Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaradi soproga diplomata, ki je zaposlen na slovenski ambasadi, Tina Milostnik Valenčič živi v Sarajevu. Med drugim sodeluje pri pripravi bazarja, kjer zbirajo sredstva za socialno ogrožene otroke v Bosni. Na prvem bazarju jo je presenetilo zanimanje za kranjske klobase, saj jih v enem dnevu prodajo do 40 kilogramov.
Tina Milostnik Valenčič zaradi moža diplomata živi v Sarajevu, sodeluje pri pripravi bazarja, na katerem zbirajo sredstva za socialno ogrožene otroke v Bosni, prodajo 40 kilogramov klobas
8. februarja leta 1984 so se začele olimpijske igre v Sarajevu. Tina Milostnik Valenčič pritrjuje, da je infrastruktura žalostno propadla, z izjemo smučišč. Meni, da je malo upanja, da bi se v prihodnje kaj spremenilo, denimo z dodatno turistično ponudbo, kot je gorsko kolesarjenje. Je pa v Sarajevu v trgovinah s spominki še vedno najti Vučka.
Pravi, da mesto resnično odraža sobivanje različnih kultur. “Konkretno sem to videla pri katoliški polnočnici, ki se je udeležujejo tudi ljudje drugih ver. Ena taka skupnost nastane in potem so razlike manj vidne oziroma se zabrišejo.”
Zaradi soproga diplomata, ki je zaposlen na slovenski ambasadi, Tina Milostnik Valenčič živi v Sarajevu. Med drugim sodeluje pri pripravi bazarja, kjer zbirajo sredstva za socialno ogrožene otroke v Bosni. Na prvem bazarju jo je presenetilo zanimanje za kranjske klobase, saj jih v enem dnevu prodajo do 40 kilogramov.
Tina Milostnik Valenčič zaradi moža diplomata živi v Sarajevu, sodeluje pri pripravi bazarja, na katerem zbirajo sredstva za socialno ogrožene otroke v Bosni, prodajo 40 kilogramov klobas
8. februarja leta 1984 so se začele olimpijske igre v Sarajevu. Tina Milostnik Valenčič pritrjuje, da je infrastruktura žalostno propadla, z izjemo smučišč. Meni, da je malo upanja, da bi se v prihodnje kaj spremenilo, denimo z dodatno turistično ponudbo, kot je gorsko kolesarjenje. Je pa v Sarajevu v trgovinah s spominki še vedno najti Vučka.
Pravi, da mesto resnično odraža sobivanje različnih kultur. “Konkretno sem to videla pri katoliški polnočnici, ki se je udeležujejo tudi ljudje drugih ver. Ena taka skupnost nastane in potem so razlike manj vidne oziroma se zabrišejo.”
Na študijski izmenjavi v Avstraliji je Jan Zavrl spoznal partnerko in se preselil v Tel Aviv. "Na ulici slišiš skoraj več tujih jezikov kot pa hebrejščine. Je res posebno mesto. Včasih pravim, da je mala državica znotraj države.” Kot vodja analitičnega oddelka dela na področju marketinga, odgovoren je za obdelavo in analizo podatkov o ravnanju kupcev na spletu, družabnih omrežjih, na podlagi česar ustvarjajo vsebine.
Da je prišel do svojega bara s koktajli, je Anžetov oče zastavil stanovanje in v Avstriji dobil kredit. Pri dvajsetih se je sicer odpravil na Ibizo, da bi se poleti izučil za barmana. Načrt je spodletel, saj v barih ni mešal koktajlov, ampak so mu naložili druge obveznosti. Izpopolnjevanje je zato nadaljeval v Avstraliji, pozneje je živel v Berlinu, kjer je tudi spoznal svojo dansko partnerko.
Reprezentančni kapetan v dvoranskem hokeju Luka Časar že sedmo leto v Pragi igra za Sparto. Ima klubsko stanovanje, trenira enkrat na dan in hodi v službo. Po sezoni se bo iz Prage peš vrnil v Slovenijo. "Takšni podvigi se mi zdijo zanimivi, da ne delaš ravno običajnih stvari, ker ta svet je prevelik in preveč zanimiv, da bi vsi delali iste stvari."
Želela je postati zdravnica, a je idejo zaradi strahu pred krvjo opustila. Študirala je elektrotehniko, zdaj pa se ukvarja z rehabilitacijsko robotiko. Maja Goršič živi v mestu Laramie, kjer je pojmovanje orožja precej drugačno od izkušenj iz domovine. “Lahko rečem, da je tukaj čisto drugačna kultura. Večina domačinov ima strelno orožje. V nedeljo popoldan lahko vidiš celo družino, ki se pelje na strelišče nekam na obrobje mesta, kamor gredo streljat za hobi, česar si pri nas sploh ne znam predstavljati, tukaj pa je to nekaj povsem običajnega.”
Veliko slovenskih smučarskih serviserjev dela za tuje reprezentance. Jan Šauperl za kanadsko. Med razlogi, da so slovenski serviserji izjemno cenjeni, pa poudarja smučarsko tradicijo. “Vsi smo nekdanji tekmovalci ali pa po večini od mladosti povezani s smučanjem. Pa morda zaradi delovnih navad, vestnosti, poleg drugega nas gotovo odlikuje tudi to.”
Nemčija je res obljubljena dežela za mlade inženirje, prav tako tudi Slovenija in Avstrija in še cel kup drugih dežel, pravi Janja Avbelj. “Hočem reči, da je z mojega gledišča veliko pozitivnih reči v Nemčiji, ampak so tudi drugje.” Uživa v delu na Evropski organizaciji za uporabo meteoroloških satelitov, saj prispeva k boljšemu življenju ljudi. Posnetke, ki jih zajamejo njihovi sateliti, posredujejo naprej, denimo Slovenski agenciji RS za okolje. Na podlagi teh posnetkov pa nastajajo vremenske napovedi.
Po doktoraru na Massachusetts Institute of Technology (MIT) in postdoktorskem študiju na Harvardu je dr. Andrej Košmrlj kot profesor pristal na Princetonu. Zaveda se pomena prostega časa, tudi zato igra hokej na ledu in se udeležuje maratonov. Zanimanje za znanost je sicer potrjeval že na osnovnošolskih in srednješolskih znanstvenih tekmovanjih. Ob uspehih se je poigraval z idejo, da bi že na študij odšel na v tujino, a je do diplome ostal v Sloveniji.
Ko je Marjana Nakamura v sedemdesetih delala v Kobilarni Lipica, je bila s službo zelo zadovoljna in bi v njej vztrajala še kakšno desetletje. A med dopisovanjem v angleščini z različnimi posamezniki po svetu, s čimer je začela že v osnovni šoli, je naletela tudi na Japonca, s katerim sta se odlično ujela. Pred poroko leta 1973 pa sta se v živo srečala le enkrat.
Že od nekdaj je rad potoval na Tajsko, kasneje tam spoznal partnerko in se pred dobrim letom v Azijo tudi preselil. Z ženo na severu države turistom oddajata bambusove hiške, skupine pa vodita pod državi. Po selitvi je Sebastjan Kovačič marsikaj izkusil prvič v življenju. Pridobil je tajski osebni dokument, prvič je jedel črve, kobilice, mravlje, žabe in kačo, lovljenja kač pa se še uči.
Pred desetimi leti je na Rock Otočcu gostovala italijanska skupina, ki jo je po naključju slišala tudi Zala Mušič in pozneje spoznala bobnarja. Zaradi spleta okoliščin in ljubezni do glasbe sta ostala v stiku in se spoznavala predvsem prek dopisovanja. “Pri dvajsetih sem hodila na počitnice v Firence, on pa v Slovenijo. Na srečo je bila meni všeč Italija, njemu Slovenija. Potem sem se tja preselila zaradi študija. No, v bistvu je bil študij dober izgovor, da sem prišla bliže Marcu.”
Ob prihodu v Združene arabske emirate je poskušal najti delo kot fotograf, a se je zaradi razmeroma nizkih plačil za ogromno dela kmalu odločil za alternativo. Postal je natakar. Nekaj delovnih izkušenj je namreč že imel iz Slovenije. Tako je kmalu pristal v restavraciji s hrano, kjer se je vseskozi zanimal tudi za delo, povezano z marketingom, fotografijo in grafičnim oblikovanjem. “Čez pol leta so me poslali v London, v glavno pisarno, kjer so me seznanili s tem, kako se te stvari počne. Ko sem se vrnil s tega treninga, sem začel za to podjetje delati kot skrbnik družabnih omrežij. In tako sem začel slikati hrano. Vse se je začelo s hrano.”
Tina Smole se je pred petimi leti preselila v Kampalo, glavno mesto Ugande. V Afriki dela za pomembne tiskovne agencije, njeni glavni naročniki so med drugim javni servis BBC, francoska agencija AFP, televizija ZDF in nevladna organizacija Amnesty International. Pravi, da mesto živi 24 ur, a je močno preobremenjeno z vozili: “Edini način potovanja je motor. Ni najbolj varen način, a do zdaj, na srečo, nisem imela nobene nesreče. V času deževne sezone se pojavljajo izpadi elektrike, voda je ali je ni. Za slovenske razmere zveni robinzonsko, ampak se prilagodiš in znajdeš.”
Zakonca Knez sta v Ljubljani študirala sinologijo, eno leto študija pa preživela v provinci Sečuan. Čeprav študija nista nikoli končala, sta si vedno želela nazaj na Kitajsko. “Iskala sva poti in ko sva imela štiri otroke, se je pot končno našla. Zdaj smo tukaj,” pripoveduje Sonja Knez. Na drugačen način življenja so se privadili. Po kosilu sledi obvezen počitek, najsi bo v trgovini, šoli ali službi. Prav tako so se navadili na hitro razvijajočo se infrastrukturo: “Kitajska se dnevno spreminja. Cesta nastane čez noč, dobesedno čez noč. Gradi se z veliko naglico.“
Zime nekdanji pevec pri skupini The Drinkers preživlja med multimilijonarji v Davosu, poletja v tajski javni šoli. Preden se je odpravil v Švico je dve sezoni preživel v Avstriji. Na pobudo prijatelja Davida je kontaktiral potencialne delodajalce, ki so ga povabili k sodelovanju predvsem zaradi rusko govorečih strank. “Zanimivo je, da sem imel prav v tistem času težave z žolčnimi kamni, tako da sem razgovor za službo opravil kar v bolnišnici.”
Na Univerzi Georgetown je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato. Urška Velikonja pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.” Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Poletno-decembrsko-praznično-sproščena edicija Globalne vasi. Kdo je na drugi strani telefona? Andrej: Ne morem verjeti, da sva govorila s prvo damo Združenih držav Amerike. Miha: Tudi jaz ne morem verjeti.
Po namigu prijateljice se je preselila v Hošiminh in si v štirinajstih dneh poiskala delo učiteljice angleščine. Alenka Može pravi, da se božične navade se vse bolj širijo tudi po Vietnamu. “Ravno gledam skozi okno in je tudi tukaj ena velika božična jelka. Po trgovskih središčih bo vse okrašeno. Božične pesmi je slišati povsod in jih bo še vse leto. Čisto zares. Vse leto slišiš božične pesmi po radiu.”
Ameriške diplomate, ki se odpravljajo na delo v Ljubljano, uči slovenščino. Bernard Pesjak jim predstavi jim tudi besedo čmrlj. Pravi, da med diplomati v Washingtonu slovenska prestolnica velja za počitniško mesto, ki varnostno in geografsko ni problematično. “Zelo radi gredo tja, je pa zelo težko dobiti delo v Ljubljani. Če pred tem nisi služil kje drugje, v kakšnem bolj nevarnem kraju, jo lahko v večini primerov kar odmisliš.” Kmalu po prihodu v ZDA si je našel delo voznika šolskega avtobusa. Ta zaposlitev je namreč vključevala tudi zdravstveno zavarovanje, ki ga ni imel kot sočasni sodelavec slovenske sekcije na radiu Glas Amerike, ga je pa nujno potreboval. Sploh zaradi nosečnosti takratne žene in višine zneska, ki sta ga za zavarovanje prej plačevala sama.
Pred sedemnajstimi leti sta si začela dopisovati prek spletne klepetalnice, zdaj pa Urška Anumanchi s soprogom živi v indijski tehnološki prestolnici. Slovenijo in Francijo sta zamenjala za raznovrstni indijski Hyderabad, ki pa ni njeno najljubše mesto. Pravi, da življenje zaradi podnebja poteka predvsem v klimatiziranih prostorih, zato najbolj pogreša vsaj urejene parke, če že nima gozda in Šmarne gore, na katero bi se lahko povzpela. Sicer ekonomistka se je po najboljših močeh prilagodila drugačnemu okolju in zdaj uči v šoli. “Ko sem opazila, kako sta otroka srečna v tem okolju, sem tudi jaz nehala travmirati, da ne bi slabo vplivala nanju. Naučila sta me, da če nekako sprejmeš položaj, je življenje lažje.”
Neveljaven email naslov