Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.
Ameriški astrofizik Adam Burgasser o "kul" hladnih zvezdah. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, še zvezda?
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne.
“Za fizika so res zanimive, so močno sesedene, tam vlada izjemno visok tlak, vse je zelo gosto. V notranjosti imamo vodik v nenavadni, kovinski obliki. So pa tudi hladne. Površina našega Sonca ima, recimo, skoraj šest tisoč stopinj. Zvezde, ki nas zanimajo, pa so lahko tako hladne, da je njihova temperatura pod lediščem. Najhladnejša poznana rjava pritlikavka ima na površju temperaturo minus 25 stopinj Celzija,” razlaga Burgasser.
Z dr. Adamom Burgasserjem smo se pogovarjali tudi o vremenu na rjavih pritlikavkah. Marsikatera rjava pritlikavka je občutno bolj vroča od Zemlje. Temperature so tisoč ali dva tisoč stopinj Celzija. Voda pri takih temperaturah izhlapi. “Toda tam se kondenzirajo drugačne snovi. Med njimi so minerali, kot perovskit and hematit, in kovine, kot železo. V atmosferah rjavih pritlikavk torej najdemo oblake iz skalnatih delcev in stopljenih kovin. To ni ravno prijetno vreme za nas. Ampak tudi ti delci, ki se gibljejo okoli, so del atmosfere.”
Za zvezde po navadi rečemo, da se leskečejo, da se bleščijo, da migotajo … Če vas vprašamo po barvah, bi najbrž rekli, da so rumene, da so iskreče slepeče. Lahko pa so tudi modre, rdeče, celo rjave? Kaj pa če bi vas vprašali, kako zvenijo? No, ta izziv smo zastavili članu Big Banda RTV Primožu Fleischmanu, ki je sicer saksofonist, a se odlično znajde tudi na klavirju. Takole se je med različnimi tipi zvezd sprehodil po črno-belih tipkah.
V spletno objavo dodajamo del intervjua z dr. Adamom Burgasserjem, ki ga nismo objavili v prispevku. Burgasser se posveča tudi prepletanju znanosti in umetnosti ter temu, kako znanost posredovati deprivilegiranim skupinam. “Menim, da je poslanstvo znanstvenikov raziskovanje sveta, poleg tega pa tudi prenašanje spoznanj širši javnosti in tudi vključevanje številnih ljudi v razkrivanje novega. Več ljudi je vključenih v znanstvene procese, več je ustvarjalnosti, več je različnih pogledov. S tem spreminjamo odgovore, s pomočjo katerih rešujemo probleme.”
“Moje področje dela je infrardeča astronomija,” ob tem pojasnjuje Burgasser. “In infrardeče svetlobe ne vidimo s svojimi očmi. Torej so podatki, s katerimi delam, v osnovi nevidni. Ob tem obstajajo še drugi deli elektromagnetnega sevanja, kamor moje oči ne sežejo. Zato se mi sami odločimo, da prevedemo tovrstne infrardeče podatke v nekaj vidnega, v sliko ali v graf, ki kaže svetlost ali kaj podobnega.
Naša izbira je, kako spremeniti podatke iz ene oblike v drugo. Vedno se lahko odločimo tudi drugače: namesto v vidne podatke jih lahko spremenimo v slišne, otipljive. Zavedati se moramo, da obstajajo ljudje, ki jih zanima astronomija, vendar nimajo dostopa do vizualnih informacij.
Zato pa recimo dobro slišijo. V tem primeru je razmišljanje, kako lahko spremenimo našo izbiro in čutilo za zaznavanje nekih podatkov, še posebej pomembno. “Imam sodelavce, ki so se v to zelo poglobili. Kako recimo meritve spremenimo v zvok. Če na primer merite, kako se sij zvezde spreminja s časom, lahko to spremenimo v graf in si ga ogledamo z očmi, lahko pa to zaigramo tudi kot spremenljiv zvok. Tu sij spremenimo v glasnost ali pa barvo svetlobe v višino tona. Včasih je taka informacija bolj bogata, kot bi bila, če bi to narisali le kot graf na kosu papirja. To se dotika vključenosti deprivilegiranih skupin, je pa pomembno tudi za naše zavedanje o kompleksnosti informacij. Pri tem lahko opazimo več, kot bi le z vidom.”
Tovrsten premik proti novim načinom zaznavanja je nujen, saj so naši podatki vedno bolj zapleteni, zato jih moramo dojemati z vsemi čutili. Obenem pa to omogoča dostop deprivilegiranim skupinam, ki nas zaradi svojega nekoliko drugačnega dojemanja sveta lahko opozorijo na drugačne vidike istih podatkov.
669 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.
Ameriški astrofizik Adam Burgasser o "kul" hladnih zvezdah. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, še zvezda?
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne.
“Za fizika so res zanimive, so močno sesedene, tam vlada izjemno visok tlak, vse je zelo gosto. V notranjosti imamo vodik v nenavadni, kovinski obliki. So pa tudi hladne. Površina našega Sonca ima, recimo, skoraj šest tisoč stopinj. Zvezde, ki nas zanimajo, pa so lahko tako hladne, da je njihova temperatura pod lediščem. Najhladnejša poznana rjava pritlikavka ima na površju temperaturo minus 25 stopinj Celzija,” razlaga Burgasser.
Z dr. Adamom Burgasserjem smo se pogovarjali tudi o vremenu na rjavih pritlikavkah. Marsikatera rjava pritlikavka je občutno bolj vroča od Zemlje. Temperature so tisoč ali dva tisoč stopinj Celzija. Voda pri takih temperaturah izhlapi. “Toda tam se kondenzirajo drugačne snovi. Med njimi so minerali, kot perovskit and hematit, in kovine, kot železo. V atmosferah rjavih pritlikavk torej najdemo oblake iz skalnatih delcev in stopljenih kovin. To ni ravno prijetno vreme za nas. Ampak tudi ti delci, ki se gibljejo okoli, so del atmosfere.”
Za zvezde po navadi rečemo, da se leskečejo, da se bleščijo, da migotajo … Če vas vprašamo po barvah, bi najbrž rekli, da so rumene, da so iskreče slepeče. Lahko pa so tudi modre, rdeče, celo rjave? Kaj pa če bi vas vprašali, kako zvenijo? No, ta izziv smo zastavili članu Big Banda RTV Primožu Fleischmanu, ki je sicer saksofonist, a se odlično znajde tudi na klavirju. Takole se je med različnimi tipi zvezd sprehodil po črno-belih tipkah.
V spletno objavo dodajamo del intervjua z dr. Adamom Burgasserjem, ki ga nismo objavili v prispevku. Burgasser se posveča tudi prepletanju znanosti in umetnosti ter temu, kako znanost posredovati deprivilegiranim skupinam. “Menim, da je poslanstvo znanstvenikov raziskovanje sveta, poleg tega pa tudi prenašanje spoznanj širši javnosti in tudi vključevanje številnih ljudi v razkrivanje novega. Več ljudi je vključenih v znanstvene procese, več je ustvarjalnosti, več je različnih pogledov. S tem spreminjamo odgovore, s pomočjo katerih rešujemo probleme.”
“Moje področje dela je infrardeča astronomija,” ob tem pojasnjuje Burgasser. “In infrardeče svetlobe ne vidimo s svojimi očmi. Torej so podatki, s katerimi delam, v osnovi nevidni. Ob tem obstajajo še drugi deli elektromagnetnega sevanja, kamor moje oči ne sežejo. Zato se mi sami odločimo, da prevedemo tovrstne infrardeče podatke v nekaj vidnega, v sliko ali v graf, ki kaže svetlost ali kaj podobnega.
Naša izbira je, kako spremeniti podatke iz ene oblike v drugo. Vedno se lahko odločimo tudi drugače: namesto v vidne podatke jih lahko spremenimo v slišne, otipljive. Zavedati se moramo, da obstajajo ljudje, ki jih zanima astronomija, vendar nimajo dostopa do vizualnih informacij.
Zato pa recimo dobro slišijo. V tem primeru je razmišljanje, kako lahko spremenimo našo izbiro in čutilo za zaznavanje nekih podatkov, še posebej pomembno. “Imam sodelavce, ki so se v to zelo poglobili. Kako recimo meritve spremenimo v zvok. Če na primer merite, kako se sij zvezde spreminja s časom, lahko to spremenimo v graf in si ga ogledamo z očmi, lahko pa to zaigramo tudi kot spremenljiv zvok. Tu sij spremenimo v glasnost ali pa barvo svetlobe v višino tona. Včasih je taka informacija bolj bogata, kot bi bila, če bi to narisali le kot graf na kosu papirja. To se dotika vključenosti deprivilegiranih skupin, je pa pomembno tudi za naše zavedanje o kompleksnosti informacij. Pri tem lahko opazimo več, kot bi le z vidom.”
Tovrsten premik proti novim načinom zaznavanja je nujen, saj so naši podatki vedno bolj zapleteni, zato jih moramo dojemati z vsemi čutili. Obenem pa to omogoča dostop deprivilegiranim skupinam, ki nas zaradi svojega nekoliko drugačnega dojemanja sveta lahko opozorijo na drugačne vidike istih podatkov.
Po navdihu projekta Večer zvokov finskega nacionalnega radia v dvodelni seriji raziskujemo zvočni spomin.
Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.
Tudi v Frekvenci bomo primaknili piko letošnjemu letu, a revizije se ne lotevamo sami, ampak ob pomoči nekaterih letošnjih Zoisovih in Puhovih nagrajencev. Tako boste lahko slišali, kakšni raziskovalni uspehi so njim prinesli to prestižno nacionalno priznanje v znanosti in kaj je po njihovem zaznamovalo globalno znanstveno leto. Pregled je ob njihovi pomoči pripravila Maja Ratej.
Osemmilijardti človek se je letos rodil v Dominikanski republiki, sedemmilijardti leta 2011 v Bangladešu, danes 23-letni Sarajevčan Adnan Mević je bil leta 1999 šestmilijardti človek na svetu, leta 1986 pa so za petmilijardtega Zemljana proglasili v Zagrebu rojenega Mateja Gasparja. Različne institucije poskušajo čim natančneje izračunati dan, ko naj bi število prebivalcev sveta doseglo okroglo mejo, a to so le ocene, ki se med seboj razlikujejo.
Prilagajanje na podnebne spremembe, skrb za zdravo okolje in kakovost javnih storitev ter učinkovito spopadanje z epidemijo so cilji, glede katerih bi morala vsaka zrela skupnost najti soglasje. Toda stanje javne razprave je tudi na teh področjih zelo polarizirano in daleč od konstruktivne izmenjave argumentov in iskanja soglasja. Zakaj je družba tako ideološka polarizirana in zakaj je to škodljivo? Kakšna je odgovornost medijev in resnična moč družabnih omrežij? Kdaj je lahko polarizacija tudi koristna? Sogovorniki: novinar in proučevalec polarizacije Kurt Strand, politolog in sociolog Luca Versteegen in filozof Sašo Dolenc.
November je prinesel podnebno konferenco COP, na kateri je veliko pomembnih tem ostalo v ozadju, vseeno pa smo videli tudi določene premike. Začeli smo razmišljati o tem, kako bi ukinili prestopne sekunde, Nasa je proti Luni poslala najmočnejšo raketo doslej, število Zemljanov je doseglo osem milijard, v Sloveniji pa smo pridobili projekt na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za raziskovalce, ki začenjajo svojo samostojno raziskovalno kariero. Pregledamo najbolj izstopajočo ponudbo znanstvenega čtiva na knjižnih sejmih, ob tednu Univerze v Ljubljani pa poudarimo najnovejše raziskovalne dosežke.
Napovedovanje tridimenzionalnih oblik proteinov je pomembno za načrtovanje novih zdravil, poznavanje življenjskih procesov in bolezni. Če se je na tem področju napredek dogajal počasi, pa v zadnjih štirih letih strukturna biologija doživlja ponovni razcvet. Pojavila se je namreč umetna inteligenca, ki je napovedala oblike 200 milijonov proteinov. To se še ni zgodilo. Alpha Fold 2 je revolucionarni algoritem, brez katerega si raziskovalci ne predstavljajo več svojega dela. Eksperimentalno določevanje strukture je namreč zelo zahtevno in drago opravilo, Alpha Fold 2 pa lahko iz zaporedja aminokislin napove oziroma ugane 3D strukturo proteina. Kaj so nevronske mreže in kaj imajo skupnega z človeškimi nevroni, kako deluje umetna inteligenca in zakaj je tako pomembna pri raziskovanju na področju proteinov, pa v sklepni epizodi serije Proteini, gradniki življenja.
Proteini so gradniki našega življenja, zaradi njih lahko dihamo, mislimo, hodimo … V prvi epizodi serije smo odkrivali, zakaj je sploh pomembno, da poznamo njihovo tridimenzionalno obliko. S tem znanjem lahko namreč bolje razumemo procese življenja, imamo vpogled v številne bolezni, hkrati pa je to podlaga za načrtovanje novih zdravil. V drugi epizodi tridelne serije Proteini, gradniki življenja se spoznamo z načinom za določanje tridimenzionalne oblike molekul - s krioelektronsko mikroskopijo. Obiščemo tudi laboratorij na Kemijskem inštitutu, kjer stoji edini tak mikroskop v Sloveniji in pokličemo Nobelovega nagrajenca Joachima Franka, ki je leta 2017 prejel tretjino nagrade za razvoj na področju krioelektronske mikroskopije. Pa še to: na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so nam natisnili model 3D-proteina, več o njegovi obliki pove prof. Metod Frlic, predstojnik oddelka za kiparstvo.
Nova miniserija Frekvence X se bo tokrat podala v skrivnostni svet proteinov. Čeprav to zveni enostavno, bomo v prihodnjih epizodah naše znanstvene oddaje poskušali zaplavati v nekoliko bolj zahtevne vode preučevanja proteinov. Pa ne tistih, ki jih uživamo, temveč takšnih, lahko jim rečemo kar molekularni stroji, ki nam omogočajo življenje. Tistih, ki so že v našem telesu. Če poenostavimo, so proteini nekakšni mali delavci, precej manjši od celic. So encimi, ki omogočajo kemijske reakcije, recimo prebavo hrane. Hemoglobin v rdečih krvnih celicah prenaša kisik po telesu. Proteini so gradniki našega življenja. V prvi epizodi se tako spoznavamo z njihovo tridimenzionalno obliko in s tem, zakaj je poznavanje te oblike pomembno v znanosti, sploh na področju poznavanja bolezni in načrtovanja novih zdravil. Sprehodimo se skozi nobelovce, ki so gradili to piramido znanja o proteinih, in ugotavljamo, kakšni so začetki napovedovanja oblik proteinov ob pomoči računalnikov.
Stroju je uspelo tisto, česar človek ni zmogel. S pomočjo umetne inteligence AlphaFold2 so pred dvema letoma napovedali tridimenzionalno obliko 200 milijonov proteinov. Prej smo jih poznali približno 170 tisoč. V novi seriji Frekvence X se bomo spraševali, zakaj sploh je pomembno poznati oblike proteinov, kaj znanstvenikom ena oblika proteina pove o njegovih lastnostih, kaj sploh so proteini? Zanimali nas bodo tisti molekularni stroji, ki nam omogočajo, da živimo. Proteini v našem telesu. Pridružite se nam naslednje tri četrtke, naročite se na podkast, da česa ne zamudite.
"Skrajni čas je, da se vprašamo, ali nam je všeč trenutna družbena ureditev." Pravi soavtor uspešnice Pričetek vsega: Nova zgodovina človeštva.
So imeli neandertalci družinsko življenje, kako je strašna kuga vplivala na sodobne avtoimune bolezni pri ljudeh in ali je res, da nekoč popolnih sončnih mrkov na Zemlji sploh ni bilo mogoče videti? V Frekvenci X smo se poglobili v oktobrske znanstvene objave in spremljamo sveže novice v znanosti. Vrsto zanimivosti v povezavi z vesoljem bo komentirala astrofizičarka dr. Dunja Fabjan, gostujoča urednica pa bo profesorica farmacije Nataša Karas Kuželički, ki na Facebooku objavlja na forumu Science Mamas'. Ravno pravi odmerek aktualnega v znanosti pa začinimo še s poezijo!
Morda se spomnite, aprila 2019 smo si lahko črno luknjo prvič ogledali na fotografiji. Podoba črnega kroga z ognjenim obročem je tedaj osupnila znanstvenike in laike. Raziskovalci so leta delali na tem, da so povezovali desetine teleskopov po svetu in naposled z njihovo pomočjo ustvarili podobo še nikoli videnega. Eden od pobudnikov projekta Event Horizon Telescope in takratni predsednik znanstvenega sveta pri njem Nemec Heino Falcke je minuli teden obiskal Slovenijo, saj so mu na Univerzi v Novi Gorici podelili častni doktorat. Za tokratno Frekvenco X smo se z njim pogovarjali o tem, zakaj so črne luknje takšno astronomsko čudo, ali nam bo kdaj uspelo pogledati v njihovo notranjost in ali je v znanosti tudi kaj prostora za vero.
V Frekvenci X obračamo pogled proti tehnologijam, s katerimi naj bi izvedli zeleni prehod in razogljičenje družb. Veliko govorimo o zelenem prehodu, trajnostni družbi in ogljični nevtralnosti. Poenostavljeno si predstavljamo, da bi morali le odpraviti presežne izpuste CO2 in energijo pridobivati brez njih. A kaj vse to v resnici zahteva? Smo res na poti proti čudežni tehnološki rešitvi, ki bo odpravila okoljsko krizo?
Prvi teden v oktobru je tradicionalno v znamenju Nobelovih nagrad. V ponedeljek so v Stockholmu razglasili nagrajence za medicino, v torek za fiziko in včeraj za kemijo. Podrobno predstavimo letošnje nagrade in nagrajence. Danes bodo razglasili še Nobelovo nagrado za književnost, v petek nagrado za mir, prihodnji ponedeljek pa še za ekonomijo. Podelitve bodo 10. decembra v Stockholmu. V živo v studiu dosežke analiziramo skupaj s slovenskimi znanstveniki.
Kdo neki so radiovedni? So to ljudje, ki so preveč radovedni, morda tisti, ki se spoznajo na radie, ali pa taki, ki vse odgovore poiščejo na radiu? Vse to. Radiovedni so doslej zagrizli v že več kot 150 izzivov, ki so jih poslali poslušalci, in tudi v novo sezono stopajo razposajeni, polni navdušenja in idej. V celotni ekipni zasedbi vas pozdravijo v terminu starejše raziskovalne sestre Frekvence X v živo s studia in terena. Rabutali bodo nove poslušalske izzive, eksperimentirali s plini, sledili štorkljam, poslušali šum školjk in delili nagrade.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje: ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V tretji epizodi predstavljamo Marišo Gasparini, ki se je po magisteriju iz farmacije v Sloveniji odločila še za študij medicine na Kraljevem kolidžu v Londonu. Skoraj naključno je bila prisotna pri izdelavi tridimenzionalnih modelov src, kar jo je spodbudilo k specializaciji na otroški kardiologiji, s posebnim zanimanjem za kardiomiopatijo pri otrocih. Trenutno je specializantka na pediatričnem oddelku univerzitetne bolnišnice Lewisham v Londonu.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. Tako v drugi epizodi spoznamo Ajdo Lotrič, podiplomsko študentko ladijske arhitekture in arktične tehnologije na Univerzi Aalto na Finskem. Na sever jo je peljala ljubezen do mrazu in Arktike, ladijsko inženirstvo pa je začela študirati, ker jo je zanj navdušil dedek.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V prvi epizodi je z nami Eva Turk, ki je vse študijsko obdobje preživela v tujini, skoraj 25 let, zadnjih 5 let deluje kot izredna profesorica na Univerzi Jugovzhodne Norveške in raziskovalka na Univerzi v Oslu. Osredotočena je na polje javnega zdravstvenega sistema, opolnomočenja pacientov in vpeljevanje digitalizacije v polje zdravstva.
Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega.
Neveljaven email naslov