Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preden sta se ustalila sta Nina in Luka veliko potovala po svetu. Bila sta v Aziji, na Novi Zelandiji, v Avstraliji. Pa seveda v Južni Ameriki. Zaenkrat sta drugi dom našla v pisanem Valparaisu, kjer sta pred leti odprla hostel.
Preden sta se Nina in Luka ustalila v pisanem Valparaisu, kjer sta kupila staro hišo in jo prenovila, sta veliko potovala po svetu. Začela sta graditi svoje sanje. V projekt sta šla hitro in spontano, kar se je obrestovalo. Denar za začetek so jima posodili starši, ni pa bila to neka velika vsota, v primerjavi s Slovenijo se lahko tukaj z malo denarja nekaj naredi.
“Dosti barv, noro v dobrem smislu, zanimivo,” so prve Lukove asociacije ob omembi mesta. Nina doda: “Veliko prometa in veliko hupanja, v Sloveniji je vse skupaj bolj mirno, tukaj pa se ljudje nič ne sramujejo, pa kar potrobijo, če jim kaj ne ustreza.”
Nina: “Saj v bistvu ni bila ideja, da morava iti, že kot mlada sva začela potovati in nama je bilo všeč raziskovati druge kraje in potem sva se, jaz pri 25-ih, Luka pri 22-ih, odločila, da pač spakirava nahrbtnika in greva na potovanje. Bila je pa tudi želja, da bi nekje mogoče ostala, to sva imela v mislih, ampak nisva vedela točno kje.”
V prvem letu in pol sta imela tri proste dneve. Zdaj gre na bolje, vsako leto gresta v Slovenijo na obisk k družini in prijateljem, za mesec, dva, odvisno, koliko časa jima ostane.
“Sicer pa je od sedmih zjutraj do polnoči, enih, vsak dan delo. Ni dopusta, ni vikenda, a v tem uživava. Vsak potrebuje tudi čas zase, a ga je včasih težko najti, tako da pač konstantno iščeva koga, ki bi nama pomagal,” zaključi Luka.
Preden sta se ustalila sta Nina in Luka veliko potovala po svetu. Bila sta v Aziji, na Novi Zelandiji, v Avstraliji. Pa seveda v Južni Ameriki. Zaenkrat sta drugi dom našla v pisanem Valparaisu, kjer sta pred leti odprla hostel.
Preden sta se Nina in Luka ustalila v pisanem Valparaisu, kjer sta kupila staro hišo in jo prenovila, sta veliko potovala po svetu. Začela sta graditi svoje sanje. V projekt sta šla hitro in spontano, kar se je obrestovalo. Denar za začetek so jima posodili starši, ni pa bila to neka velika vsota, v primerjavi s Slovenijo se lahko tukaj z malo denarja nekaj naredi.
“Dosti barv, noro v dobrem smislu, zanimivo,” so prve Lukove asociacije ob omembi mesta. Nina doda: “Veliko prometa in veliko hupanja, v Sloveniji je vse skupaj bolj mirno, tukaj pa se ljudje nič ne sramujejo, pa kar potrobijo, če jim kaj ne ustreza.”
Nina: “Saj v bistvu ni bila ideja, da morava iti, že kot mlada sva začela potovati in nama je bilo všeč raziskovati druge kraje in potem sva se, jaz pri 25-ih, Luka pri 22-ih, odločila, da pač spakirava nahrbtnika in greva na potovanje. Bila je pa tudi želja, da bi nekje mogoče ostala, to sva imela v mislih, ampak nisva vedela točno kje.”
V prvem letu in pol sta imela tri proste dneve. Zdaj gre na bolje, vsako leto gresta v Slovenijo na obisk k družini in prijateljem, za mesec, dva, odvisno, koliko časa jima ostane.
“Sicer pa je od sedmih zjutraj do polnoči, enih, vsak dan delo. Ni dopusta, ni vikenda, a v tem uživava. Vsak potrebuje tudi čas zase, a ga je včasih težko najti, tako da pač konstantno iščeva koga, ki bi nama pomagal,” zaključi Luka.
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19.
Gašper živi v "posh" angleškem mestu Wokingham blizu britanske prestolnice, o katerem je poleg tega, da gre za lično urejeno okolje z nadpovprečnim številom pivskih pubov, bolj malo povedati. Morda mu tudi zato ustreza služba, v okviru katere veliko potuje po svetu: Kanada, Bahami, Japonska, ZDA in Savdska Arabija so denimo med destinacijami, ki jih je obiskal v zadnjih nekaj letih.
Amy Anne je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred par leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa zaključuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na Islandski Univerzi v Rejkjaviku.
Valentina Vengust je po študiju sinologije v Ljubljani šest let preživela v Pekingu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, trenutno stacionirana v Berlinu, kjer za podjetje, ki deluje kot think-tank za analize družbenih, ekonomskih, političnih, diplomatskih ipd. sprememb v največji in gospodarsko najpomembnejši azijski državi.
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.
Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter v zraku in na tleh nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje.
Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščino.
Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih situacijah. Iz Švice, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala", se je za mesec dni najprej preselil v Berlin, nato odšel na delavnico osebne rasti v Peru, na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu.
Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji Duolingo.
Tadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo.
Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter izmenjaje priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem.
Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams (kar po arabsko pomeni sonce). Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado.
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.
Lan se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah.
Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani prek Instagrama v stik z njim stopil takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the Creator.
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.
Če se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi (oz. najde) srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe 'rasle na drevesih'.
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.
Še ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo.”
Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine.
Neveljaven email naslov