Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna
Mednarodna raziskovalna skupina, ki jo vodi mlada slovenska astrofizičarka in profesorica na Univerzi v Kaliforniji Maruša Bradač, je po več letih opazovanj na teleskopih Hubble v vesolju in Keck na Havajih z objavo v reviji Nature Astronomy razglasila nov pomemben preboj v našem poznavanju zgodovine vesolja. Odkrili so eno od najstarejših galaksij na samem robu vesolja, ki je nenavadna zato, ker je pravzaprav – navadna. In take je najtežje opazovati.
»Ko opazujemo objekte v vesolju, najpogosteje vidimo tiste največje, najbolj svetle, ki oddajo največ svetlobe,« je pojasnila Bradačeva. Toda po njih težko sklepamo o tem, kakšne so tiste galaksije, ki predstavljajo povprečno populacijo v nekem obdobju vesolja. Z njimi si torej težje ustvarimo predstavo o sestavi vesolja. »Podobno je pri zvezdah. Najpogosteje vidimo najsvetlejše, tiste, ki so blizu, o navadnih zvezdah, kot je na primer Sonce, pa nam povedo bolj malo.«
Galaksija (poimenovali so jo MACS1423-z7p64) je temna in ena od prvih znanih, ki so nastale v vesolju. Za odkritje je bil najbolj zaslužen podiplomski študent Maruše Bradač Austin Hoag.
Vesolje, ki je nastalo pred 13,8 milijarde let, se je v svojem otroškem obdobju redčilo in hladilo, predstavljamo si ga lahko kot temno megleno prostranost, skozi katero se slabo vidi. »Galaksija, ki jo je odkrila Marušina skupina, je ena od prvih galaksij, ki so osvetlile mlado vesolje. Gre za fundamentalen dogodek,« je pojasnil profesor Tomaž Zwitter (FMF).
Gre za tako imenovano gravitacijsko lečenje, pri čemer je ključno vlogo odigrala jata galaksij med to na novo odkrito galaksijo in nami. »Ta jata deluje kot povečevalno steklo, ki je okrepilo svetlobo,« je pojasnila Bradačeva. Brez tega trika tudi z najbolj zmogljivimi teleskopi, ki so trenutno na voljo, te galaksije ne bi mogli videti. Maruša Bradač se je sicer v preteklosti že večkrat ukvarjala s te vrste lečenjem.
Doma se da sistem gravitacijskega lečenja lepo ponazoriti s pogledamo skozi vrat kozarca. Če pogledamo svečo skozi pecelj kozarca, bomo – podobno kot se to zgodi pri gravitacijskem lečenju – videli večkratno sliko te sveče.
K tovrstnim odkritjem po eni strani pripomore vse bolj zmogljiva raziskovalna oprema astronomov, ključne preboje pa po drugi strani omogočajo tudi vse bolj zmogljiva orodja za obdelavo ogromne količine podatkov. »Najti takšno galaksijo je kot da bi iskali iglo na drugem koncu vesolja,« je bil ob tem ilustrativen Zwitter. Z obdelavo masovne količine podatkov se astronomi po njegovem pogostokrat podajajo do same meje mogočega, pri tem pa po njegovem – včasih nevede – razvijajo tudi nove tehnike raziskovanja.
672 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna
Mednarodna raziskovalna skupina, ki jo vodi mlada slovenska astrofizičarka in profesorica na Univerzi v Kaliforniji Maruša Bradač, je po več letih opazovanj na teleskopih Hubble v vesolju in Keck na Havajih z objavo v reviji Nature Astronomy razglasila nov pomemben preboj v našem poznavanju zgodovine vesolja. Odkrili so eno od najstarejših galaksij na samem robu vesolja, ki je nenavadna zato, ker je pravzaprav – navadna. In take je najtežje opazovati.
»Ko opazujemo objekte v vesolju, najpogosteje vidimo tiste največje, najbolj svetle, ki oddajo največ svetlobe,« je pojasnila Bradačeva. Toda po njih težko sklepamo o tem, kakšne so tiste galaksije, ki predstavljajo povprečno populacijo v nekem obdobju vesolja. Z njimi si torej težje ustvarimo predstavo o sestavi vesolja. »Podobno je pri zvezdah. Najpogosteje vidimo najsvetlejše, tiste, ki so blizu, o navadnih zvezdah, kot je na primer Sonce, pa nam povedo bolj malo.«
Galaksija (poimenovali so jo MACS1423-z7p64) je temna in ena od prvih znanih, ki so nastale v vesolju. Za odkritje je bil najbolj zaslužen podiplomski študent Maruše Bradač Austin Hoag.
Vesolje, ki je nastalo pred 13,8 milijarde let, se je v svojem otroškem obdobju redčilo in hladilo, predstavljamo si ga lahko kot temno megleno prostranost, skozi katero se slabo vidi. »Galaksija, ki jo je odkrila Marušina skupina, je ena od prvih galaksij, ki so osvetlile mlado vesolje. Gre za fundamentalen dogodek,« je pojasnil profesor Tomaž Zwitter (FMF).
Gre za tako imenovano gravitacijsko lečenje, pri čemer je ključno vlogo odigrala jata galaksij med to na novo odkrito galaksijo in nami. »Ta jata deluje kot povečevalno steklo, ki je okrepilo svetlobo,« je pojasnila Bradačeva. Brez tega trika tudi z najbolj zmogljivimi teleskopi, ki so trenutno na voljo, te galaksije ne bi mogli videti. Maruša Bradač se je sicer v preteklosti že večkrat ukvarjala s te vrste lečenjem.
Doma se da sistem gravitacijskega lečenja lepo ponazoriti s pogledamo skozi vrat kozarca. Če pogledamo svečo skozi pecelj kozarca, bomo – podobno kot se to zgodi pri gravitacijskem lečenju – videli večkratno sliko te sveče.
K tovrstnim odkritjem po eni strani pripomore vse bolj zmogljiva raziskovalna oprema astronomov, ključne preboje pa po drugi strani omogočajo tudi vse bolj zmogljiva orodja za obdelavo ogromne količine podatkov. »Najti takšno galaksijo je kot da bi iskali iglo na drugem koncu vesolja,« je bil ob tem ilustrativen Zwitter. Z obdelavo masovne količine podatkov se astronomi po njegovem pogostokrat podajajo do same meje mogočega, pri tem pa po njegovem – včasih nevede – razvijajo tudi nove tehnike raziskovanja.
Vsak posameznik je sposoben zlih dejanj, če ga k temu spodbujajo okoliščine.
Intervju s statistikom Davidom Spiegelhalterjem z Univerze v Cambridgeu.
Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni?
Kako ta fenomen raziskujejo pri nas in katera mesta v soseščini so nam lahko za urbanistični zgled?
O pomembnosti zavedanja prispevkov žensk in deklet v astronomiji z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan in astrofizičarko ter profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc.
Inženirji Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič se spominjajo zlatih časov slovenske informacijsko-tehnološke industrije. Kako vidijo današnji razvoj?
Četrta epizoda serije je potrkala na vrata psihološke ambulante. Kako stres vpliva - če vpliva - na uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, kako obvladovati (partnerske) odnose, kaj so odrezavi odgovori.
Tretja epizoda serije gre tja, kjer se ustvari novo življenje. Kakšni so postopki, skozi katere gre par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki.
Druga epizoda serije se podaja v preteklost postopka zunjatelesne oploditve. Kdaj so se rojevale revolucionarne ideje ter koliko vztrajnosti in vere v svoje znanje je bilo potrebnih, da se je tehnologija uveljavila.
Začenjamo novo štiridelno serijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V prvi epizodi spoznamo osebno zgodbo Tjaše Džafić, ki je ob pomoči te tehnologije lani prvič postala mama.
Preden zakorakamo še v eno leto, polno znanja, pobrskajmo po našem radiovednem koledarju in poglejmo, kaj novega smo spoznali in dognali v preteklem letu.
Dosegli smo nove mejnike v vesolju, bolje poznamo posledice podnebne krize, dobivamo nova cepiva za različne bolezni ...
Slovenski raziskovalec se v Londonu ukvarja z molekularnimi mehanizmi, ki so pomembni za človekov razvoj. Njegov inštitut ima višji letni proračun kot celotna slovenska znanost.
O prelomnosti teleskopa Jamesa Webba s slovensko astrofizičarko Marušo Bradač.
Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi na zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del.
Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. Zelo močne so potresne in vojne zvočne izkušnje. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije?
Na gradbišču preverjamo hrup, s stanovalci in strokovnjaki raziskujemo najbolj moteče zvoke, ki spremljajo gradbena dela. Kako se zaščititi?
Kateri zvoki in zakaj nas najbolj motijo, kakšne so prijetnejše zvočne vibracije, kaj se dogaja v naših možganih?
Dr. Carole Mundell, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade, o pridobivanju zaupanja javnosti v znanost, pomembnosti raznovrstnosti v znanosti in javnem predstavljanju negotovosti.
Neveljaven email naslov