Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.
Ameriški astrofizik Adam Burgasser o "kul" hladnih zvezdah. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, še zvezda?
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne.
“Za fizika so res zanimive, so močno sesedene, tam vlada izjemno visok tlak, vse je zelo gosto. V notranjosti imamo vodik v nenavadni, kovinski obliki. So pa tudi hladne. Površina našega Sonca ima, recimo, skoraj šest tisoč stopinj. Zvezde, ki nas zanimajo, pa so lahko tako hladne, da je njihova temperatura pod lediščem. Najhladnejša poznana rjava pritlikavka ima na površju temperaturo minus 25 stopinj Celzija,” razlaga Burgasser.
Z dr. Adamom Burgasserjem smo se pogovarjali tudi o vremenu na rjavih pritlikavkah. Marsikatera rjava pritlikavka je občutno bolj vroča od Zemlje. Temperature so tisoč ali dva tisoč stopinj Celzija. Voda pri takih temperaturah izhlapi. “Toda tam se kondenzirajo drugačne snovi. Med njimi so minerali, kot perovskit and hematit, in kovine, kot železo. V atmosferah rjavih pritlikavk torej najdemo oblake iz skalnatih delcev in stopljenih kovin. To ni ravno prijetno vreme za nas. Ampak tudi ti delci, ki se gibljejo okoli, so del atmosfere.”
Za zvezde po navadi rečemo, da se leskečejo, da se bleščijo, da migotajo … Če vas vprašamo po barvah, bi najbrž rekli, da so rumene, da so iskreče slepeče. Lahko pa so tudi modre, rdeče, celo rjave? Kaj pa če bi vas vprašali, kako zvenijo? No, ta izziv smo zastavili članu Big Banda RTV Primožu Fleischmanu, ki je sicer saksofonist, a se odlično znajde tudi na klavirju. Takole se je med različnimi tipi zvezd sprehodil po črno-belih tipkah.
V spletno objavo dodajamo del intervjua z dr. Adamom Burgasserjem, ki ga nismo objavili v prispevku. Burgasser se posveča tudi prepletanju znanosti in umetnosti ter temu, kako znanost posredovati deprivilegiranim skupinam. “Menim, da je poslanstvo znanstvenikov raziskovanje sveta, poleg tega pa tudi prenašanje spoznanj širši javnosti in tudi vključevanje številnih ljudi v razkrivanje novega. Več ljudi je vključenih v znanstvene procese, več je ustvarjalnosti, več je različnih pogledov. S tem spreminjamo odgovore, s pomočjo katerih rešujemo probleme.”
“Moje področje dela je infrardeča astronomija,” ob tem pojasnjuje Burgasser. “In infrardeče svetlobe ne vidimo s svojimi očmi. Torej so podatki, s katerimi delam, v osnovi nevidni. Ob tem obstajajo še drugi deli elektromagnetnega sevanja, kamor moje oči ne sežejo. Zato se mi sami odločimo, da prevedemo tovrstne infrardeče podatke v nekaj vidnega, v sliko ali v graf, ki kaže svetlost ali kaj podobnega.
Naša izbira je, kako spremeniti podatke iz ene oblike v drugo. Vedno se lahko odločimo tudi drugače: namesto v vidne podatke jih lahko spremenimo v slišne, otipljive. Zavedati se moramo, da obstajajo ljudje, ki jih zanima astronomija, vendar nimajo dostopa do vizualnih informacij.
Zato pa recimo dobro slišijo. V tem primeru je razmišljanje, kako lahko spremenimo našo izbiro in čutilo za zaznavanje nekih podatkov, še posebej pomembno. “Imam sodelavce, ki so se v to zelo poglobili. Kako recimo meritve spremenimo v zvok. Če na primer merite, kako se sij zvezde spreminja s časom, lahko to spremenimo v graf in si ga ogledamo z očmi, lahko pa to zaigramo tudi kot spremenljiv zvok. Tu sij spremenimo v glasnost ali pa barvo svetlobe v višino tona. Včasih je taka informacija bolj bogata, kot bi bila, če bi to narisali le kot graf na kosu papirja. To se dotika vključenosti deprivilegiranih skupin, je pa pomembno tudi za naše zavedanje o kompleksnosti informacij. Pri tem lahko opazimo več, kot bi le z vidom.”
Tovrsten premik proti novim načinom zaznavanja je nujen, saj so naši podatki vedno bolj zapleteni, zato jih moramo dojemati z vsemi čutili. Obenem pa to omogoča dostop deprivilegiranim skupinam, ki nas zaradi svojega nekoliko drugačnega dojemanja sveta lahko opozorijo na drugačne vidike istih podatkov.
674 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.
Ameriški astrofizik Adam Burgasser o "kul" hladnih zvezdah. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, še zvezda?
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne.
“Za fizika so res zanimive, so močno sesedene, tam vlada izjemno visok tlak, vse je zelo gosto. V notranjosti imamo vodik v nenavadni, kovinski obliki. So pa tudi hladne. Površina našega Sonca ima, recimo, skoraj šest tisoč stopinj. Zvezde, ki nas zanimajo, pa so lahko tako hladne, da je njihova temperatura pod lediščem. Najhladnejša poznana rjava pritlikavka ima na površju temperaturo minus 25 stopinj Celzija,” razlaga Burgasser.
Z dr. Adamom Burgasserjem smo se pogovarjali tudi o vremenu na rjavih pritlikavkah. Marsikatera rjava pritlikavka je občutno bolj vroča od Zemlje. Temperature so tisoč ali dva tisoč stopinj Celzija. Voda pri takih temperaturah izhlapi. “Toda tam se kondenzirajo drugačne snovi. Med njimi so minerali, kot perovskit and hematit, in kovine, kot železo. V atmosferah rjavih pritlikavk torej najdemo oblake iz skalnatih delcev in stopljenih kovin. To ni ravno prijetno vreme za nas. Ampak tudi ti delci, ki se gibljejo okoli, so del atmosfere.”
Za zvezde po navadi rečemo, da se leskečejo, da se bleščijo, da migotajo … Če vas vprašamo po barvah, bi najbrž rekli, da so rumene, da so iskreče slepeče. Lahko pa so tudi modre, rdeče, celo rjave? Kaj pa če bi vas vprašali, kako zvenijo? No, ta izziv smo zastavili članu Big Banda RTV Primožu Fleischmanu, ki je sicer saksofonist, a se odlično znajde tudi na klavirju. Takole se je med različnimi tipi zvezd sprehodil po črno-belih tipkah.
V spletno objavo dodajamo del intervjua z dr. Adamom Burgasserjem, ki ga nismo objavili v prispevku. Burgasser se posveča tudi prepletanju znanosti in umetnosti ter temu, kako znanost posredovati deprivilegiranim skupinam. “Menim, da je poslanstvo znanstvenikov raziskovanje sveta, poleg tega pa tudi prenašanje spoznanj širši javnosti in tudi vključevanje številnih ljudi v razkrivanje novega. Več ljudi je vključenih v znanstvene procese, več je ustvarjalnosti, več je različnih pogledov. S tem spreminjamo odgovore, s pomočjo katerih rešujemo probleme.”
“Moje področje dela je infrardeča astronomija,” ob tem pojasnjuje Burgasser. “In infrardeče svetlobe ne vidimo s svojimi očmi. Torej so podatki, s katerimi delam, v osnovi nevidni. Ob tem obstajajo še drugi deli elektromagnetnega sevanja, kamor moje oči ne sežejo. Zato se mi sami odločimo, da prevedemo tovrstne infrardeče podatke v nekaj vidnega, v sliko ali v graf, ki kaže svetlost ali kaj podobnega.
Naša izbira je, kako spremeniti podatke iz ene oblike v drugo. Vedno se lahko odločimo tudi drugače: namesto v vidne podatke jih lahko spremenimo v slišne, otipljive. Zavedati se moramo, da obstajajo ljudje, ki jih zanima astronomija, vendar nimajo dostopa do vizualnih informacij.
Zato pa recimo dobro slišijo. V tem primeru je razmišljanje, kako lahko spremenimo našo izbiro in čutilo za zaznavanje nekih podatkov, še posebej pomembno. “Imam sodelavce, ki so se v to zelo poglobili. Kako recimo meritve spremenimo v zvok. Če na primer merite, kako se sij zvezde spreminja s časom, lahko to spremenimo v graf in si ga ogledamo z očmi, lahko pa to zaigramo tudi kot spremenljiv zvok. Tu sij spremenimo v glasnost ali pa barvo svetlobe v višino tona. Včasih je taka informacija bolj bogata, kot bi bila, če bi to narisali le kot graf na kosu papirja. To se dotika vključenosti deprivilegiranih skupin, je pa pomembno tudi za naše zavedanje o kompleksnosti informacij. Pri tem lahko opazimo več, kot bi le z vidom.”
Tovrsten premik proti novim načinom zaznavanja je nujen, saj so naši podatki vedno bolj zapleteni, zato jih moramo dojemati z vsemi čutili. Obenem pa to omogoča dostop deprivilegiranim skupinam, ki nas zaradi svojega nekoliko drugačnega dojemanja sveta lahko opozorijo na drugačne vidike istih podatkov.
Alojz Kodre, fizik in prevajalec, je zaslužni profesor z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Profesor, ki ga študentje izjemno cenijo, je z modelsko analizo nadgradil matematično fiziko, katere znanje je tudi danes ena osrednjih primerjalnih prednosti slovenskih fizikov doma in v svetu, dobro pa poznajo tudi njegov prispevek k eksperimentalni fiziki atomov.
Nedavni uničujoči potres je sicer tla v Nepalu stresel z magnitudo 7,8 in s tem pustil močan pečat tudi na tamkajšnjem površju: Mount Everest naj bi se nekoliko znižal, celotna gorska veriga Anapurne naj bi bila višja, nekateri predeli celo za meter in pol, tla v bližini prestolnice Katmandu pa naj bi se ponekod premaknila tudi do treh metrov. Kakšne sile torej delujejo ob tako silovitih potresih in kateri nedavni potresi so najbolj oblikovali površje Zemlje.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista. So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Je doktor matematike, specialist za algebro, leta 1993 je kot gimnazijec na matematični olimpijadi v Istanbulu osvojil bronasto medaljo. Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na doktorski študij v Kanado. In ostal, si ustvaril akademsko kariero in družino. Dr. Mitja Mastnak je izredni profesor na univerzi St. Mary’s v Halifaxu, začasno nekaj tednov gostuje na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Pogovarjali smo se o univerzitetnih in znanstvenih pogojih v Kanadi, primerjavi s Slovenijo in Evropo, honorarjih, motiviranosti študentov, kakovosti življenja …
Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Tokratna Frekvenca X je nastala v sodelovanju s podcastom Številke na našem Multimedijskem portalu. Skupaj z avtorjem podcasta Slavkom Jeričem smo gostili priznanega komunikatorja znanosti Neila deGrassa Tysona.
Minuli konec tedna so v Cernu po dveh letih znova zagnali Veliki hadronski trkalnik. Vrača se prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. A v tokratni Frekvenci X nas ne bo zanimala izjemno kompleksna »cernovska« fizika, temveč kako je znanstvenikom uspelo, da so iz nje v zgolj nekaj letih naredili medijsko vročo temo. Je za to res kriv Dan Brown z Angeli in demoni, prodorna uporaba Twitterja ali iznajdljivo trkanje na radovednost ljudi, bomo izvedeli v pogovoru z vodjo pisarne za komuniciranje z javnostjo v CERN-u. To je dr. James Gilles.
S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.
Predstavljajte si, da ste v dolgi vrsti za transplantacijo organa. In zdaj pomislite, da bi nove sklepe, ledvica ali celo srce dobili kar s pomočjo 3D tiska? Prvi poskusi biotiska s pomočjo pravih celic segajo tik pred leto 2000, ko so prvič uporabili metodo biotiskanja, 3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja. V nekaj letih je vse več raziskovalnih skupin iz različnih laboratorijih začelo razvijati ali spreminjati tiskalnike za tiskanje celic v treh dimenzijah.
Skupaj z očetom velikanke Janezom Goriškom smo obujali spomine na nastajanje letalnice velikanke in nekdanje rekorde v Planici ter preizkusili najnovejši simulator smučarskih skokov v Planici.
Znanstvene raziskave so dokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu. Pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Gosta oddaje sta ugledni irski nevroznanstvenik prof. Ian Robertson in slovenski športni psiholog Aleš Vičič.
V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.
Kaj se lahko naučimo od psihopatov? Tudi to, da če nas čaka neprijetno opravilo se ga je najbolje lotiti takoj, brez odlašanja. Psihopati sicer znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh. Kako prepoznati psihopate, kako se z njimi soočiti in kaj se lahko od njih naučimo? Gosta: Dr. Kevin Dutton, profesor na Univerzi Oxford in Doc. dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja.
Poraba energije se v svetu izjemno povečuje, fosilna goriva so omejena, najti je treba bogat in čist vir energije. Kot ena izmed možnosti se kaže fuzijska energija, proizvod jedrske fuzije, procesa zlivanja vodikovih atomskih jeder, ki z energijo oskrbuje tudi naše sonce. To je proces, ki je nasproten jedrski fiziji oziroma cepitvi atomskih jeder, ki se uporablja v sodobnih jedrskih reaktorjih. O tem, kako ustvariti majhno sonce na Zemlji, kot svojim prizadevanjem ljubkovalno pravijo znanstveniki na področju fuzije, se bomo v Frekvenci X pogovarjali z vodjo evropskega programa EUROfusion Tonyjem Donnejem, obiskali pa bomo tudi pospeševalnik v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Štefan.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
“Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva … V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!” Tako je pred 50 leti zapisal Isaac Asimov, avtor znanstvene-fantastike. Morda se je vseeno malo zmotil, a pravilno je napovedal, da bomo leta 2015 uporabljali Skype, si kuhali kavo s pritiskom na gumb in da bodo vedno več del prevzemali roboti … Računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki.
O vesolju še zdaleč ne vemo vsega, poznamo le 4 odstotke. Preostanek je temna snov in temna energija, kar smo spoznali tudi po zaslugi teleskopov, ki so pripomogli k številnim odkritjem, na katera še pred petnajstimi leti nismo niti pomislili. Prejšnji mesec pa je dobil dokončno zeleno luč za konstrukcijo Evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT). Gre za daleč najzmogljivejši astronomski teleskop na Zemlji, ki bo opazoval vesolje v vidni in infrardeči svetlobi.
Severni in južni pol Zemlje sta v zgodovini vedno burila domišljijo, v ta večni led in sneg so se podajali številni pogumni osvajalci, danes pa so brezmejna bela prostranstva predvsem začasni dom številnih raziskovalnih ekip. Na Antarktiko smo poklicali mlado meteorologinjo Mairi Simms, z britanskim znanstvenikom Jonom Shanklinom se bomo spomnili odkritja velikanske ozonske luknje pred natanko 30-imi leti, z dansko znanstvenico Dorthe Dahl-Jensen pa pogledali globoko v zgodovino ledenih poledenitev. Svet tam daleč ni le hladen in zato romantično lep, je tudi trpko opozorilo, kako krhko je zemeljsko podnebno ravnovesje.
Pristanek sonde Rosetta na kometu, odkritje najstarejše zvezde na svetu, izum modrih LED diod, najdba okostja največjega dinozavra, rekordno globalno segrevanje ... To je le nekaj dosežkov, ki smo jih osvetlili v pregledni oddaji Frekvenca X.
Neveljaven email naslov