Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.
1059 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.
S številnimi naravnimi bogastvi obdarjena dežela, ki se razprostira na osmih milijonih in pol kvadratnih kilometrov; v kateri živi 206 milijonov prebivalcev; katere gospodarstvo je konec leta 2015 veljalo za deveto največje na svetu ... To je Brazilija. Toda kaj Slovenci o gostiteljici lanskoletnih poletnih olimpijskih iger resnično vemo? Da tam živijo mojstri nogometa? Da Brazilci ljubijo sambo? In karneval? – V vse bolj globaliziranem svetu takšno vedenje preprosto ne zadošča več. Na srečo lahko zdaj to belo liso zapolnimo ob prebiranju slovenskega prevoda Zgodovine Brazilije, obsežne monografije priznanega brazilskega historiografa Borisa Fausta, ki je ob koncu lanskega leta izšla pri založbi ZRC SAZU. Ob pomoči te knjige smo v tokratnih Glasovih svetov pretresli pet stoletij brazilske zgodovine, da bi ugotovili, po kakšni poti je peta največja država na svetu pravzaprav prišla v 21. stoletje, v katerem bi lahko igrala gospodarsko in politično zelo pomembno vlogo. Naši gostji pred mikrofonom sta bili Barbara Juršič in Jasmina Markič, ki sta Faustovo delo prevedli v slovenski jezik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Brazilija na zemljevidu iz leta 1519 (Wikimedia Commons)
V tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jo pripravljamo v sodelovanju z radiem Trst A in slovenskim programom ORF iz Celovca, bomo govorili o zimskem turizmu. Naši gostje Franz Skuk, Rudi Bartaloth, Jure Prešeren in Franci Hosner bodo razkrili, kaj načrtujejo to zimo na Peci, Svetih Višarjah, Kanalski dolini in Kaninu, kakšno je čezmejno sodelovanje in kako privabljajo obiskovalce skozi vse leto. Vabljeni k poslušanju! Foto: Roland Ster/Flickr
Četrti planet od Sonca je že veliko prej buril radovednost in tudi domišljijo, od leta 1960 pa je tudi del mednarodnih raziskovanj. Številne ameriške, sovjetske, ruske, japonske in evropske odprave so poletele proti rdečemu planetu z namenom, da bi bolje razumeli podobnosti in razlike med njim in Zemljo. Seveda pa je v ospredju vprašanje, ali na rdečem planetu obstaja življenje oziroma je obstajalo kdaj v preteklosti. Misija, ki skuša to zelo jasno raziskati in dognati, se imenuje ExoMars. Gre za enega od pomembnejših programov Evropske vesoljske agencije, katere pridružena članica je nedavno postala tudi Slovenija. Sogovornik v studiu bo Klemen Čotar, član astronomske skupine in mladi raziskovalec na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Oddajo pripravlja Barbara B. Drnovšek. Foto: ESA
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da kar 70 odstotkov prebivalcev najmanj enkrat v življenju doživi hud travmatičen dogodek. Bolezen, smrt, zloraba, nasilje, ločitev, prometna nesreča. Dogodki, ki lahko doletijo vsakega od nas. Ali travmo sploh lahko preživimo? Ali jo lahko izbrišemo iz svojega spomina? Zakaj sta tišina in molk usodna? Vprašanja, na katera odgovarja oddaja Glasovi svetov. Sodelovali bodo: zdravnica in terapevtka Mina Paš, psihologinja in predavateljica doc. dr. Vita Poštuvan, klinična psihologinja asist. dr. Sanja Šešok, psiholog in pedagog Mark Wolynn ter psiholog, zakonski in družinski terapevt, predavatelj prof. dr. Robert Cvetek. Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Lyle Beaudoin/ Flickr, cc
Glasove svetov smo tokrat posvetili velikim in kljub temu večinoma neopaznim prebivalcem naših gozdov. Medvedom, volkovom in risom. Velikim zverem torej, ki sodijo v sam vrh prehranjevalne verige – če seveda za trenutek pustimo ob strani nas same – in ki so zato svojevrsten pokazatelj stanja v gozdovih, poleg tega pa svoje življenjsko okolje tudi pomembno sooblikujejo. Kljub sorazmerno majhnemu ozemlju in danes že vseprisotni človeški navzočnosti, je vendarle že sicer visoka biotska pestrost v Sloveniji, tudi ko gre za velike plenilce na kar zavidljivi ravni. Toda po drugi strani so risi praktično na robu izumrtja. Skritemu življenju teh živali, za katere vsi vemo, da domujejo v naših gozdovih, vendar jih najverjetneje ne bomo nikoli srečali, smo se pogovarjali s strokovnjaki dr. Hubertom Potočnikom, dr. Miho Kroflom in dr. Tomažem Skrbinškom. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto:Wikipedia
Kamorkoli že dandanes potujemo – na Tasmanijo, Kamčatko, Jukatan ali, čisto preprosto, samo od Litije do Čateža –, se lahko zanesemo na obilico koristnih podatkov, dobrodošlih napotkov in prijaznih sugestij, ki nam jih ponuja svetovni splet. Če pa k temu prištejemo še vse dokumentarne filme in turistične vodiče, tedaj se najbrž lahko vprašamo, čemu neki bi človek danes sploh še prebiral literarni potopis? Kakšna je, drugače rečeno, dodana vrednost leposlovno izbrušenega pisanja o krajih, ki nenadoma niso več tako brezupno nedosegljivi, kakor so bili še pred desetletji? In kako se je ta literarni žanr spremenil v času, ko je potovati razmeroma lahko, klikati z miško pa še lažje? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v kontekstu Glasov svetov, ki smo jih tokrat pripravili v sodelovanju z radiem Trst A in slovenskim programom ORF iz Celovca. Oddaja je sicer potekala v živo z 32. Slovenskega knjižnega sejma. Naši gostje pred mikrofonom so bili pisatelj in urednik potopisne zbirke S poti pri Cankarjevi založbi, Andrej Blatnik, pisatelj, novinar in alpinist, Dušan Jelinčič, in pisateljica in novinarka Agata Tomažič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ilustracija iz potopisa Marca Pola, 14. stol. (Wikimedia Commons)
Raziskovalci človeške evolucije iščejo odgovore na vprašanja, kdo smo, kako smo se razvili, od kod smo prišli. Do zdaj so zbrali veliko novih dokazov; fosilov, ki so jih našli na terenu. Razvili so se nove tehnike in načini obdelovanja podatkov. Paleoantropologija je postala vse bolj specializirana in kompleksna. O tem, katera so najnovejša odkritja in dognanja ter pred kakšnimi izzivi je paleoantropološka znanost, so razpravljali udeleženci mednarodnega srečanja, ki je v začetku novembra potekalo v Ljubljani. Z nekaterimi v svetu znanimi preučevalci začetkov človeštva se je v oddaji Glasovi svetov pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek. Njeni sogovorniki so bili Jeffrey Hugh Schwartz, Ian Tattersall, William Harcourt-Smith in Yoel Rak. Foto: Wikimedia
V demokratičnih ureditvah volivci na volitvah izbiramo svoje predstavnike. Politiki nas zato v predvolilnem obdobju prepričujejo in mamijo z obljubami o boljšem jutri. Pri tem pa pogosto ostaja nejasno, čigave interese zares v vsakodnevnem političnem delovanju zastopajo. Ali glasujejo v dobro svojih volivk in volivcev ali v dobro posebnih interesov in lobijskih mrež. Obljube politikov so zato prepogosto prazne, še več, za pridobitev čim večjega dela volilnega telesa se številni kandidati zatekajo k populizmom, strašenju, lažem. Zato bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov odgovarjali na vprašanje, zakaj še vedno volimo politike, če nam pa lažejo? Zakaj še vedno verjamemo v volilni teater, ki podžiga politično polarizacijo in poglablja družbeno nestabilnost? Gosta: filozof dr. Tadej Troha in politolog dr. Žiga Vodovnik. Voditeljica Urška Henigman. foto: IPP Photo Archive/flickr
Tudi pri nas se že dalj časa razpravlja o zdravljenju s konopljo. Pozivom slovenske zdravniške stroke k pravni ureditvi tega področja so se zdaj pridružili tudi politični odločevalci. Za oddajo Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, smo tri strokovnjake povprašali, kako velik je terapevtski potencial konoplje. Foto: Claudio Toledo/ Flickr, cc
Skoraj 5000 raziskovalcev, doktorjev znanosti je k slovenski znanosti v tridesetih letih prispeval program Mladi raziskovalci. Zasnovan je bil v letu 1985, tedaj še pod naslovom »2000 mladih raziskovalcev do leta 2000«, v želji, da se nadoknadi raziskovalni zaostanek Slovenije. Danes predstavlja program Mladi raziskovalci edino celostno shemo financiranja raziskovalnega dela mladih znanstvenikov pri nas in je zato izrednega pomena tako za razvoj znanosti kot družbe širše. Toda tako kot sama znanost, se tudi mladi raziskovalci v današnjem času soočajo z vrsto novih izzivov. O pomenu tega programa in o izzivih, s katerimi se sooča danes, smo spregovorili v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: Per Henning/NTNU
Oddajo Glasovi svetov bomo tudi letos enkrat mesečno pripravljali v sodelovanju z radiem Trst A in slovenskim programom ORF iz Celovcu. V prvi oddaji bomo govorili o »Dijakih brez meja«. Zanimale nas bodo izkušnje večjezičnosti v šolah – tako z zornega kota pedagogov, ki se morajo soočati z dijaki z različnimi nivoji znanj, okrog katerih morajo organizirati učni proces, z zornega kota dijakov, ki hodijo v dvojezično šolo in z zornega kota sodobnega sveta - bo večjezičnosti več ali manj? Foto: USF SLE/flickr
Danes vemo, da številne živali – šimpanzi in gorile, na primer, pa nekatere vrste delfinov, kitov, slonov in papig – med seboj komunicirajo s precej kompleksno uporabo različnih gest in glasov, da torej imajo svoj jezik. Obenem pa se zdi, da je govorica živali namenjena predvsem pošiljanju in sprejemanju praktičnih oziroma utilitarnih sporočil – recimo o virih hrane ali o pretečih nevarnostih. Toda pri nobeni vrsti znanstveniki doslej še niso odkrili daru, ki ga imamo vsi ljudje – da ustvarjamo in si pripovedujemo zgodbe, izmišljije, fikcijo. Zato se je sodobni britanski literarni znanstvenik Brian Boyd – sicer strokovnjak za Vladimirja Nabokova – odločil raziskati, kako se je pri homo sapiensu sploh razvila sposobnost izmišljanja zgodb in zakaj neki se je v evolucijskem procesu zgodbarstvo izkazalo za prednost. Zakaj ima posameznik, ki pripoveduje in posluša izmišljene zgodbe, v evolucijskem smislu večje možnosti, da bo posredoval svoje gene naprej, kakor posameznik, ki te zmožnosti nima? – Svoje ugotovitve je Boyd strnil v knjigi O izvoru zgodb : evolucija, mišljenje, fikcija, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Do kakšnih spoznanj se je Boyd dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Gosta pred mikrofonom sta bila predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vanesa Matajc, in asistent z istega oddelka, dr. Igor Žunkovič, ki je Boydovo knjigo prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Vzorci mandal, ki so se nekoč selili z azijskimi romarji, menihi in trgovci tisoče kilometrov daleč, ne glede na vse težave in nevarnosti, danes zlahka dosegajo vse dele sveta. Mandale so sestavni del naših življenj. Najdemo jih praktično vsepovsod, a pogosto ne vemo, od kod prihajajo, kaj je botrovalo njihovemu nastanku in del kakšnih socialnih in religioznih praks so mandale na vzhodu bile in pogosto še zmeraj so. A mandale ne pripadajo le Vzhodu in Zahodu, čeprav je za njihovo priljubljenost pri nas zaslužen Carl Gustav Jung, ki je mandalo opisal kot psihokozmogram. Mandale pripadajo vsakemu času in vsem tradicijam. Jung je poudarjal, da se mandale uporabljajo za utrjevanje notranjega bitja ali za spodbujanje globoke meditacije, saj nas opazovanje mandale pa tudi njihovo ustvarjanje, navdaja z vedrino, občutkom, da je življenje spet dobilo smisel in red. 40 let svojega življenja jim je posvetil dr. Zmago Šmitek, vrsto let redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Dr. Šmitek sodi med najvidnejše slovenske raziskovalce s področja primerjalne religiologije in antropologije, za knjigo, ki je izšla pri založbi Beletrina pred dobrim mesecem - Mandale, tajni vrtovi razsvetljenja, pa njen recenzent dr. Andrej Ule pravi, da je Šmitkovo življenjsko delo in obenem izjemen prispevek k predstavljanju in razumevanju azijskih kultur. O mandalah, o tem načrtu za vse kreacije in harmonični obliki duha kot mandali rečejo Tibetanci, se je Liana Buršič z dr. Šmitkom pogovarjala v tokratnih Glasovih svetov.
»Hrana se dotika vsega. Je osnova vsakega gospodarstva, označuje socialne razlike, meje, vezi in nasprotja ter nenehno razvija uprizoritve spolnih, družinskih in skupnostnih odnosov.« Če z besedami legendarne ameriške avtorice kulinarične proze Mary Frances Kennedy Fisher povzamemo dejstvo, da se naš svet vrti okoli hrane in kuhanja. »V katerikoli družbi je kuhanje jezik, s katerim ta nezavedno odkriva svojo strukturo« je zapisal znameniti francoski antropolog Claude Lévi-Strauss. Hrana oziroma kulinarika je eden ključnih ideoloških aparatov družbe, odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo. Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, ubijemo njeno bistvo, pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako moderno kot je v dobi, ki jo živimo. O antropologiji hrane se bomo pogovarjali v tokratnih Glasovih svetov. Avtorica oddaje Liana Buršič je v goste povabila kulinarična mojstra - chefa Jožefa Oselija in chefa Bineta Volčiča ter kulinarična poznavalca, blogerja, avtorja gastronomskih knjižnih edicij - Boštjana Napotnika in Valentino Smej Novak. Foto:Flickr,cc
Od tedaj, ko je Galileo Galilei usmeril svoj teleskop v nenavadne oblake na nočnem nebu, ki so se vlekli čez Rimsko cesto, in presenečen odkril nepregledno množico človeškemu očesu do tedaj skritih zvezd, se je naše poznavanje vesolja že močno poglobilo. Toda preskok, ki ga v naše razumevanje zgradbe vesolja zdaj prinašajo podatki vesoljske misije Gaia, je primerljiv s tem. Podrobna prostorska zvezdna karta 1,1 milijarde zvezd v naši galaksiji, med katerimi je kar 400 milijonov na novo odkritih, postavlja poznavanje naše galaktične okolice na nove temelje in bo po pričakovanjih popolnoma revolucionirala astronomijo. O Gaii, projektu Evropske vesoljske agencije, in možnostih, ki jih ponuja za preučevanje vesolja, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Foto:ESA/Gaia
Začetek in razcvet železniških tirov na slovenskih tleh sta povezana s staro Avstrijo. Prvi odsek – šlo je za progo od Gradca do Celja – so odprli pred natanko 170 leti. Pomenil je velik tehniški napredek in pridobitev na vsem gospodarskem, kulturnem in družbenem področju takratne Spodnje Štajerske, pozneje pa tudi preostalih območij današnje Slovenije. Na drugi strani pa je novotarija naletela tudi na strah in celo odpor prebivalcev. A kakor koli že, vlaki so postali prevladujoče prevozno sredstvo za potovanja po kopnem. Z njimi se je začel razvijati tudi turizem. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo opisali zgodovino železnic pri nas od njenih začetkov do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Gosta Barbare Belehar Drnovšek bosta ravnatelj Železniškega muzeja Mladen Bogić in dr. Andrej Studen z Inštituta za novejšo zgodovino. Foto: Andreas/Flickr
Potem ko je Evropska unija oktobra lani sprejela uredbo o enotnem trgu telekomunikacij, se je zdelo, da je bitka za nevtralni internet v Evropi izgubljena. Aktivisti za digitalne pravice so namreč takrat opozarjali, da je definicija pojma internetna nevtralnost v uredbi preveč ohlapna in zato se lahko od odprtega in demokratičnega interneta za vedno poslovimo. Črni scenarij se ni uresničil, zaradi ohlapne definicije pa je združenje evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije mesece po sprejetju uredbe vendarle oblikovalo natančna pravila, s katerimi ureja internetno nevtralnost v Evropski uniji. Kakšna so ta pravila in zakaj je nevtralnost interneta sploh pomembna? O usodi interneta več v tokratni oddaji Glasovi svetov s sogovornikoma. To sta direktor inštituta Digitas dr. Dušan Caf in aktivist Državljan D Domen Savič. Pripravlja Urška Henigman. foto: stephen melkisethian/flickr
Zaradi krčenja življenjskega prostora in omejenih virov hrane številne živalske vrste za preživetje med seboj tekmujejo. Dve vrsti kuščaric na Kočevskem pa se tekmovanju raje izogneta. Njuno vedenje je preučevala biologinja in raziskovalka dr. Anamarija Žagar. Čeprav se kuščarici med seboj le malo razlikujeta in na omejenem življenjskem prostoru lovita isti plen, pa jima strategija izogibanja omogoča mirno sobivanje in preživetje. Podrobneje o tej zanimivi taktiki pa v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Pozidna kuščarica (Podarcis muralis), avtor: Miha Krofel
Ko se danes poskušate sprehoditi po ožjem središču mesta Ljubljane, morate spretno vijugati skupinami turistov, ki si v počasnem tempu ogledujejo znamenitosti našega glavnega mesta. Ni potrebna podrobna analiza, da opazite kako se podobe mesta in njegova ponudba vse bolj prilagaja zahtevam turizma. Revitalizacija mestnih središč je pogosto povezana tudi z gentrifikacijo in izgubo javnega prostora. O slednjem in o tem kaj prinaša komercializacija življenskega okolja, kako trajnostno upravljati javni prostor in nenazadnje v kakšnem mestu si želimo živeti, smo spregovorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Z nami sta bila arhitektka prof. dr. Ilka Čerpes iz Fakultete za arhitekturo in sociolog doc. dr. Nikolai Jeffs iz Fakultete za humanistične študije. Foto: www.flickr.com
Pregovorno najbolj marljiva med živimi bitji – čebela – je že dolgo tisti nevidni delavec, na kateri sloni kar tretjina vse naše hrane. Na njeno pogosto spregledano delo so širšo javnost v zadnjih letih zares opomnili šele obsežni pogini čebeljih družin. Še pred desetletjem je bilo opraševanje, ki ga opravljajo čebele in tudi številni drugi, še mnogo bolj spregledani opraševalci, samoumevna storitev, danes se njeno vrednost že preračunava v milijarde evrov. Pogoji za delo pa so v današnjem svetu tudi za čebele vse prej kot idealni. Monokulturna prostranstva, intenzivna raba pesticidov in zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev in intenzivnega kmetijstva vse pogosteje tudi pomanjkanje hrane, predstavljajo preplet težav, ki bodo tudi v prihodnje močno ogrožala naše spretne opraševalke. Gosta v oddaji sta prof. Janko Božič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Danilo Bevk z Nacionalnega instituta za biologijo. Foto:Wikipedia
Neveljaven email naslov