemov okoli nas. Lahko bi nam zmanjkalo časa, da bi si opomogli,« meni evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič.
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
Neveljaven email naslov