Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Po 100 letih obstoja se je ljubljanska univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi
Ljubljanska univerza se lahko danes po eni strani pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. Temu namenjamo sklepno epizodo serije Akademskih 100.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes
Danes Univerzo v Ljubljani obiskuje skoraj 38.000 študentov, zaposluje pa več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. “V bistvu je tragika, da se pri taki množici motiviranih in dobro izobraženih raziskovalcev najde vmes pas menedžmenta, ki ugrabi delovanje v svojo lastno korist,” opozarja dr. Blaž Stres, mikrobiolog, ki je zaposlen na treh institucijah, med drugim na Fakulteti za gradbeništvo in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. “So cokla razvoja in zavirajo raziskovalno delovanje navzdol in spremembe navzgor.”
Tina Kristan, novinarka 24 ur Fokusa in Inšpektorja, je podrobno raziskovala afero z dodatki za stalno pripravljenost in se zaradi tega večkrat znašla pod pritiski. Kot pripoveduje, je tako naletela na obraz univerze, ki ga ni pričakovala.
“Tisto, kar me tukaj še najbolj preseneča in za kar mislim, da je največji problem, je, da univerza ni nobenega od teh dejanj ostro obsodila ali celo sankcionirala.”
Darko Štrajn, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, opozarja, da je v vse večji krizi tudi avtonomija univerze. “To, kar se na univerzi dogaja zdaj, je tudi eden od vidikov njenega prilagajanja na tržne pogoje.” Pri tem je kot primer navedel prizadevanja nekaterih ljudi, ki bi radi univerzitetne delavce izvzeli iz sistema javnih uslužbencev. Opozoril je na težnje nekaterih po zasluškarstvu in iskanju lukenj v zakonodajo, “s čimer so si ljudje na univerzi ustvarjali dodatne zaslužke”. Štrajn je ob tem spomnil na filozofa Immanuela Kanta in njegovo paradigmo avtonomnega uma, na kar univerza danes pozablja: “To je trenutno nekoliko potlačeno oziroma sprejeto z nasmeškom, potem pa gledajo naprej, kaj bodo prodali na trgu.”
Ravno tržno prilagajanje je tisto, zaradi česar univerza po mnenju profesorja sociologije kulture Rastka Močnika izgublja svojo pravo bit. “Motivacija za študij ni več pridobivanje znanja, ampak pridobivanje diplome.”
Dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki je redni profesor postal že pri 38 letih in je tudi eden izmed peščice slovenskih raziskovalcev, ki je pridobil sredstva iz prestižnega Evropskega raziskovalnega sveta, pritrjuje temu, da je v sodobni logiki raziskovanja ostalo bore malo od zastavljenega humboldtovskega ideala. Kot je razbrati iz njegovih besed, je prav denar tisti, ki pogosto povsem nadvlada avtonomijo izbiranja raziskovalnih področij in odmerja usodo tisočih mladih, ki si prihodnost tako iščejo na tujem. “Znanstveniki v glavnem delamo tisto, od koder pride denar.”
Ljubljanska univerza je poleti na svetovno znani šanghajski lestvici kakovosti padla pod 500. mesto, kar je najnižje v njeni zgodovini na tej lestvici. Profesor za področje umetne inteligence na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko je skeptičen do tega, ali je vse na univerzi res dovolj kakovostno:
“Profesorji bi morali dosegati določeno raven in ta raven bi morala biti višja. Svojega dela bi se morali lotiti veliko bolj ambiciozno. Prepričan sem, da bi mnogi lahko dosegli tudi strožje kriterije.”
Poostritev kriterijev se je po njegovih besedah obrestovala Kitajcem. “Medtem ko je ljubljanska univerza izpadla iz prvih 500 univerze na šanghajski lestvici, jo je v zadnjih letih na tej lestvici prehitelo več kot 50 kitajskih univerz. Že to razloži ta zdrs.”
Ljubljanska univerza bi se morala za izboljšanje mednarodne konkurenčnosti še naprej mednarodno povezovati in privabljati tuje talente v Slovenijo, meni dr. Marinka Žitnik, podoktorska raziskovalka računalništva na Stanfordu, ki v kratkem začenja pot kot mlada profesorica na Harvardu. Univerza po njenem seveda mora imeti določeno tradicijo, a mora biti obenem tudi odprta za nove ideje in znati čim prej zaznati to, kakšna bo naša družba v prihodnjih desetletjih. “Način, kako lahko k temu pristopi, je, da definira manjše število prednostnih področij, t.i. ‘moonshot’ projekte, pri katerih bi različni oddelki med sabo sodelovali z vizijo, da na teh področjih univerza poseže v sam svetovni vrh.”
V oddaji smo izpostavili zgodbo prof. MILANA VIDMARJA. Bil je izjemno markantna osebnost 20. stoletja, elektroinženir, ki je pozornost v evropskih krogih vzbudil s svojimi rešitvami na področju transformatorjev, pisec in šahovski velemojster; bil pa je tudi med čisto prvimi profesorji na univerzi in desetletje po njeni ustanovitvu tudi njen rektor. “Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše.” Njegovo zgodbo nam je podal upokojeni profesor na Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Po 100 letih obstoja se je ljubljanska univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi
Ljubljanska univerza se lahko danes po eni strani pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. Temu namenjamo sklepno epizodo serije Akademskih 100.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes
Danes Univerzo v Ljubljani obiskuje skoraj 38.000 študentov, zaposluje pa več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. “V bistvu je tragika, da se pri taki množici motiviranih in dobro izobraženih raziskovalcev najde vmes pas menedžmenta, ki ugrabi delovanje v svojo lastno korist,” opozarja dr. Blaž Stres, mikrobiolog, ki je zaposlen na treh institucijah, med drugim na Fakulteti za gradbeništvo in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. “So cokla razvoja in zavirajo raziskovalno delovanje navzdol in spremembe navzgor.”
Tina Kristan, novinarka 24 ur Fokusa in Inšpektorja, je podrobno raziskovala afero z dodatki za stalno pripravljenost in se zaradi tega večkrat znašla pod pritiski. Kot pripoveduje, je tako naletela na obraz univerze, ki ga ni pričakovala.
“Tisto, kar me tukaj še najbolj preseneča in za kar mislim, da je največji problem, je, da univerza ni nobenega od teh dejanj ostro obsodila ali celo sankcionirala.”
Darko Štrajn, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, opozarja, da je v vse večji krizi tudi avtonomija univerze. “To, kar se na univerzi dogaja zdaj, je tudi eden od vidikov njenega prilagajanja na tržne pogoje.” Pri tem je kot primer navedel prizadevanja nekaterih ljudi, ki bi radi univerzitetne delavce izvzeli iz sistema javnih uslužbencev. Opozoril je na težnje nekaterih po zasluškarstvu in iskanju lukenj v zakonodajo, “s čimer so si ljudje na univerzi ustvarjali dodatne zaslužke”. Štrajn je ob tem spomnil na filozofa Immanuela Kanta in njegovo paradigmo avtonomnega uma, na kar univerza danes pozablja: “To je trenutno nekoliko potlačeno oziroma sprejeto z nasmeškom, potem pa gledajo naprej, kaj bodo prodali na trgu.”
Ravno tržno prilagajanje je tisto, zaradi česar univerza po mnenju profesorja sociologije kulture Rastka Močnika izgublja svojo pravo bit. “Motivacija za študij ni več pridobivanje znanja, ampak pridobivanje diplome.”
Dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki je redni profesor postal že pri 38 letih in je tudi eden izmed peščice slovenskih raziskovalcev, ki je pridobil sredstva iz prestižnega Evropskega raziskovalnega sveta, pritrjuje temu, da je v sodobni logiki raziskovanja ostalo bore malo od zastavljenega humboldtovskega ideala. Kot je razbrati iz njegovih besed, je prav denar tisti, ki pogosto povsem nadvlada avtonomijo izbiranja raziskovalnih področij in odmerja usodo tisočih mladih, ki si prihodnost tako iščejo na tujem. “Znanstveniki v glavnem delamo tisto, od koder pride denar.”
Ljubljanska univerza je poleti na svetovno znani šanghajski lestvici kakovosti padla pod 500. mesto, kar je najnižje v njeni zgodovini na tej lestvici. Profesor za področje umetne inteligence na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko je skeptičen do tega, ali je vse na univerzi res dovolj kakovostno:
“Profesorji bi morali dosegati določeno raven in ta raven bi morala biti višja. Svojega dela bi se morali lotiti veliko bolj ambiciozno. Prepričan sem, da bi mnogi lahko dosegli tudi strožje kriterije.”
Poostritev kriterijev se je po njegovih besedah obrestovala Kitajcem. “Medtem ko je ljubljanska univerza izpadla iz prvih 500 univerze na šanghajski lestvici, jo je v zadnjih letih na tej lestvici prehitelo več kot 50 kitajskih univerz. Že to razloži ta zdrs.”
Ljubljanska univerza bi se morala za izboljšanje mednarodne konkurenčnosti še naprej mednarodno povezovati in privabljati tuje talente v Slovenijo, meni dr. Marinka Žitnik, podoktorska raziskovalka računalništva na Stanfordu, ki v kratkem začenja pot kot mlada profesorica na Harvardu. Univerza po njenem seveda mora imeti določeno tradicijo, a mora biti obenem tudi odprta za nove ideje in znati čim prej zaznati to, kakšna bo naša družba v prihodnjih desetletjih. “Način, kako lahko k temu pristopi, je, da definira manjše število prednostnih področij, t.i. ‘moonshot’ projekte, pri katerih bi različni oddelki med sabo sodelovali z vizijo, da na teh področjih univerza poseže v sam svetovni vrh.”
V oddaji smo izpostavili zgodbo prof. MILANA VIDMARJA. Bil je izjemno markantna osebnost 20. stoletja, elektroinženir, ki je pozornost v evropskih krogih vzbudil s svojimi rešitvami na področju transformatorjev, pisec in šahovski velemojster; bil pa je tudi med čisto prvimi profesorji na univerzi in desetletje po njeni ustanovitvu tudi njen rektor. “Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše.” Njegovo zgodbo nam je podal upokojeni profesor na Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.
Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.
V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.
Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?
Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.
Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.
Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.
Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.
V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.
Neveljaven email naslov